sobota, 01. julij 2017

Litanije Srca Jezusovega


Gospod, usmili se
Kristus, usmili se
Gospod, usmili se
Kristus, sliši nas
Kristus, usliši nas
Bog Oče nebeški – usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog
Srce Jezusovo, Sina večnega Očeta
Srce Jezusovo, v Materi Devici
od Svetega Duha upodobljeno
Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno
Srce Jezusovo, neskončno veličastno
Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji
Srce Jezusovo, šotor Najvišjega
Srce Jezusovo, hiša Božja in vrata nebeška
Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni
Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice
Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno
Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti
Srce Jezusovo, vse hvale vredno
Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src
Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi
    modrosti in vednosti
Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva
Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje
Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli
Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav
Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno
Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo
Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe
Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno
Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto
Srce Jezusovo, do smrti pokorno
Srce Jezusovo, s sulico prebodeno
Srce Jezusovo, vir vse tolažbe
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje
Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava
Srce Jezusovo, daritev za grešnike
Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih
Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih
Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta
– prizanesi nam, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta
– usliši nas, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta
– usmili se nas

Jezus krotki in iz srca ponižni.
Upodobi naše srce po svojem Srcu.

Molimo. Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce svojega preljubega Sina in na češčenje in zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu grešnikov, in po njem potolažen odpusti njim, ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

petek, 30. junij 2017

30. Podoba Gospodove bližine


Od kod to, da smo imeli dobre matere in očete ter stare starše? Od kod njihove preštevilne drobne pozornosti, zastonjsko darovanje pa tudi v dobro otrok tolikokrat prepotrebna čuječnost? Čemu njihovo dostikrat težko delo in trpljenje ter zraven še vztrajna molitev?
V zavetju hiš in izb, blizu ognjišč in nad našimi omizji se je, tako je videti vsaj kje še danes, za vidno navzočnost Boga med nami našel prostor. Povsem v kotu, malo pod stropom. V bogkovem kotu, kot ga imenujemo, je bil nameščen križ, podoba Božje daritve. Z leve in desne strani sta ga obdajali sliki Jezusovega in Marijinega Srca. Vpričo te duhovne Odrešenikove navzočnosti in ljubezni njegove Matere Marije smo, ne da bi se te bližine polneje zavedali, pred in po obedih molili. Zjutraj k Srcu Jezusovemu ter k njegovi Materi Mariji. Po zaključku prve je sledil vzklik, "Srce Jezusovo,obvaruj našo družino!" Zvečer pa molitev svetega rožnega venca, pri starih starših pa smo zmolili še litanije v čast Materi Božji. 
Naštetega in onega, kar smo v domači cerkvi prejemali iz Božjih rok, se kot otrok, pa tudi v kasnejših letih, nisem dovolj zavedal. Kljub temu ni bil noben zakrament zaman podeljen in prejet , nobena sveta maša zaman opravljena ter nobena molitev zaman darovana. V življenju more dobro seme vzkliti, če in ko je tudi zemlja dobro pripravljena. Tako v mladosti manj razumljeni vzkliki v litanijah na čast Jezusovemu Srcu lahko postajajo v kasnejših letih motiv, gibalo, osebnih premišljevanj, zrele molitve in številnih odločitev v okolju današnje resničnosti.

V zavesti osebne majhnosti in slabosti dojemam Jezusovo Srce kot Gospodovo bližino. Slično izkustvo ima tudi žena. V domači družini in župniji je bila deležna podobne verske izkušnje kot jaz. Tako tudi za najino družino želiva, da bi s talentom, ki ga predstavlja dediščina najinih domačih ognjišč in verske vzgoje odgovorno ravnala. Pri tem nam je bila in nam še bo v pomoč možnost posvetitve ter izročitve družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu v domači župnijski cerkvi. Posvetitev sprejemamo kot dar neizmerne Božje ljubezni. Ta se s križa na Kalvariji, kjer se je v polnosti dokončno razodela, po Gospodovem vstajenju v resničnosti Odrešenikove in Marijine ljubezni naseljuje v naših srcih. V Jezusovi uri sta se sta se on in njegova Mati Marija posvetila vsakemu človeku. Tako tudi naši družini. Kakšno bi bilo sicer naše življenje in seveda svet brez njiju? Zato je posvetitev Jezusu in izročitev njegovi Materi naš odgovor na njuno bližino z nami.
V tem daru je tudi moč zaznati odgovore na uvodna vprašanja o zaupni veri in dobroti naših staršev ter starih staršev. Bog daj, da bi tudi mi sredi današnjega sveta v moči vere v Božjo navzočnost pa tudi po daru posvetitve živeli in postajali vedno bolj razpoložljivi za vse dobro.

Lojze Čemažar, akademski slikar

četrtek, 29. junij 2017

29. Jezus in Marija me nagovarjata po njuni ljubezni


Ljubezen Jezusa in Marije me je nagovarjala že od nekdaj. Ta zastonjska, odpuščajoča, usmiljena in goreča ljubezen je bila, je in bo, upam, zame neizčrpen studenec, kjer se je mogoče v vsakem stanju in nenehno odžejati.
Kolikor se spomnim, sem se s tema dvema Srcema prvič srečal v zgodnji mladosti, ko sem bil star približno pet let. Ne spominjam se tega več povsem natančno, zlasti kdaj in kako se je to prostorsko godilo, vendar pa vem, da sem pri stari mami zagledal lepo Marijino Srce, ali morda samo Jezusovo, ali pa kar obe. Bolj kot prostorske in časovne razporeditve tega dogodka se spominjam občutja, ki sem ga takrat doživljal. Bilo mi je neznansko prijetno, pri srcu sem doživljal neizmerno toplino, navdušenje, lepoto in celo blaženost. Kot otrok tega seveda nisem razumel; nisem vedel, od kod to prihaja, kaj se dogaja in kaj pomeni. Toda tisti trenutek se mi je zarisal v moje čutenje in doživljanje za vedno. To je doživetje, to izkušanje nečesa, kar je, pa ni iz tega sveta (prim. Jn 18,36). Prepričan sem, da je bilo to neke vrste razodetje, oz. neke vrste poseg Božjega kraljestva, ki se je dogodil v rani mladosti. Takrat ga nisem razumel, zdaj pa se zavedam, da me je takrat nagovoril Jezus in njegova Mati. To razumem do neke mere šele sedaj, kajti takrat sem bil pač otrok.
Če bi razumeli Božje dobrote, Božjo usmiljeno naklonjenost in neizmerno Božjo bližino, s s katero nas naš Stvarnik spremlja, mislim, da bi ne izgubili trenutka, da mu njegove ljubezni ne bi vračali. Ne bi se mudili v praznih stvareh, se ukvarjali z nečimrnimi deli, ampak bi na Njegov nagovor vedno odgovarjali ponižno in skesano ter z veliko ljubeznijo. Ne bi se ustavljali in tičali v blatu greha, ampak bi vedno dvigovali svoja srca in dobra dela k Bogu. Bili bi hvaležni za vse, kar nam ljubi Bog daje in kar nam obljublja, da bomo prejeli v večnosti.
Za dosego tega cilja pa je seveda potrebna vera. Vera nam odpira spoznanje in védenje, da nas čakajo, še več, da po nas hrepenijo neizmerne stvarnosti, ki so v Bogu, da bi jih dosegli mi in da bi one dosegle nas. Nato pa nam vera daje zopet »vso delovno opravo in priprave«, da se udeležujemo dobrih del, da jih delamo, gojimo in v njih vztrajamo, da bi to dragoceno nebeško plačilo tudi dosegli in z Božjo pomočjo zaslužili.
Zato nas Božja ljubezen po Jezusovem in Marijinem Srcu zelo spodbuja, da bi svoje življenje naravnali na nebesa; da bi iskali to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji (prim. Kol 3,1–2); da bi svoje življenje posvetili tem stvarnostim, ki so večne, da bi tako po veri bili deležni večnih, t. j. nebeških dobrot. Tako naj bi se udeležili neizmerne gostije, kjer bi pili in jedli na nek način Božjo Ljubezen – samega Boga, obenem pa bi to Ljubezen vračali.
Klicanje Jezusovega in Marijinega Srca je izraz neizmerne, nezaslužene in prebogate Ljubezni, ki nas hoče, kakor pravi prerok Ozej, z vrvicami dobrote (prim. Oz 11,1-11) osvojiti, da bi ji vračali, kar nam je Bog prvi daroval in nam bo daroval, vse dokler bomo živeli na zemlji. Naj bosta ti Srci hvaljeni, saj je v naši hvali teh dveh Src naš počitek, mir in naša blaženost.
Robert Smodiš, duhovnik

sreda, 28. junij 2017

28. Češčenje Jezusovega Srca v župniji Marije Vnebovzete v Letnici na Kosovu


Na svoja otroška leta hranim lepe spomine. Z mamo sem hodila k sv. maši vsako nedeljo in ob praznikih. V veliki cerkvi, ki jo je zgradil svetniški škof Gnidovec, sem občudovala „Letniško Marijo“, vedno tako svečano oblečeno. Priznam pa, da me je še bolj privlačila prelepa freska nad glavnim oltarjem: Marija razširjenih rok, pod njenimi nogami mesec. Visoko na oboku je bil napis: „Marija je vzeta v nebesa, veselijo se angeli.“ Občudovala sem to podobo, ki jo bom nosila v srcu vse življenje. V cerkvi sta še dva oltarja: na desni je sv. Miklavž, na levi Srce Jezusovo. Pred tem oltarjem so se verniki radi mudili v globoki molitvi. Kako se ne bi, saj je bila vsaka družina posvečena presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. V hiši smo imeli križ in njuni podobi z imenom in priimkom družinskega očeta ter datumom posvetitve. Spodaj je bil podpis župnika don Emanuela Krajinovića. Naši župljani so vsako leto na praznik Srca Jezusovega tudi radi poromali peš v Skopje v Makedoniji. Skopska katedrala je namreč posvečena Jezusovemu Srcu.

V naši družini smo vsak večer molili tri rožne vence: Marijinega, nato „zlati rožni venec k Srcu Jezusovemu“ in za rajne. Tako smo vsak dan petdesetkrat prosili: „Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu!“ Te molitve še vedno rada molim. Zadnja leta zlati rožni venec večkrat zamenjam za rožni venec usmiljenja. Vesela in hvaležna sem, da me je Bog poklical k usmiljenkam, saj naš družbeni grb tako pomenljivo predstavlja Srce v plamenih in v njem podobo križanega Jezusa. Obdaja ga geslo: Ljubezen križanega Jezusa nas priganja. Priganja naj nas ljubezen, ki jo prejemamo pri njem in s katero nas vsak dan spremlja, da jo podarjamo naprej, zlasti najbolj potrebnim. Ob tem se trudim živeti Bogu posvečeno življenje kot dar, ki – kot pomenljivo pravijo naše konstitucije (pravila) – „osvobaja moje srce in ga širi po meri Kristusovega Srca“ (prim. K 29a).

Želim, da bi bil Jezus do smrti edini kralj mojega srca, zato rada prepevam drugo kitico znane pesmi Usmiljeni Jezus, ki se v mojem maternem jeziku glasi nekako takole:

V rano svojega Srca me skrij,
da te nikdar ne zapustim.
Razvnemi mi srce, da še bolj ljubim te,
o Jezus, moj Gospod in kralj!

torek, 27. junij 2017

27. Srce Jezusovo


Tu in tam kdo potoži, da mu češčenje Jezusovega Srca ni ravno pri srcu. Pa ne, da ne bi Jezusa imel rad. Težko mu je, ker mu kljub dobri volji ta način češčenja ni blizu. V svojem češčenju Boga, v svojih molitvah Jezusa raje nagovarja samo z njegovim imenom. »Srce Jezusovo« mu zveni, kot da bi to bila kaka druga oseba … Tudi sama sem svojčas imela nekaj podobnih težav. Premišljevala sem, zakaj. Zazdelo se mi je, da morda zato, ker si želim, da bi naša cerkvena in molitvena besedila opustila »tradicionalno« izražanje in prešla na sodobnega. Gre preprosto za jezik. V vsakdanjem pa tudi v knjižnem jeziku ne govorimo »hiša sosedova«, ampak »sosedova hiša«, ne: »župnik vaški«, ampak »vaški župnik«. Upam, da se bo to počasi spremenilo in ne bomo več molili: »Angel Gospodov je oznanil Mariji«, ampak »Gospodov angel je oznanil …« in ne »da postanemo vredni obljub Kristusovih, marveč »da postanemo vredni Kristusovih obljub«. Čeprav smo na 'Angel Gospodov' zelo navajeni, bi bilo le dobro narediti korak naprej in se izražati v sodobnem slovenskem jeziku. Zdi se mi, da bi posebno mlajšim in »novim« kristjanom táko versko izražanje in morda tudi sama vera postala bližja.

Po drugi strani drži, da so naše molitve danes izgubile nekaj čustvenega naboja, ki tudi mora biti, da se nam srce ob njih ogreje. In k temu nam pomaga prav češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V tem češčenju ni le bogata teološka vsebina, ampak tudi toplina, ki jo današnji verniki in sploh ljudje zelo potrebujemo.

Nekoč sem – sama zase – litanije Jezusovega Srca začela moliti takole: Jezusovo Srce, bogato za vse, ki te kličejo … Jezusovo Srce, vir življenja in svetosti … Jezusovo Srce, sprava za naše grehe … Drugič spet sem pri litanijskih vzklikih izgovarjala samo besedo Jezus: »Jezus, ki si bogat za vse, ki te kličejo; Jezus, ki si vir življenja in svetosti; Jezus, sprava za naše grehe« … Ob taki molitvi se mi je globlje odpirala bogata skrivnost litanijskih vzklikov. Ob njih sem začela premišljevati. Moj Bog, koliko pove vsak izmed teh kratkih vzklikov, kaj vse mi odkrije! Srce Jezusovo – Jezus, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljen … – Jezus, začetek našega veselja! Saj ne more biti drugače, kot da me misel na tvoje učlovečenje in na neizmerno ljubezen, s katero si me odrešil, ne bi napolnila z radostjo … Jezus, neskončno veličasten … Jezus, vse hvale vreden … Jezus, do smrti pokoren … Jezus, upanje vseh, ki v tebi umirajo … Čutim, kako se v srcu poraja globoka hvaležnost za njegovo trpljenje in vse, kar nam je dal. In molim: Jezus, tvoje neizmerno veliko Srce, polno ljubezni do vseh, ki te kličejo, usmili se nas!

s. usmiljenka