sreda, 30. junij 2021

30. PRAVITE, DA STE BILI SLOVENCI DOBRI

Lansko leto je minilo 75 let od največje tragedije slovenskega naroda v vsej zgodovini, pomor več kot deset tisoč zavednih Slovencev in Slovenk, ki jih je izvršila tedanja komunistična oblast oziroma njena vojska pod vodstvom maršala Tita in s podporo ter izdajstvom tedanjih angleških sil pod vodstvom Winstona Churchilla. V več kot 700 doslej odkritih jamah po vsej Sloveniji, od Teharij in Hude jame, do rudniških jam Brnice pri Hrastniku in Zagorja, od krškega polja in Kočevskega roga, pod Macesnovo gorico, do škofjeloških bregov, Lajš ter kraških brezen in vrtač, čaka vstajenja dan na tisoče nepokopanih žrtev revolucionarnega nasilja, fantov in deklet, očetov in mater, celih družin tudi še z nerojenimi in majhnimi otroki pa vse do ostarelih članov družin. Vsaj enkrat letno se jih spomnimo z različnimi spominskimi slovesnostmi in mašami. Ko sem razmišljal o vsebini letošnjih vrtnic, se mi je utrnila misel, da ne smemo pozabiti, pustiti vnemar teh pričevalcev naše vere, saj so izgubili svoja življenja ali bili mučeni zato, ker so bili verni kristjani in zavedni Slovenci. V roke mi je prišlo razmišljanje, ki ga je za spominsko slovesnost na Teharjah leta 2012 napisala zgodovinarka Helena Jaklitsch, sedanja ministrica za Slovence po svetu. Takole je zapisala:

»Francoski jezuit p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: 'Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, čeprav ne poznam niti trohice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučencev v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga izvlekli iz težav.«

»Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov.« Kako zelo se uresničujejo te preroške besede francoskega jezuita, ko je naš narod še naprej in še bolj razklan, kot je bil z revolucijo 1941. Leta.

»Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga izvlekli iz težav.« Kako hudo bi se pregrešili proti njim, če bi pozabili nanje, če se jih sedaj ne bi spomnili po tolikih letih pozabe in molka, če te svetnike ne bi prosili kot veliko narodno rezervo, naj naš narod izvlečejo iz teh težav. Če jih ne bomo priznali za svoje in jih prosili za pomoč, je tudi ne bomo vredni in je tudi ne bomo dobili.

Helena Jaklitsch je svoje razmišljanje sklenila takole: »In ko se me že skoraj loti obup, se spomnim besed, izrečenih toliko let nazaj. Da, ni se nam treba bati, saj imamo tisoče priprošnjikov, ki so dali življenje za Boga in za našo domovino. Ni se nam treba bati, saj v moči njihove priprošnje zmoremo vztrajati v delu za skupno dobro in ohranjanje naše slovenske zavesti. Zares Adamov greh je bil potreben, beremo na velikonočno vigilijo. Zares, smrt mnogih Slovencev je bila potrebna, da lahko v njihovi moči in podpori upamo in verjamemo v našo skupno prihodnost. Iz hladnega umora, hlepečega po oblasti, se je torej rodilo dobro. Rodil se je svetal zgled, rodila se je milost svetih … Zato sem hvaležna za vsakega, ki je za nas dal življenje.«

SLOVENSKI MUČENCI

 

GOMILŠEK Franc (1872-1943), r. Krčevina pri Ptuju (Apostol Jezusovega srca Franc Saleški Gomilšek, Maribor, Slomškova založba 2006.

GROZDE Lojze (1923 Zgornje Vodale pri Tržišču na Dol. -1943 Mirna na Dol.) (Palme mučeništva: PM, str. 376).

JANŠA Janez (1927-?) (oče Janeza Janše) (Janša Janez: Okopi, Ljubljana, MK 1994 in Google).

JERMAN FRENK, govor sina Marka Jermana na spominski slovesnosti v Teharjah, oktober 2020.

KAPŠ Stanislav (Stanko Kapš: V imenu ljudstva, Lj. Družina 2003).

KAVČIČ Julijana-Snopkova mama (Petauer Branko: Slovenski pričevalci vere, Ljubljana 2016).

KERN FRANC (1917 Praprotna polica-Velesovo – 21. 4. 1944 Sadinja vas) (PM).

KOZINA, družina Kozina (knjiga: Gatti Daniele: Dvoje sanj Marije Kozina, Nazarje, Samostan Brezmadežne sester klaris, 2015).

KRAGELJ Jožko (1919-2010),  r. Modrejce pri Mostu na Soči (Primorski duhovniki) (Kragelj Jožko: Moje celice, Ljubljana, Družina 1990).

LENIČ Stanislav, škof, V blagor Gospodove črede, dr. Stanislav Lenič, Patricija Haler, Janez Žakelj, David Smukovič; Cerkev na zatožni klopi, str. 168 in Žakelj Janez: Stanislav Lenič in njegov čas, Ljubljana, Salve 2011.

MARC Ljubo (1920 Ljubljana - 2010 Bilje) ( Primorski duhovniki, str. 143) (Marc L.: Črepinje).

OPEKA Alojz (1913-2006) (Google).

PAHULJE Franc (1906-1965) (Černe Olga: Duhovnik Franc Pahulje, Dolenja vas, Župnijski urad 2007).

ANTON POLDA (1916 Krnica pri Zg. Gorjah – 1945 na begu iz Teharij) (PM).

POTOKAR Ferdinand (1911-1942),  r. Brezno – Dol pri Hrastniku (sedaj Sv. Jedrt nad Laškim) (PM).

PUNCER Franc (1916-2008) (Puncer Franc: Duhovnik v taborišču smrti, Celje, MD, 1991).

RANT Alojz (Rant Alojz: Od sodnika do župnika, Godešič, samozal. I. Igličar 2008.

RAZTRESEN Janez (27. 3. 1895 Šentjošt nad Horjulom - 22. 7. 1942 Maverlen) (PM).

SODJA Franc (1914 Boh. Bistrica -15. 7. 2007 Toronto) (Pred vrati pekla).

TERČELJ Filip (1892-1946), r. Grivče nad Ajdovščino (PM, str. 266) (Petauer Branko: Slovenski pričevalci vere).

TURK Viktor (13. 10. 1891 v župniji Dol. Toplice) – 24. 10. 1943 Grčarice) (PM).

URŠIČ Pavel (arhiv Uršič Pavel).

VEIDER Janez (1896-1964), r. Loka pri Mengšu (Cerkev na zatožni klopi, Lj. 2005, str. 411).

VOVK Anton, škof, (1900-1963),(Cerkev na zatožni klopi, str. 699 in Pust Anton: Božji služabnik Anton Vovk, Ljubljana, Družina 2002.

ZAJC Milan (1925-2013), roj. Veliki Gaber na Dolenjskem (Google).

ZAVRŠNIK Izidor (1917-1943), (Petauer: Slovenski pričevalci vere).

ZDEŠAR Janez (Zdešar Janez: Spomini na težke dni, Ljubljana, Družina 2005).

Literatura

Apostol Jezusovega srca Franc Saleški Gomilšek, Maribor, Slomškova založba 2006.

Beg iz žrela smrti, zapisal V. Ž., Grosuplje, maj 2009.

Ceglar Ludovik: Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, I. do IV. del, Mohorjeva družba Celovec 1993-1998.

Černe Olga: Duhovnik Franc Pahulje, Dolenja vas, ŽU 2007.

Dragar Milanka: Sem Lojze Grozde, Ljubljana 2013, Dragar d. o. o.

Gatti Daniele: Dvoje sanj Marije Kozina, Nazarje, Samostan Brezmadežne sester klaris 2015.

Griesser-Pečar Tamara: Cerkev na zatožni klopi, Ljubljana, Družina 2005.

Griesser-Pečar Tamara: Stanislav Lenič, Mohorjeva družba v Celovcu 1997.

Janez Pavel II., Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega, Ljubljana 1991.

Janša Janez: Okopi, Ljubljana, Mladinska knjiga 1994.

Kapš Stanko: V imenu ljudstva, Ljubljana, Družina 2003.

Kragelj Jožko: Moje celice, Ljubljana, Družina 1990.

Kralj Jerman Lučka: Hočem živeti!, Godovič, samozal. 2018.

Kužnik Jože: Kraljica mučencev, Ljubljana, Družina 2006.

Marc Ljubo: Črepinje, Celje, Gorica, Mohorjeva družba 1994.

Mikola Milko, Sodni procesi na Celjskem 1944 – 1951, Celje 1995.

Mikola Milko, Rdeče nasilje, Represija v Sloveniji po letu 1945, Celjska Mohorjeva

družba 2012.

Opeka Pedro: Bojevnik upanja, Celje, Mohorjeva družba 2006.

Palme mučeništva, Celje, Mohorjeva družba 1994.

Petauer Branko: Slovenski pričevalci vere, Ljubljana, Salve 2016.

Primorski duhovniki: kulturni delavci 20. stol.., Vipava, samozal. 2002.

Puncer Franc: Duhovnik v taborišču smrti, Celje, Mohorjeva družba 1991.

Pust Anton: Božji služabnik Anton Vovk, Ljubljana, Družina 2002.

Rant Alojz: Od sodnika do župnika, Godešič, samozal. 2008.

Sodja Franc: Pred vrati pekla, Buenos Aires, Baragovo misijonišče 1986.

Strle Anton, Lojze Grozde, Mladec Kristusa Kralja, Naši vzori 1, Ljubljana 1944.

Vovk Anton, V spomin in opomin, Ljubljana, Družina 2003.

Zbornik župnije Stara Loka: A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad, Stara Loka, Salve 2015.

Zdešar Janez: Spomini na težke dni, Ljubljana, Družina 2005.

Žakelj Janez: Stanislav Lenič in njegov čas, Ljubljana, samozal. 2011.

 

 

torek, 29. junij 2021

29. JANEZ ZDEŠAR – rešen iz teharskega pekla Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava

»Jezus je naša sprava. Kot posledica greha je zazijal globok in skrivnosten prepad med Stvarnikom in človekom, njegovo stvarjo. Vsa zgodovina odrešenja ni nič drugega kot čudovita pripoved o posegih Boga za to, da bi se mogel človeški rod svobodno in z ljubeznijo vrniti k njemu … V Kristusovem Srcu, ki je polno ljubezni do Očeta in ljudi, bratov in sester, se je uresničila sprava med nebesi in zemljo.«

Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 pri Sv. Petru v Ljubljani, v družini štirih otrok očetu Ivanu, izobraženemu organistu in skladatelju, in materi Mariji r. Jurjevčič. Velja za enega velikih pričevalcev 20. stoletja. Nadškof Zore je v uvodni besedi v Zdešarjevo knjigo »Pričevalec težkih dni« med drugim zapisal: »Vsi, ki se Janeza Zdešarja spominjamo, vemo, da je bil v resnici velikan. Pa ne samo velikan po svoji telesni višini. Še večji je bil po ljubezni do slovenstva, do svobode, do resnice, do Cerkve in do Boga.«

Janez je po osnovni šoli v Marijanišču obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni l. 1943 je vstopil k domobrancem v Rupnikov udarni bataljon. Po vojni je doživel vrnitev s Koroškega v taborišče Teharje. Od tam je uspel 21. junija 1945 pobegniti v skupini 11 domobrancev.

V svojih spominih poroča, da so ponoči so na ograjah prepilili žice in ob treh zjutraj splezali pod žicami. Nato so stražo zamotili z nečloveškim rjovenjem in jo prestrašili. V tej zmedi jim je uspelo preplezati zadnjo ograjo. Razbežali so se. Sotrpin Opeka je bil ranjen, ker je straža streljala za njimi. Od enajstih sta že prvi dan skupaj ostala le dva, kasneje so nekatere ujeli. Med begom so jima nekateri ljudje dajali jesti in ponudili obleko. Včasih sta naletela tudi na partizane, ki sta se jim komaj izognila. Beg je trajal do 8. julija. Še zadnjega soborca so mu ubili. Sam je v hudi vročini, skrit na skednju, cel teden preživljal hudo pljučnico. Končno mu je uspelo priti do skrivališča v Vincencijev dom v Ljubljani. Tu je ostal tri mesece, nato je zbežal čez avstrijsko mejo v Beljak in dalje v Linz. Poleg Zdešarja so se rešili še trije sotrpini, Lojze Debevec, Ivan Korošec in Tone Švigelj. Antona Opeko so ranjenega prijeli partizani, pripeljali so ga nazaj v taborišče in je po mučenju umrl (pretepen do smrti). Istega dne so pripeljali nazaj tudi Tineta Mehleta, kmalu so ujeli še preostale.

Leto in pol po pobegu v Avstrijo je v tujini začel pisati dnevnik. Spomine je izročil duhovniku Janezu Kraljiču, ki jih je prenesel v ZDA, tam pa so za nekaj časa izginili. Končno so jih našli pri nekih ameriških Slovencih.

V taborišču Lienz je leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. V jeseni je odšel v Brixen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je bil 10. oktobra 1952 posvečen v duhovnika. Čez tri leta je uspešno zagovarjal tudi doktorat. Leta 1958 je bil na željo škofa Rožmana postavljen v Nemčijo (Essen) kot prvi izseljenski duhovnik za slovenske delavce. Ogromno je naredil za pastoralno oskrbo Slovencev po vsej Zahodni Evropi, prepotoval stotine in stotine kilometrov, da je obiskoval naše izseljeniške duhovnike in jih spodbujal in opogumljal pri njihovem delu. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko dušnopastirsko delovanje po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Janez je izredno ljubil Slovenijo in mislil, da je nikoli več ne bo videl. Zaradi političnih sprememb se je končno na starost lahko vrnil domov. Zadnja leta svojega življenja je preživel v neposredni bližini Teharij, v Domu sv. Jožefa nad Celjem. Umrl je 19. septembra 2013 in bil pokopan na ljubljanskih Žalah.

ponedeljek, 28. junij 2021

28. IZIDOR ZAVRŠNIK –slovenski Kolbe Srce Jezusovo, naše vstajenje in življenje


»Ta vzklik iz litanij Srca Jezusovega je močan, prepričljiv kakor vera, in vsebuje vso skrivnost Kristusa-Odrešenika. Kliče nam v spomin besede, ki jih je Jezus rekel Marti …: 'Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje' … Namen poslanstva, ki ga je On, Dobri pastir, dobil od svojega Očeta, je 'dati življenje': 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.'«

Če se pelješ po cesti iz Ljubljane proti Celju, se za Vranskim svet začne širiti v Savinjsko dolino, kjer so med polji posejane vasice in večji kraji. V eni teh vasic, Sveti Jurij ob Taboru, se je proti koncu prve svetovne vojne 4. aprila 1917 rodil Izidor Završnik, sin krojača in cerkovnika. Kasneje pa se je družina preselila na Gomilsko. Izidor je bil zelo bister fant. Po osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na gimnazijo v Mariboru in bil gojenec dijaškega semenišča. Učil se je z lahkoto, rad je tudi risal.

Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje. Svoje življenje je hotel posvetiti Bogu in službi ljudem. Ker je že divjala druga svetovna vojna, je škof Tomažič sklenil novomašnike posvetiti že na cvetno nedeljo 1941. Izidor je bil med njimi, a ni bil posvečen, ker je moral nepričakovano na operacijo slepiča. Posvečen je bil 11. maja istega leta. Naslednji dan, 12. maja, je v domači župniji Gomilsko opravil novo mašo. Novomašno slavje je bilo skromno, brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je ostal doma.

Večina duhovnikov iz Štajerske so Nemci izselili ali pa so zbežali v Ljubljansko pokrajino. Z vsemi svojimi talenti je Izidor pomagal ljudem. Zelo dobro je znal uporabiti svoj risarski talent. Dovolilnice za prestop v Ljubljansko pokrajino je znal tako spretno prerisati, da so bile kot originali. S tem je mnogim pomagal, da so si rešili življenje.

Nekdo ga je izdal Nemcem, zato so ga na svete Tri kralje v zakristiji čakali gestapovci in ga aretirali. Odpeljali so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Tam so ga zasliševali, trpinčili in mučili. V njem so bili trije gestapovci znani kot posebej kruti mučitelji.

Po nekaj mesecih hudega trpinčenja so ga izpustili s pogojem, da bo ovajal druge ljudi. Tega Izidor ni hotel. Z vsem navdušenjem se je lotil pastirskega dela in oskrboval okoliške župnije, saj so bile brez duhovnikov.

Ker ni izpolnil pričakovanja gestapa, da bi ovajal ljudi, so ga jeseni 1942 Nemci znova zaprli v celjski Stari pisker. Ponovno so ga začeli strahovito mučiti. Pretepali so ga do nezavesti, za roke obešali pod strop, mu zabijali trske za nohte in ga mučili še na mnoge druge načine.

Kljub takemu mučenju ga niso mogli zlomiti. V začetku leta 1943 so ga iz celjskih zaporov preselili v Maribor. Tam je bilo življenje zapornikov nekoliko milejše. Na pustni torek ga je obiskala sestra Anica, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, pa je bil na dvorišču sodnih zaporov s 25 talci ustreljen. Zakramentalno odvezo mu je podelil duhovnik Maks Ledinek, ki je bil z njim zaprt.

Skoraj bi vse o duhovniku Izidorju potihnilo. Olga Žvan pa je povedala: »Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: Ti, Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven v arestu v Mariboru. […] Nekega dne so zapornike na dvorišču postrojili. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček je bil ravno deseti. Poleg pa je bil v vrsti en duhoven. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, pravi duhoven v zmedi Frančeku: »Fant, ti si še mlad, imaš še vse življenje pred seboj.«‘ In stopi na njegovo mesto. Te odbrane, med njimi tudi duhovna, so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu.«

Završnikov sošolec duhovnik Puncer je izjavil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, delil zakramente in je imel vpliv na ljudi. Duhovnik Izidor Završnik je bil mesece in mesece, in to vsak dan, do skrajnosti mučen. Bil je aretiran in mučen, ker je bil dušni pastir, kar je v tistem času ogromno pomenilo slovenskim ljudem.«

 

nedelja, 27. junij 2021

27. MILAN ZAJEC – Bog je hotel imeti pričo Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih

»Smrt je delež naše človeške danosti, je končni trenutek zgodovinskega dela našega življenja. V pojmovanju kristjana je smrt prehod iz ustvarjene v neustvarjeno luč, iz časnega življenja v večno … Če živi v Kristusu, ne sme drugače kot umreti v Kristusu … Kristusovo Srce, njegova ljubezen in usmiljenje, sta upanje in gotovost za vsakega, ki v njem umira.«

Milan Zajec se je rodil 8. oktobra 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskem. V družini je bilo enajst bratov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest pri domobrancih. Brat Janez je padel leta 1944 v boju pri Črnomlju. Štirje bratje, Jože, Tone, Ignac in Stanislav, so bili ubiti po vojni v Kočevskem rogu. Z njimi naj bi bil ubit tudi Milan, ki je bil na množično morišče v Kočevskem rogu pripeljan 2. junija 1945.

Med vojno se je Milan Zajec pridružil domobrancem. Po koncu vojne je z drugimi domobranci odšel na Vetrinjsko polje. 29. maja 1945 je bil v skupini, ki so jo Angleži s prevaro predali partizanom pri Podrožci. Zaprli so jih v taborišču v Kranju, potem premestili v taborišče v Šentvidu in jih še isti dan odpeljali v Kočevje. 2. junija so partizani domobrance s tovornjaki vozili do kraških brezen v Kočevskem Rogu. Po vojni je Milan Zajec opisal svojo pot na Koroško, vrnitev in morijo v Kočevskem Rogu. O rešitvi iz brezna je povedal: »Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. Kri je v curkih tekla preko trupel, smrad in sopara sta bila neznosna. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame […]. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi smo komuniste dobro videli, ker so bili osvetljeni s soncem, mi pa smo bili v temi. Potegnili smo se nazaj v rov in čakali, kaj bo. Molili smo angelsko češčenje in molitev ‘Spomni se, o premila Devica Marija …’Zunaj smo zaslišali kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Res je kmalu zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter dimne bombe, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev. Ko se je že nočilo, smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo. Nismo se preveč vznemirjali, preveč smo bili namreč že izčrpani. Tudi sam sem omedlel.«

Drugi dan se je proti večeru splazil do roba jame in počasi zdrsnil v dolino ter bežal, bežal. Končno je prišel do svoje tete v Stehanji vasi. Tu ga je prišel spovedat duhovnik Stanislav Lenič, ki je takrat prvič slišal o grozodejstvih v Kočevskem Rogu. Skrival se je do l. 1946, sam Lenič ga je spremljal od Viča v Ljubljani do Šentjošta, kjer so ga srečno prepeljali čez mejo. Prišel je v Italijo, od koder je šel v ZDA v Cleveland. V jami je preživel 110 ur groze, ki jih je opisal v begunskem taborišču v Italiji. Nikoli več se ni vrnil v Slovenijo, saj je v 90-tih letih rekel, da, dokler bodo na oblasti komunisti, domovine ne bo obiskal.

Milan Zajec je umrl 20. decembra 2013 kot zadnji od znane trojke: Dejak, Kozina, Zajec, ki so se ob množičnem poboju vrnjenih domobrancev v začetku junija 1945 rešili iz brezna smrti v Kočevskem rogu. Pokopan je v Clevelandu, ZDA.

Slovenec iz Argentine, ki je Zajca spravil čez mejo, je škofu Leniču nekoč povedal, da je Milana Zajca v duhu vedno spremljalo pet njegovih pobitih bratov, ki so mu govorili: »Milan, bodi pogumen, ti se boš rešil. Bog hoče imeti pričo vsega tega, kar se je v Rogu dogajalo!«