nedelja, 30. junij 2013

30. Moliti za vse



Ali je z današnjim dnem vse končano? Je čaščenje sklenjeno in je vonj junijskih vrtnic oddehtel? So mar tudi šmarnice že pozabljene? Se je polegla naša vnema in smo zadovoljni, da smo nečemu zadostili? Bolj na¬rodopisnemu kot verskemu. Bolj folklori kot verovanju?
Naj ne bo tako. Vrata vere so ostala odprta, da nam je omogočen dotok vetra, ki veje skozi večnost.
Človek potrebuje znamenja in čaščenje. Če ne časti Boga, časti malike. Tudi to leto vere pomeni za nas pre¬izkušnjo. Jezus še vedno sprašuje: H komu pojdete? Če verujemo, da je on Božji Sin, ostajamo pri Njem (prim. Jn 6,69).
Z nami pojde skozi žitna polja. Učil nas bo spošto¬vati kruh. Zóril bo naše pridelke in nas učil deliti jih z drugimi. Če ga povabimo na svoj dom, ne bo odklonil. Če bi se delal, da gre dalje – kakor takrat v Emavsu – , moramo vedeti, da nas samo preskuša; kot že tolikokrat v življenju. Zato imamo izkušenj dovolj. Kadar koli nam ni bilo mar zanj, smo zašli s poti.
Mogoče čakamo, da se bo ves svetal kot nekoč na gori pojavil pred nami, da bi nikoli več ne podvomili

vanj. Tako komunicira z mistiki, a ne zato, ker dvomi¬jo, ampak zato, ker verujejo. Pred Favstino Kowalsko je zažarel z dvema pramenoma žarkov; belim in rdečim. Umetnikova podoba ni mogla poustvariti Favstininega doživetja; tudi mi se moramo zadovoljiti le s približkom resničnosti. Vse, kar gledamo v veri, je pogled s te strani. Pristnost je na drugi strani, kamor naša čutila ne sežejo. Sproti pozabljamo, da nas je Jezus na to opozoril, saj je dejal, da Boga ni nikoli nihče videl. Že v Stari zavezi je rečeno, da si je Mojzes pred božjo svetlobo zakrival obraz (prim. 2 Mz 3,6). Če gledamo v žareče sonce, tvegamo, da oslepimo. Izpostavljeni žarčenjem, nevar¬no zbolimo. Pred Bogom, neskončno bolj žarečim od sonca in nuklearnih moči, nam ne ostane drugega kot priznanje nepopolnosti in zahvala, da se nam približuje po znamenjih.
Poletje žari v omamnih lučeh. Nekatere so vaba in past. Poznajo jih stare mitologije. Pozna jih Sveto pi¬smo. Preko dogodkov in zgodb nam sporočajo o po¬membnosti odločanja. Lotova žena se spremeni v steber soli. Orfej se v ljubeči skrbi ozre, ali mu ljubljena Evridi¬ka še sledi, pa jo izgubi za vedno. Zvestoba in vztrajnost sta poplačani, omahovanje in predaja prinašata pogubo.
Leto vere, ki s poletjem vred ta čas sega v zenit, nas vodi mimo čeri sodobnega poganstva po preizkušeni poti drobnih odpovedi k zmagi nad samim seboj. Če smo se odločili káko TV oddajo ali brskanje po spletu zamenjati za redno družinsko molitev, smo zmagoval¬ci. Redno prihajati k nedeljski maši namesto poležavati ali loščiti avtomobil. Koga obiskati, komu pomagati, se

s kom spet spoprijateljiti. Naj postaja naše zaspano kr¬ščanstvo dejavno in živo. Tudi bolj veselo.
Mar niste mogli eno uro čuti z menoj (prim. Mt 26,40)? Med izzivi za poživitev vere je tudi predlog, naj bodo cerkve čez dan spet odprte za zasebno molitev. V naših okoliščinah, ki jih žal zaznamuje vandalizem, to pomeni, da bo v njih treba zagotoviti stalno navzočnost kakega molivca. Če bi bilo to težko doseči, bi kazalo na pičel uspeh leta vere. »Mar niste mogli odpreti vrat,« bi nam na vest trkal tabernakeljski Osamljenec. »Kam se vam tako mudi?«
Mesec čaščenja Jezusovega Srca se nadaljuje z redno mislijo Nanj; z jutranjim vzklikom »Vodi me, dobrotna Luč« vse tja do večernega Ave pod ponjavo zvezd. Čez prve petke od enega do drugega Gospodovega dne. Pre¬ko vsakdanje skrbi za kruh do trdnega zaupanja v Božjo pomoč. Brez bojazni, da bi v molitvi na koga pozabili; raje z vedrino, kakršno zmore majhen otrok, rekoč:
»Jaz molim za vse.«
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sobota, 29. junij 2013

29. Niso od sveta (Jn 17,16)



Veliko vernih ljudi se danes veseli posvetitve novoma¬šnikov. Pripravljajo se slovesnosti. Spregovorili so po ra¬diu. Povedali so, kako in kdaj so zaslišali klic. Zdaj lahko vemo, ali se je kdo obotavljal in kdo je na krilih poletel

h Gospodu. Vsi so se zanj odločili svobodno v svobodi.
Ni povsod na svetu tako. Mladi Li xian min bo v daljni deželi posvečen skrivaj. Maševal bo skrivaj po hišah po¬gumnih katoličanov. Pri vratih bo vedno nekdo na preži. Varovanje mora biti dovolj skrbno. Mladi Li in njegovi verniki so zvesti svetemu očetu. Ne spadajo med vernike državi podrejene Cerkve.
Dve podobi služenja: družbeno svobodna in družbe¬no zatirana. Obe zavezani zvestobi.
»Si res mene poklical?« se nemara še vedno sprašuje marsikateri duhovnik, ki že leta dolgo opravlja svoje po¬slanstvo.
Verniki naj se pa vprašamo, koliko hočemo in znamo ceniti njegovo pastoralno prizadevanje. Ali ga s svojim odnosom postavljamo na raven uslužnostnih poklicev, da ga poiščemo za krst otroka in za pokop umrlih star¬šev, zahtevamo od njega potrdilo za botra, kako spomin¬sko odmaševanje na točno določeni datum, tudi če nas potem ni k sveti maši. In rečemo: »Ni mu hudega, je še vedno gospod.«
Ta »gospod« moli za nas, ko smo mi zanemarili oseb¬no in družinsko molitev. Da je to resnica, pokažejo otro¬ci, ki jih sicer še pošiljamo k verouku, a se mnogi ne znajo ne pokrižati in ne zmoliti očenaša.
Ta »gospod« se za nas kot z mlini na veter bojuje proti tokovom sodobnega poganstva in ostaja dostikrat sam s svojim Bogom, ponavljajoč psalmistov in Jezusov klic: Zakaj, zakaj si me zapustil (prim. Mt 27, 46).
Mar je ta »gospod« le še ostanek spoštovanja, ki so ga duhovniku stoletja izkazovali rodovi prednikov? »Tež¬

ko je prenašati posmehljive poglede«, je javno v homiliji povedal redovnik, »ki sem jih na cesti deležen zato, ker sem duhovnik.«
Gotovo časov, ko je mati začela sina duhovnika vikati, ne bo nazaj. Mi vsi ne onikamo več svojih staršev. Med¬osebni odnosi so se temeljito spremenili. A to nas ne odvezuje od spoštovanja drug drugega.
Pomudimo se ob Jezusu. Skušajmo ga videti ob Gene¬zareškem jezeru. Zamislimo se v njegov poskus. Začenja vabiti neke ribiče, naj pustijo svoje mreže in mu sledijo. Kdo pa pravzaprav je on? Kakšen zaslužek jim pa obe¬ta? A vsi nadaljnji dogodki so nam znani.
Končno pa, saj vprašanje »si res mene poklical« velja za vse kristjane. Si me poklical biti dober oče, dobra mati, dober učitelj, dober delavec, dober kmet, dober vernik …? Torej si mi zaupal. Ne smem te razočarati.
Pa sem te. Razočaral sem te kot vzgojitelj, kot usluž¬benec, kot redovnica, kot duhovnik, kot zakonec, kot politik, kot sanjavi mladostnik in kot onemogli starec. Vendar mi spet in spet prihaja naproti. Hodi okrog vode mojega blatnega jezera in me vabi k svoji studenčnici.
Obljublja in bo izpolnil.
Ena od Jezusovih obljub zadeva njemu posvečene osebe. Tudi danes posvečene novomašnike.
Nova maša je slovenskemu verniku pomenila tako veliko, da je tvegal izrabiti čevlje na poti do oddaljene¬ga kraja slovesnosti. Takrat posebne molitve za svetost duhovnikov niso bile v navadi. Zdaj so, a ne zaradi na¬vade, bolj zaradi potrebe. Če postanejo naša vsakdanja prošnja k Bogu, se nam ne bo zgodilo, da bi ostali brez

posvečevalcev. Ni nam potreben poseben pogum kot marsikje v svetu preganjanim vernikom, le pravo razu¬mevanje Jezusove velikoduhovniške molitve.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

petek, 28. junij 2013

28. Upočasniti korak



Ali imamo še izostreno uho za pesem zvonov? Ali sploh slišimo zvoniti angelovo čaščenje? Pred leti je od nekod prišla pobuda, naj bi na svoji poti ob opoldan¬skem zvonjenju za nekaj hipov obstali in tako izrazili povezanost človeštva v prizadevanju za mir. V deželah srednjeevropskega časa bi hkrati zastal korak na tisoče in tisoče ljudem. Predlog menda ni bil nikjer uresničen. Pokazal je pa na potrebo, ki jo vedno glasneje poudarja¬jo psihologi in terapevti. Izražajo jo z nasvetom: Ustaviti se!
Vsaj počitniški in dopustniški čas nam omogoča, da se nekoliko umirimo. Mimo so leta, ko je posebno mlade ljudi mikalo videti svet z avtostopom, zdaj ga spoznava¬jo na rednih šolskih ekskurzijah.
Že daljna preteklost pa je čas, ko je kdo peš poromal v Kelmorajn in se več mesecev ni vrnil. Domačim in pri¬jateljem je z dolge poti prinesel odpustek: drobno sveti¬njico iz kraja, ki velja za zadnji dom sv. Treh kraljev. Peš je kdo poromal v Rim, v Večno mesto. Redki, zelo redki so videli Sveto deželo. A saj je bilo romarskih krajev kar

v domačih krajih veliko, dokler jih nista zatrli trda roka in hladna pamet cesarja Jožefa II. Kljub vsemu jih je ne¬kaj preživelo in vzniknila so nova. Romarstva ni mogoče zatreti.
Romar je pešec. Romar premišljuje. Prisluhne vsem zvonovom. Romar se odpove udobnosti. Želi se pokori¬ti. Romar je molivec. Ceni prejem zakramenta sprave v romarski cerkvi. Romar se gre na romanje prerodit.
Leto vere je spodbuda, da obudimo stari način roma¬nja, če nam le zdravje to omogoča. Dolga, naporna hoja in pravi namen upočasnita hitenje. Zelo je pomembno, da to obliko vernosti približamo otrokom. Tem, če ne trenirajo za zahtevne športne panoge, noge zakrnevajo. Že nedeljski popoldanski obisk kakega hribca s cerkvijo jim pomeni napor. Vendar je vsak napor potreben, tudi če nima verskega ozadja. Na družinskem pohajanju se utrjujejo medosebne vezi. Otroci čez leta odkrijejo dra¬goceno doto, pridobljeno na takih poteh. Pokaže se v poznavanju krajev in v spominu na doživetje družinske¬ga sobivanja zunaj stanovanjskih prostorov.
Dandanes se za to ponuja veliko več možnosti kot pred stoletjem, ko je družinsko idilo zaznamoval skoraj samo nedeljski počitek v prijetni senci, pozimi ob peči, in praznično romanje v kak božjepotni kraj. Kljub vse¬mu so preprosto preživeti dogodki globoko zaznamovali otroke in starše.
Ko zdaj vedno bolj glasno poudarjamo pomen med¬generacijskega odnosa, se moremo česa naučiti prav iz preteklosti. Česar danes starši zaradi razsutega delovne¬ga dneva ne utegnejo na vzgojnem in verskem podro¬

čju utrditi na delovne dneve, jim more uspeti ob koncu tedna. Le pravila družinskega življenja je treba urediti tako, da je prosti čas napolnjen s premišljeno izbrano vsebino. Navajanje že majhnega otroka na doživljanje narave in občudovanje stvarstva pusti v njem zelo moč¬ne vtise. To mu utrjuje temelj za kasnejše razumevanje sveta in življenja. Preprečuje brezbrižnost do družbenih in religioznih vprašanj. Mladega človeka presenetijo ro¬marske cerkve s svetimi stopnicami; svetimi štengami, kot piše v starih zapisih. Začudeni so ob številnih votiv¬nih podobah. To in še marsikaj drugega, kar srečamo na skupaj prehojenih poteh, je dediščina, tudi tako zname¬nita, da z vpraskanimi imeni na stenah dokazuje davno sled domačega jezika. Končno gre za spoznanje, da smo nekje doma in da je ta dom edinstven. Nikjer drugje ni ponovitve našega okolja, pa če bi obhodili ves svet.
Pogled v junijsko zvezdno nebo zadošča, da se zave¬mo, na kako majhnem drobcu vesolja, na tem zelenem planetu Zemlja, nam je popotni Galilejec zapustil uhoje¬ne sledi svojih božjih stopinj.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

četrtek, 27. junij 2013

27. Darovi darovalcev



V letu vere naj bi okrepili sočutje do ljudi v stiski. No¬bena velika nesreča ni, če marsikdo v tem poletnem na¬ravnem razkošju ne bo videl morja ali pa dragih toplic, ker mu zanje primanjkuje denarja. Narava in zdravje sta

na voljo povsod, tudi doma. Sprehodi in krajši pohodi v okolico ne stanejo nič, okrepijo pa srce in duhá. Soču¬tje do človeka, ki si ne more privoščiti potovanja s turi¬stično agencijo, je grešno, če hkrati ne čutimo nobene potrebe, da bi povabili v svoje vozilo onega, ki zaradi onemoglosti ne zmore več priti do farne cerkve. Stiske niso samo gmotne narave; posluh za neizgovorjene želje bližnjih si pa lahko izostrimo, ko se malo bolj zavzeto ozremo okoli sebe.
Vendar je tudi pomanjkanje gmotnih dobrin usodna nadloga. Lakota vodi v bolezen. Mraz prav tako. Ko sko¬pnijo vsi prihranki in ni več sprotnega zaslužka, stopimo neizogibno na pot siromaštva. To lahko doleti kogar koli in takrat prizadetega ne zanima nobeno potovanje, le še to, kako si zagotoviti kruh. Zgolj od obljub se ne dá žive¬ti. Nekdo mora priskočiti na pomoč. Ali človekoljubne ustanove in društva? Vsak, ki stisko opazi, in še zmore na kak način pomagati.
Naš čas pozna pojem donatorstva. To je ona oblika darežljivosti, ki priteka iz bolj polne vreče: od posame¬znikov, klubov, organizacij, podjetij. Na koledarju tega dneva pa najdemo ime sv. Eme Krške. Rojene v 10. sto¬letju na gradu Pilštajn, soproge bogatega mejnega grofa Viljema II., preizkušene z izgubo moža in obeh sinov, najbogatejše posestnice, kasneje živeče v samostanu benediktink v Krki, graditeljice cerkva in tega samosta¬na, nedosegljive dobrotnice sirot povsod, koder je imela svoje posesti. Od vsega bogastva, razdanega za potrebe božjega in človeškega, ji je ostala le skromna redovna obleka. V preteklih rodovih v naših krajih zelo čaščena,

njen grob v Krki pa ostaja romarski kraj. Ni le vzornica današnjih donatorjev, je zgled sočutne ljubezni za vsa¬kogar. V času, ko so cerkveni in svetni dostojanstveniki, plemiči z visokimi naslovi, živeli odmaknjeni od pod¬ložnikov, je kneginja Ema obiskovala družine tlačanov, svoje služabnice pa je pošiljala k njim s košaro živil in obleke. Natančno tako kot tristo let kasneje sv. Elizabeta Ogrska. A zanesljivo nista edini.
Dobrosrčni milijonarji ubirajo danes drugačna pota do siromašnih ljudi. V dnevnih poročilih niso pogosto omenjeni. Sicer je pa rečeno, naj ne ve levica, kaj dela desnica (prim. Mt 6,3), kadar gre za dobrodelnost. Po¬moči potrebni so vedno kje blizu, je dejal Jezus ob oni priložnosti, ko so se navzoči jezili zaradi potrate dišav¬nega olja (prim. Mr 14,7).
V resnici smo vsi kdaj potrebni take ali drugačne po¬moči. Tudi Jezus je bil zanjo hvaležen. Ni pomembno, ali nam o tem poroča evangelij ali kaka legenda. Vero¬nika s križevega pota ni omenjena v Svetem pismu, pa vseeno lahko verjamemo, da so se našli ljudje, ki so Tr¬pečemu s čim pomagali sami od sebe, ne le prisiljeno kakor Simon iz Cirene.
Nemara se nam je pa že kdaj zgodilo podobno. Poma¬gali smo, a z malce nejevolje. In bili poplačani s kakim nepričakovanim spoznanjem. Taki so odsevi božje do¬brote; Bog nas nagradi celo za tisto, kar neradi izpusti¬mo iz rok.
Po Jezusovih obljubah nas spodbuja k čaščenju. Po zavzeto uresničevani evangelizaciji, h kateri nas usmer¬ja vatikanski zbor s sprotnimi spodbudami, zmoremo

duhovno okrepiti sebe, občestva in družbeno področje. Srčika vsega je naša okrepljena vera. Z njo postane bolj pristna naša častilna molitev. Glasnejša kot prošnja po¬staja naša zahvala. Sočutje dejavno in samoumevno.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sreda, 26. junij 2013

26. Oblike duhovnosti



Ali je Jezusovo srce možno častiti v naravi? Tako, da gremo namesto k maši »na samoten kraj«, kakor je bilo rečeno apostolom? Na primer, da se povzpnemo na vi¬soko goro, gremo od doma že navsezgodaj, ko ni še ni¬kjer nobene maše. Po nekaj urah vzpenjanja dosežemo vrh, imamo srečo, da smo prvi in se zato še bolj vznese¬no in prisrčno zahvalimo Bogu za lepoto narave, ki je po dolini še po vsej verjetnosti pregrnjena z meglo. Ves dan je ožarjen od našega vzhičenja. Naslednji dan bomo pa v službi komu zatrdili, da je bilo lepše kot v cerkvi.
Podobni primeri med kristjani niso redki. Znani so primeri, ko tudi prijazna učiteljica svetuje šolarjem, naj gredo v nedeljo v gozd, naj objamejo drevo, pa se bodo dobro počutili in bodo bolj spočiti za nov šolski teden.
V Letu vere se vprašajmo, ali je to oblika nove evan¬gelizacije. Noben duhovnik tega ne bo potrdil. Noben vernik ne bi smel krščanskega oznanila zamenjati za po¬dobne oblike čustvenosti. Zagotovo Boga lahko častimo

v naravi; že stvarstvo sámo ga časti, vendar nobena hval¬nica ne opraviči izostanka od nedeljske svete maše.
Stvarstvo pa, tako opominja apostol Pavel, še vedno trpi v porodnih bolečinah (prim. Rim 8,22). Ali obdani z njim kdaj pomislimo na to? Cele vreče odpadkov na¬berejo čistilci v gorah in po gozdovih, odvrgli so jih pa tisti, ki so se šli tja odpočit. Žal so med onesnaževalci tudi kristjani. Ko bi vsaj ti pomislili, s kakšno neizre¬kljivo silo so se rojevale gore, na katere se zdaj veselo vzpenjamo. »Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela,« beremo v Župančičevi Dumi. »Tako str¬mi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine.« Dober vzrok imamo, da smo Bogu hvaležni za lepoto domovi¬ne. Dovzetnost za lepoto nas usmerja k čaščenju svetega in k varovanju naravnega. Nebo, oblaki, drevesa, gore so za velika verstva kraji, kjer se razodeva Božja veličina. Krščanstvo ni izjema. Mojzes je zapovedi prejel na gori. Jezus se je pred učenci spremenil na gori. Neštetokrat se je ozrl v nebo. Zakril ga je oblak. Vendar to niso na¬domestki za sveto mašo, ostajajo pa znamenja, ki kažejo k presežnosti. Tudi sporočilo najglobljih ljubezenskih pesmi se staplja z duhovnostjo. »Midva sva belo drevo, k nebu sva veje prožila; midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.«
Jezusovo usmiljeno Srce presega vse darove zemlje. A tega ne doumemo, dokler gledamo na življenje pre¬več površinsko. Preveč radi se zadovoljimo s tem, da se prebijamo iz dneva v dan, da služba ni prenaporna, da v družini ni nihče resno bolan, da si privoščimo oddih, da še starši lahko kaj primaknejo. Ko kaj praznujemo,

ne smejo manjkati posnetki vesele druščine. Tudi za bir¬mo se potrudimo, da ne bi ostala brez spomina. Nedelje nam pa kot Gospodovi dnevi minevajo brez prave potre¬be po obrednosti in duhovnosti.
Leto vere je razglašeno zato, da bi se vsi zavedli pome¬na krščanskih izročil. Molitev in bogoslužje, zakramenti in odprta dlan za potrebe sočloveka so stebri tega izroči¬la. Molitev: da se otroci zaradi redne družinske molitve naučijo moliti. Bogoslužje: da je nedeljska sveta maša za vse pričakovani vrelec blagoslova. Zakramenti: da se po njih razliva milost čez uspehe in preizkušnje. Dobra dela: telesna in duhovna, da nas ne okuži egoizem.
Podoba Jezusovega Srca na vidnem mestu nam po njegovem naročilu sv. Marjeti Alacoque zagotavlja po¬sebne milosti. Predpostavlja pa, to lahko vemo sami, da podobo nosimo tudi v srcu. Da spoštujemo veselo oznanilo, imenovano evangelij, saj je to Jezusova bese¬da. Pusti vse in hodi za menoj (prim. Mt 16,24). Danes velja to marsikomu marsikdaj zaradi objemanja dreves in zanemarjanja svete daritve.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

torek, 25. junij 2013

25. Ponosno in hvaležno



Danes je praznični dan. Smeli bi se v nekem oziru primerjati z Izraelci. Ta narod ima bogato zgodovino, pot do sedanje državnosti pa je bila naporna in dolga. Naša tudi. Toda ali se pomena samostojnosti in držav¬nosti zavedamo tako trdno in globoko, da ju tudi dovolj spoštujemo? Že po odnosu do zastave, grba in himne se meri naša zavednost. Res, da ob intonaciji himne vstane¬mo, stojimo pa premalo vzravnano. Če potem še zaplo¬skamo, pomeni, da nam več pomenijo pevci kot vloga domovine. Ob himni in razvijanju zastave molčimo, to je drža našega spoštovanja.
Dan državnosti in dan samostojnosti sta tako pomen¬ljivi znamenji, da jima moramo nameniti tudi molitveni spomin. Maša za domovino izraža našo zavezo zvestobe in zahvale tudi Bogu, da nas vodi skozi razgibane čase, skozi mir in vojne, skozi letne čase in čez tektonske pre¬mike zemeljskih in družbenih plasti.
Jezus je živel v okupirani domovini, kakšen je bil nje¬gov odnos do države? Širnemu področju sveta je tedaj vladal rimski cesar Gaj Oktavian Avgust. Jezus je bil ro¬jen v času, ko je vladar ukazal, »naj se popiše ves svet« (prim. Lk 2,1) in so se ljudje hiteli popisovat »vsak v svoje mesto«. Iz Nazareta do Betlehema je bila pot kar dolga. Nadaljnje okoliščine so nam znane. Tudi prva ogroženost Jezusovega življenja. Tvegana pot družine do Egipta. Počasi spet nazaj do Nazareta. Molk o njej od darovanja v templju do dvanajstega leta Jezusove sta¬rosti. Ponovno molk, dokler se mladi tesar ne odloči za

glasno oznanjevanje. Kmalu je razumljen kot človek, ki naj rojake poveže v neodvisno kraljestvo. V resnici pa preseneti s stališčem: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je njegovega (prim. Mt 22,21). Brez upira¬nja. Brez vstaje. Mar ni to mevžasto za naše pojme?
Veliko damo na pravice, manj smo pa zanje hvaležni. Državnost je ena med njimi. Jezus je bil do rimskega ce¬sarstva razpoložen podobno, kot so bili naši bližnji pred¬niki do Avstro-Ogrske. Slovenski možje so bili ponosni, da so ji služili kot vojaki tako v miru kot v bojevanju. Bila je država in kot državljani so izkazovali ponos. Tudi bl. Slomšek, ki se je še z mnogimi drugimi zagovorniki pe¬hal za narodove pravice. Raba maternega jezika je bila na prvem mestu. Odnos do materinščine je bil v okupi¬rani domovini boljši kot je v samostojni državi.
Judje v Izraelu izražajo še danes pred zidom žalova¬nja, ostankom ostanka nekdanjega templja, spoštovanje do svoje davnine. Mi se komaj kdaj spomnimo knežjega kamna in svojih dednih pravic.
Božje kraljestvo, o katerem je govoril Jezus, je onkraj naših zemeljskih in ozemeljskih meja. Leto vere nas spo¬minja, kako vstopiti vanj. Po nezamenljivi poti molitve in zakramentov. Ni obvozov, ni bližnjice, ni hitrih cest, ni ekspresnega vlaka, ni nadzvočnega letala, ni vesolj¬skega plovila, ki bi nas odložilo tja. Ostaja le Jezusovo izročilo: Jaz sem pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Njegov zgled imamo v podobi Dobrega pastirja. Še ve¬dno hodi in nas išče. Kdaj tudi po sporočilih mistikom, ta čas z Letom vere, vedno z oznanjevalci, kar je vsak duhovnik in kar naj bi bil vsak vernik. Zgled nam ponuja

z obhajanjem svatbe in s križevim potom, s smrtjo in vstajenjem. Z vsem, kar je vmes, in to je naš čut za izpol¬njevanje dolžnosti in za zaupanje Vanj. Ob tem so trije stebri za urejeno osebno in družbeno življenje, omenja jih Ivan Cankar, granitno trdni: »Mati. Domovina. Bog.«
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

ponedeljek, 24. junij 2013

24. Drug drugemu pot



Janez Krstnik je zadnji prerok Stare zaveze in prvi človek, ki je od blizu zaznal Odrešenika. Začutila sta se, ko sta bila še v varnosti maternice. Prvi dar staršema v njuni čezmerni starosti, drugi dar vsemu svetu po čude¬žnem spočetju. Zaznata se, ko pride Marija streč svoji sorodnici (prim. Lk 1, 56).
Že na začetku skrivnost.
Janez kasneje oznanja krst pokore in napoveduje Re¬šitelja. Ta hodi po deželi s svojimi učenci in se da krstiti Janezu.
Janez se preizkuša v puščavi, Jezus je tam preizkušan.
Janeza vržejo v ječo, od koder pošilja svoje učence spraševat Jezusa, ali je res pravi. Kasneje ga imenuje Ja¬gnje božje (prim. Jn 1,29). Pravi tudi: Sredi med vami stoji on , ki ga vi ne poznate (prim. Jn 1,26). In Jezus nekoč o njem, da Janez ni trs, ki ga veter maje (prim. Mt 11,7).
Janez Krstnik in Jezus kažeta na tako duhovno raz¬merje, ki naj bi ga v medsebojnih odnosih posnemali tudi mi. Ni odveč, da se kot Janez prepričamo o vero¬

dostojnosti soljudi in o obljubah oklicanih voditeljev. Živimo v času, ko nas na vsakem koraku kdo poučuje o zadovoljstvu, sreči, zdravju, uspehu. Govorijo nam o samoizpolnitvi in o stapljanju z vesoljsko energijo. Uči¬jo nas doseči višjo zavest o sebi in kozmosu. Na voljo je mnogo tehnik za umirjanje in premagovanje živčne napetosti. Vse je pri roki. Tudi napovedovalci nam usoje¬nih dogodkov v prihodnosti so na voljo kar po telefonu. Knjig z duhovno vsebino je na kupe.
Janez Krstnik se je v puščavi hranil s kobilicami in medom divjih čebel (prim. Mt 3,4). Kakšna je naša pre¬hrana, vemo. Jezus, ki mu je Krstnik pripravljal ozna¬njevalno pot, se ni branil pogostitev, v puščavi pa se je postil tudi on. V obeh imamo zgled, kako se da krotiti slast. Če se naučimo upreti eni vabi, se utrjujemo tudi proti drugim mikom.
Visoko stoji sonce ob godu Janeza Krstnika. Kresuje¬mo. In o kresi se dan obesi. Krščanski koledar je preroka Stare zaveze umestil na sredino leta. Ljudska vera in do¬mišljija sta prispevali mnogo legend. Poganske običaje sta preoblekli z novim ogrinjalom. Praprotno seme, ki nam omogoči razumeti govorico živali na kresni večer, je prijazen mit. Praprot, položena za hišna vrata, na ka¬teri bo Krstnik mirno prespal, je pokristjanjena prazna vera, da se bo to v resnici zgodilo. Vendar je v njej lepa simbolika. Kaže na svetnikovo navzočnost v našem ži¬vljenju. Tudi skoka čez ostanek kresne žerjavice, kar da prinaša srečo, nam nebo ne zameri. Človek preprosto potrebuje znamenja, ker gre skozi življenje kot popo¬tnik nekam dalje. Krščanstvo oznanja večno posmrtno

bivanje v božjem objemu. Preveč presežno je, da bi si ga mogli pravilno predstavljati. Toda naša domišljija je ustvarjalna, saj je človeku dana bogopodobnost tudi v ustvarjanju. Z lahkoto si izmišljuje zgodbe, s katerimi si pomaga razumeti to, kar ga presega. Tudi Jezus je učencem pomembne reči razlagal s prilikami. Ni samo enkrat dejal: Nebeško kraljestvo je podobno (prim. Mt 13,18.20.22) …, namreč človeku, kralju, vinogradniku, trgovcu. Tudi sicer je govoril v podobah in primerah. Žito, ptice, cvetje, seme, vino, oblačilo, mreže …, vse mu je služilo za pojasnjevanje. Tudi asketski lik Janeza Kr¬stnika.
Ko pa se Jezus približa v mističnem videnju, najsi bo sv. Marjeti Alacoqe ali sv. Favstini Kowalski, govori o srcu in usmiljenju in o pokori. Slednja zadeva nas. V še tako naprednem času, ki nam olajšuje življenje, kesanje in pokora in molitev in zadoščevanje pri Bogu ni izgubi¬lo svoje vloge. Prošnja, zahvala, čaščenje, zadoščevanje ostajajo pot k svetosti; samo svetost odpre nebeška vra¬ta. Bila bi nam nedosegljiva in prag previsok, če Božje usmiljenje ne bi bilo neizmerljivo večje.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

nedelja, 23. junij 2013

23. Hvaležni za vse



Verjetno se za skrbi, bolezen, trpljenje, nesrečo še ni¬smo Bogu velikokrat zahvalili. Svetopisemskemu Jobu smo bolj podobni v tarnanju nad težavami kot pa v za¬hvali zanje. Toda on je svojo bridko usodo strnil v spo¬znanje: Bog je dal, Bog je vzel, naj bo hvaljeno njegovo

ime (prim. Job 1,21). Saj bi mu radi kdaj pritrdili, a kot da nam ne gre z jezika.
Apostol Pavel je tudi Jobovega mnenja. Spodbuja, naj se nenehno zahvaljujemo. Kako naj se sirota zahvali, da ne pozna očeta? Zakaj naj se trpin zahvaljuje za neoz¬dravljivo bolezen? Ali pa begunci za to, da morajo bežati v neznano.
Globoko veren človek je sicer sposoben izreči Bogu prav za vse težave svoj vdani boglonaj. Vendar zahvale ne kaže pojmovati preveč ozko. Širše razumljena zahva¬la je v tem, da zaradi preizkušenj ne obsojamo Boga; tako se z vajo v potrpežljivosti vede ali nevede dotikamo božje dlani, ko gojimo upanje, da bodo stiske minile. To je oblika naše vnaprejšnje hvaležnosti. Ko kasneje po¬gledamo na dogodke iz časovne daljave, se pokaže, da nas je stiska izmodrila. Včasih uvidimo, da nam je ena nesreča preprečila drugo, ki bi bila še večja.
Rêči prosim in hvala, so nas starši učili že v ranem otroštvu. Na prošnji in zahvali, na pozdravu in opravi¬čilu temelji osnovna oblika kulture. Na njej gradi tudi Sveto pismo stare in nove zaveze. Jezus se je nebeškemu Očetu zahvaljeval in ga tudi prosil. Apostole je učil, kako naj pozdravijo, ko stopajo v hiše. »Recite najprej: Mir tej hiši« (prim. Lk 10,5).
Kdo ne bi bil vesel takega pozdrava, saj ima moč blagoslova! Tega se ne zavedamo dovolj, sicer ne bi bili pozabili starih domačih pozdravov, nanašajočih se na božjo pomoč: Zbogom. Bog daj dober dan.
Zahvaljujte se, nenehno se zahvaljujte. V to smer nas spodbuja apostol Pavel. Hvaležni naj bomo ljudem in

Bogu. Legendarni planinec Joža Čop je imel navado reči: »Pa boglonaj, ker smo prijatli.« Tako je na svojih po¬teh pozdravljal celó naključne ljudi. Med namrščenci se nihče ne počuti dobro, toda ali znamo biti hvaležni pri¬jaznim ljudem? Ne gre za darila, le za pozornost. To je lahko samo vesel pozdrav, saj sogovorcu razjasni obraz.
Ali se je treba zahvaliti tudi za vero? Komu? Reče¬no je, da je vera milost. Ta pa priteka od Boga. Potem gre za vero zahvala Bogu. Res, zakaj mu ne bi bili zanjo hvaležni. A zahvala gre še komu; verjetno staršem, sta¬rim staršem, botrom, prijateljem, ki so nas učili moliti in nam bili zgled v veri tudi zaradi življenja po veri. To pa vključuje spoštovanje nedelje in praznikov, prejemanje zakramentov, dobrodelnost, odnos do ljudi, do domovi¬ne. Na nekaj od tega nas gotovo veže kak spomin. Tudi spomin na prav določenega človeka, nemara sovaščana, sodelavca, neznanca, ki smo ga občudovali zaradi kake prav posebne lastnosti. Mogoče je bila pa to domačinka, ki je vsakemu prišleku, ki se je doselil v vas, skrivaj obe¬sila na kljuko svež kruh, drobno znamenje pozornosti? Mar jo je mogoče pozabiti? Že to, da ne pozabimo do¬brih del, je trajna zahvala zanje.
Človek je bolj usmerjen k radostnemu kot k resnemu in trpečemu doživljanju. Evangelije imenujemo veselo oznanilo, napotki v njih pa niso humoristični. Jezus se v oznanjevanju ne kaže kot kak radoživ veseljak, ampak kot dostojanstven vodnik. Sam pravi, da ni prišel zaradi zdravih, ampak bolnih, grešnih (prim. Lk 5,31). V Kani je nemara tudi on plesal, a evangeliji poročajo predvsem o njegovem resnem prizadevanju za rojake. Iz časa nje¬

govega trpljenja je ohranjena prošnja k Očetu: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi (prim. Lk 22,42).
Počasi, prav počasi se nam nemara le posreči Bogu zahvaliti za vse, kar imamo, in še za to, česar nimamo.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sobota, 22. junij 2013

22. S Cerkvijo k veri



Ni tako malo vernikov, ki menijo, da Cerkev vero izko¬rišča v svoj prid in se zato ne odzivajo na njena vabila. Tudi čaščenje Jezusovega Srca pojmujejo kot trik usta¬nove, imenovane Cerkev.
Tej se da marsikaj očitati; toliko več, kolikor se ima¬mo sami za popolne. Njena zgodovina je posuta z razno¬vrstno navlako vse tja do očitne grešnosti posameznih papežev in do udinjanja posvetnim vladarjem. Kot da bi bil Jezus, njen ustanovitelj, želel, da se Cerkev ravna po Petru, prvem papežu. Le čemu je prav njemu zaupal »ključe nebeškega kraljestva«, saj je imel dobro izkušnjo z njegovo nezvestobo.
Ravno ta odločitev nam v letu vere lahko utrdi zau¬panje v Jezusa in v Cerkev. Mi bi se težko odločili, da bi dali zmikavtu varovati zaklad, Jezus je pa nestanovitne¬mu apostolu tja daleč v prihodnost zaupal nas in vse, ki prihajajo za nami. Verjel je, da se bo zaradi nezvestobe izkazal prav z zvestobo. Umrl je za Jezusa in nam tako

tlakoval pot vere. Stoletje za stoletjem stopa Cerkev po stopinjah prvega papeža in se izkazuje z vso njegovo de¬diščino: od grešnosti do svetosti.
Številni narodi so si prizadevali in se še prizadeva¬jo doseči stopnjo državnosti. Šele ta zagotavlja visoko stopnjo neodvisnosti. Ne obstaja pa brez vodstva in za¬konodaje. Niti plemenske skupnosti ne delujejo kot raz¬puščena, ampak kot urejena čreda. Kako bi potem mogla biti Cerkev izjema? V njeno strukturo je usmerjenih mnogo topov prav v času, ko je po svetu državnih ura¬dov čedalje več. Urejena skupnost potrebuje vodila, tako kot jih potrebuje najmanjša družbena celica, ki ji rečemo družina.
Možno, da bodo vnuki naših vnukov doživljali zelo drugačno ureditev Cerkve, a te ne bo brez papeža in duhovnikov, saj brez njih ne bi bila več zvesta svojemu ustanovitelju. Ta je dejal – in smemo mu verjeti –, da je vrata podzemlja ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). To »podzemlje« smo kdaj tudi mi, ko se s svojo viharnostjo zaletavamo v stebre Božjega izročila.
Čaščenje Jezusovega Srca ni edina in tudi ne za¬povedana oblika duhovnosti. Zanjo se odločimo, če jo doumemo kot primerno pot za svoje življenje po veri. Če je v hiši nebeškega Očeta mnogo bivališč (prim. Jn 14,2), je tudi veliko smeri do tja. Smer je vedno pre¬močrtna, poti pa so lahko vijugave. Marsikateri človek se odloči za novodobne poti duhovnosti in išče na njih posebne energijske točke za okrepitev svoje zavesti in za stapljanje le-te s tako imenovano vesoljsko zavestjo. Filozof in pesnik Wolfgang Goethe (beri: gete) pravi:

Imenuj Boga, kakor hočeš, Bog je drugačen (= kot si predstavljaš). Mnogi iskalci se z raznih poti duhovnosti vrnejo na staro uhojeno stezico in se umirijo v spozna¬nju, da se nam Bog, ki nas v vsem visoko presega, daje prepoznati po svoji Besedi.
Lahko se zgodi, da se kdaj v življenju lovimo le še za bilko svoje vere. Mnogi se veri tudi povsem odtujijo. Ne¬katerim se zdijo verniki neuki in zaostali v razumevanju življenja. A dogaja se tudi to, da kdo dojema vero bole¬stno natančno in trpi ob vsakem raztreseno odmoljenem očenašu. Veliko vernih ljudi trdi, da z lahkoto verujejo v Boga, ne zmorejo pa verjeti v posmrtno življenje.
Ne govorimo brez pomena o trdni in šibki veri, o otro¬ški in pootročeni, o zreli in preizkušeni, majhni in veliki veri. O veri in neveri. V eni od teh oblik se gotovo najde¬mo.
Jezus pa svetuje: Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo (prim. Lk 11,9). Čim bliže njegovega Srca.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

petek, 21. junij 2013

21. Vzori in boji



V kakem nabožnem zapisu piše, da je sv. Alojzij, ki je zavetnik mladine, preživel svoje življenje brez skušnjav, in podobno nam je predstavljen tudi sv. Stanislav Kost¬ka. Njuna krepost se še posebej nanaša na šesto božjo zapoved. Vera pri svetnikih tako in tako kot da ni vpra¬šljiva, kar je veliko bolj razumljivo kot to, da ne bi imeli nobenih skušnjav; ne glede na kaj le-te merijo.
Mladi ljudje iz slovenskega okolja imajo na voljo sodobnega vzornika, zavetnika bl. Alojzija Grozdeta. Njega pa glede skušnjav ne moremo idealizirati v tem smislu, da ga ne bi bile obremenjevale. Sam jih namreč glasno omenja. Obenem pa tudi to, kako jih premaguje.
Toda koliko se mladi ljudje – ali pa sploh mi vsi – za¬tekamo k zavetnikom in priprošnjikom? Leto vere nas usmerja tudi k njim. Vsak od njih je osvetljen z njo, z vero. V njeni moči je premagoval težave. Zaupal je v božjo pomoč in si jo izprosil, izmolil, iztrpel. Ni odveč vedeti o njihovih križih in težavah. Tudi za legendarnimi pripovedmi tičijo stvarne preizkušnje, podobne našim.
Kaj pa so skušnjave drugega kot preizkušnje? Tudi ne¬izbežne so, sicer ne bi bile omenjene v očenašu. Jezus, ki ga odlikujeta dobrota in usmiljenost, sam ni bil brez njih. Krepko se je ruval s hudobcem. Še učenca Petra je ob neki priložnosti nagnal od sebe samo zato, ker mu je ta svetoval lagodnejšo pot (prim. Mt 4,10). Pomislimo nase, kako radi ubiramo ravno najlažje poti!
Reši nas hudega, dodaja Jezus v očenašu. To húdo se nanaša tudi na prejšnjo prošnjo. Če namreč ne premaga¬

mo skušnjave, neizbežno sledijo posledice. Te so težje in lažje, odvisno od tega, v čem smo podlegli. Past je v tem, ker nam skušnjava vsako vabo osvetli z najbolj mikavni¬mi barvami; te pa – žal – niso obstojne.
Zakaj toliko ljubezenskih pesmi, ljudskih in umetnih, žaluje za izgubljeno življenjsko srečo, ko ostaja za ognjem ljubezni le opustelo pogorišče? Življenjske izkušnje ka¬žejo tudi z umetnostnimi besedili na človekovo krhkost na področju nravnosti in odgovornosti. Bl. Grozde se je tega zavedal in se ohranjal z molitvijo in zakramenti. Sv. Alojziju in Stanislavu je bilo morda z nekaterimi sku¬šnjavami res prizaneseno; priprošnjiki mladim in starim pa so vsi trije in še marsikdo od svetih.
Čaščenje Jezusovega Srca je primerno zdravilo proti različnim zapeljivostim. Tudi proti lenobi, opravljanju, častihlepnosti ali proti zavisti. Rešuje nas pred občut¬kom večvrednosti, ko se spomnimo, da je glede sebe Jezus menil: »Kaj mi praviš, da sem dober« (prim. Mr 10,18), ko pa je tak edino nebeški Oče. To daje misliti, da se je temeljito zavedal svoje človeške narave.
Premišljevanje evangeljskih izrekov nas kmalu prepri¬ča, da zelo zvesto povzemajo življenjske resnice. Spo¬mnimo se one o kamnu, ki da naj ga prvi vrže v grešnika, kdor se še ni pregrešil zoper enako – končno pa: ali pa kako drugo – pregreho. Lažni pravičniki so drug za dru¬gim odhajali, a tudi Jezus grešnice ni obsodil. Ne zato, ker bi bil enake vrste grešnik, ampak zaradi usmiljene narave svojega božjega bistva. V osebnem razodetju sv. Favstini Kowalski se je razkril kot Božje usmiljenje.

To usmiljenje sega čez vse človekove padce in pregre¬he. Vendar je brezbrižno zanašanje brez osebnega pri¬zadevanja za svetost žalitev Božje dobrote. Vsakomur je bilo po zakramentu sprave že kaj odpuščenega. Iz izku¬šenj vemo, da kaže zaupljivo ponavljati očenašno pro¬šnjo: Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

četrtek, 20. junij 2013

20. Na preizkušnji



Vrata vere so nam v tem letu že dolgo na široko od¬prta. Vsak zase ve, kako vstopa skoznje. Kje tičimo: ali smo luč pod velikim senčnikom in ali drugi mečejo na nas svoje sence ali svetlobo.
Vera je osebni odnos do Boga, tako kot je zaupanje oseb¬no odnos do sočloveka. Z mnogimi smo si na »ti«, z mno¬gimi ne najdemo pravega stika. Večkrat se je za prijazen odnos treba potruditi. Prosite in vam bo dano, trkajte in se vam bo odprlo, iščite in boste našli (prim. Mt 7,7). Ta nasvet velja tudi pri vzpostavljanju prijateljstva z Bogom.
Vsak zmore najti svojo pot vere. Vsak se v veri malce po svoje oklepa Boga. Težaški delavci s tršo besedo, otro¬ci po otroško, starci po tresoče, matere po materinsko, učitelji zaupljivo, duhovniki z vdanostjo, znanstveniki s

strmenjem. Ni konca navezujočih poti, kot ni konca obli¬kovne pestrosti življenja.
»K sebi vodi otroke ljube in ne želi nobenega pogube,« tudi ne pogube svobodomislecev, ki se s svojim umova¬njem radi zavihtevajo nad one oblake, iz katerih v Svetem pismu kdaj spregovori sam Bog. »Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren, a vendar veren.« Tak nagrobni napis si je namenil avtor Krsta pri Savici, iz katerega preseva čisti katekizem katoliške vere. Ta svobodomiselni duh, ki si je tragično zavozlal osebno življenje, je vneto prebiral Hojo za Kristusom, natresel dosti pikrih besed na račun duhovnih gospodov, želel pa umreti »previden in v sveto olje djan«. Njegova vera je bila samosvoje prešernovska. A ker je Bog večji od človeškega srca, je lahko sprejel v svoj objem tudi onega slovenskega razumnika, ki se je za življenja oddaljil od vere, na vprašanje, ali bi ob smrti želel imeti ob sebi duhovnika, pa odgovoril pritrdilno. Le da ga v smrtonosnem pljusku morskega vala ni bilo ob njem ...
Ne verujem v Boga, a ga pogrešam. Tako izrazi svoj odnos do presežnega prenekateri človek, ki ga je vrglo iz zavetja vere. Zelo napačno pa je meniti, da vera zmanjšuje ali celo preprečuje nezgode, nesreče, bolezni, razočara¬nja, trpljenje, izgubo, smrt. Žalost je žalost in trpljenje je trpljenje. Olajšano je le v tem, če je osmišljeno. Nevernik si bolezensko stanje osmisli s tem, da bolečine pogumno prenaša zaradi sozakonca, otroka, staršev, da njim prihra¬ni nekaj dodatnih skrbi. Kot da Bog ne bi znal tudi te žrtve všteti v zaključni obračun!
Hlepenja po duhovnosti je med ljudmi vedno več. Ra¬znih tehnik umiritve za dolg seznam. Vsaka med njimi je

razglašena za najboljšo. Niti poceni niso. A po srečo je človek pripravljen iti tudi na konec sveta. Blaženi Slomšek bi nam zatrdil, da je sreča domá doma. Vera zaneslji¬vo osrečuje. Kar tista preprosta, nefilozofska. Kar ona s pogledom na milijarde zvezd in ona, ki zna občudovati metuljeva krila. Mikro- in makrokozmos. Kar opazi mi¬kroskop in kar odkrijejo teleskopi.
Pa oni črviček, ki grize navznoter. Kak modrijan bi človeštvo rad prepričal, da je vest civilizacijski pojav. Tako kot tudi vse vrednote in tako imenovane kreposti. Pa običaji, šege, navade. Vse pojavne oblike kulture. Ne gre takih ugotovitev kar zanikati, a zakaj pokaže malček obžalovanje prej, kot mu je povedano, da udarci njegovih ročic v naš obraz niso primerni.
Vest je božja varovalka, podarjena vsakemu člove¬ku. Če dovolimo, da otopi, se nepridiprav lahko raz¬vije v zločinca.
Vse kaže, da bo vest na vedno večji preizkušnji. Če¬dalje več je primerov negativnega odnosa do kristjanov. Vedno več poguma je potrebnega za pričevanje. Pre¬tresljivo je slišati duhovnika, ki v homiliji omeni, da se počuti kot izvržek družbe, ko se kdo na cesti obregne obenj. Ponekod v razvpiti demokratični Evropi pred¬stojnik prepove uslužbencu prihajati v službo s križ¬cem na verižici. Odpira se pereče vprašanje zvestobe Bogu. Jezus je napovedal, da bomo zaradi njega oso-vraženi (prim. Mr 13,13); zdaj smo na vrsti mi, da mu ostanemo zvesti.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sreda, 19. junij 2013

19. Biti družina



Ko se zatekamo v Jezusovo Srce, imamo v mislih nje¬govo usmiljenost in se nanjo zanašamo. Saj nas Jezus k temu tudi spodbuja. Na kaj in na koga pa se je zanašal on? Zanimivo, v svojih svetlih in temnih urah ni klical matere, ampak – očeta! Razumemo, da nebeškega Oče¬ta. Celo zelo ljubkovalno: Abba! Mar ni s tem izražen poseben naklon do razmerja, ki ga vsebuje očetovstvo?
Jezus je od rojstva živel v družini, kakršna je dolga stoletja veljala kot izvorna družina; rodovna povezanost obeh staršev in otrok. Te vrste družina je začela v našem civilizacijskem okolju razpadati. Veliko je enostarševskih družin; a ne zato, ker bi eden od roditeljev umrl, ampak zato, ker se je odločil odseliti.
Ko bi se v zakonskem nesoglasju starša zatekla v Je¬zusovo Srce, se družinska harmonija ne bi tako usodno razglasila. Otroci najbolj zaznamovano občutijo družin¬sko ločenost, a se je prej ali slej kar privadijo. Ko odra¬stejo, mnogi spontano povzamejo vzorec svojih staršev. Tudi sicer vedno več mladih zakonsko zvezo dojema kot nepotrebno formalnost in se odloči za manj obvezujoče partnerstvo. Brez posebnega zadržka, če sta obliki sobi¬vanja pravno izenačeni.
Tako prakso žal povzamejo tudi kristjani. Leto vere je namenjeno tudi njim. Jezusovo Srce govori tudi njim. Gre za odločitev: sprejeti blagoslov ali živeti v dvoje brez zakramentalne milosti.
Daleč je že čas, ko so se otroci, če je umrl oče ali mati, bali dobiti očima ali pa mačeho. Na najbolj slabem gla¬

su je bila prav ta. Kruto in sovražno do otrok iz prvega zakona jo opisujejo ljudske pesmi in pripovedi. Tako kot so bili še pred sto leti v družbi zaničevane nezakonske matere in nezakonski otroci. Še krščanski pogled nanje je bil usmerjen mimo Jezusovega srca. Naš čas je v tem bolj čuteč, bolj evangeljski. Žal pa v sklepanju sobivanja dveh spolov manj božji.
Kakšno bi bilo Jezusovo otroštvo, če bi med ljudmi obveljal kot nezakonski otrok? Vse je bilo odvisno od Marijinega zaročenca. Jožef ni zaman sveti zavetnik oče¬tov. Božji Sin je kot njegov rejenec vstopil v Davidov rodovnik in kot ročni delavec je prispeval svoj delež v tedanji družinski proračun. Kot vsak otrok je tudi on za starše pomenil srečo in skrb. Odraščal je v družini in do danes ni preklical svojega stališča, naj tega, kar je Bog združil, človek ne ločuje. Zbranim je dejal: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se, na za¬četku pa ni bilo tako (prim. Mt 19,8). Zdaj nam zaradi naše trdosrčnosti razpadajo družine. Ko namesto ljube¬zni zavlada kakršna koli nezvestoba, se v odnos naseli nasprotje ljubezni. Ni pomembno, s katerimi besedami poimenujemo to nesoglasje; posledice lahko prepreči le klic na pomoč – priklic božje milosti.
V dobrem in hudem, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju …
V splošnem si predstavljamo, da je v Sveti družini te¬klo vse gladko; tako milobno, kot je naslikano na podo¬bicah. Sveti Jožef tesari, mali Jezus nabira deščice ali pa opazuje Marijo, kako prede. Celo kako vedrico vode ji pomaga nesti. Saj takó je gotovo tudi bilo. A verjetno ne

samo takó. Tudi v to družino so pljuskali zunanji vplivi. Bila je odvisna od krajevnih navad in državnih zakonov, od dela in zaslužka, od počitka in utrujenosti, od pri¬čakovanj in izpolnitev. Tudi Sveta družina se je morala učiti biti družina. Čeprav vemo le malo o njenem de¬janskem življenju, nam to, kar nam je znano, kaže zelo stvaren obraz.
Nečesa nam ni treba ugibati. Trdno smo lahko prepri¬čani, da je živela molitveno življenje in da je tudi Jezus spoštoval sobotni dan.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

torek, 18. junij 2013

18. Življenje po veri



Vemo, leto vere nam je oklicano zato, da bi poglobili osebno verovanje v Boga, s tem pa prekvasili testo kr¬ščanstva. Toda, kako? Preprosto: vero poglobimo z bolj zbrano in bolj redno molitvijo, z dobrodelnostjo in zakramentalnim življenjem. Posledično se okrepi naše pričevanje, kar vključuje pogum, da izrazimo versko pre¬pričanje tudi v javnosti.
Ne zadošča biti veren le zasebno, sicer pa se obnaša¬ti neprizadeto, kakor da bi bila vera vredna toliko kot odločanje za sprotni jedilnik. Saj je vernost naša du¬hovna hrbtenica. To ne velja le za krščansko vero; tudi za vsako drugo. Biti zvest v veri pomeni živeti po njenem nauku, če ga le spoznamo za pravega. Veliko govorimo o medverskem dialogu, pa marsikdo ne ve, kaj naj bi to bilo. Nič drugega kot spoštljiv odnos do drugovercev in nekaj vednosti o tem, na katerih temeljih gradijo verstva svoj odnos do sveta in neba.

Kristjani živimo iz Svetega pisma, utemeljenega na božjem razodetju. Temeljne smernice naše vere so zaje¬te v katekizmu. Razložene so nam pri verskem pouku in pri oznanjevanju Božje besede. Vednost in znanje si poglabljamo še sami z branjem verskih in duhovnih vsebin. Saj velja tudi za področje vernosti stara življenj¬ska izkušnja: kamor se nagne drevesce, tja bo raslo dre¬vo. Ravno zato je tako zelo pomembno družinsko versko življenje.
Življenje po veri kaže svoj obraz v krepostih. Resni¬coljubnost, poštenje, zvestoba. Vse Jezusovo zemeljsko življenje je bilo prepleteno z njimi. To, kar zdaj sporoča preko posebnih razodetij, se v ničemer ne razlikuje od Božjega razodetja. Cerkev ne potrdi mističnih videnj, če razglašajo kakršna koli mimosvetopisemska in mimoka¬tekizemska sporočila.
Slišati je glasove, da je Cerkev zastarela in okostenela organizacija, ki se krčevito opira na preživela in neži¬vljenjska določila. Pa to ne drži kar povprek. Cerkev kot občestvo verujočih se opazno prilagaja ljudem v prak¬tičnih vidikih. Res ne kar vsak teden, ampak tedaj in tam, kjer to pripomore k boljšemu razumevanju verskih vsebin. Pomislimo, domači jeziki so po vsem svetu posta¬li tudi liturgični jezik, sobotna večerna sveta maša lah¬ko nadomešča nedeljsko. Že samo ta dva dejavnika sta versko dogajanje približala ljudem. Ne more pa Cerkev spremeniti Jezusovega velelnika: Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje (prim. Mr 10,9), pa tudi nobenega drugega Božjega sporočila ne. Cerkev lahko spremeni le določila, ki jih je postavila sama, novo stališče pa ne

more razveljaviti Božjih zapovedi. Ena od cerkvenih za¬povedi se je nekoč glasila: Ne sklepaj slovesne ženitve v prepovedanem času. Kasneje pa: Sklepaj zakon po cer¬kvenih določbah.
Krščanstvo je pod vodstvom Cerkve – ustanovil jo je pa Jezus – vedno oznanjalo enakopravnost med spolo¬ma, potrebo po izobrazbi, pravico do plačila, oskrbe v bolezni in pomanjkanju, dostojanstvo osebe, spo¬štovanje življenja, zaščito otrok in brezpravnih oseb, svobodno odločanje, pravico do miru in sožitja. Vse to je rodovitna prst, da se na njej razrastejo kreposti. Gojijo jih vse velike religije, pa tudi državni sistemi. Pozor¬nost do sočloveka je že ena od njih. Mar ne gre pohva¬liti uslužbenca na kliniki, ker pošlje pacientu, ki so ga že odpustili domov, na njegov domači naslov razglednico, ki bi jo bil sicer prejel v bolnišnici? Mirno bi jo lahko vrgel v koš, pa je ne. To je na videz zelo drobno dejanje pozornosti, ima pa neizmerno ceno. Kolikor več je majhnih dejanj, toliko bolj človekoljubna postaja celo¬tna družba. Jezus pa ni nikoli rekel, da je nebeško kralje¬stvo namenjeno le kristjanom in Cerkev ni še nikogar od njenih nasprotnikov ali zanikovalcev Boga obsodila na pogubljenje. V letu vere kaže razmisliti tudi o tem.
Srce Jezusovo,
usmili se nas

ponedeljek, 17. junij 2013

17. Naš vek



Ko se je očak Abraham s svojimi čredami, ženo Sara¬jo in nečakom Lotom odpravil v deželo Kanaan, v oblju¬bljeno deželo, so na obsežnem barju današnje ljubljan¬ske kotline živeli koliščarji. Ostrorogi Jelen in Jezerna Roža sta nepozabna lika iz trilogije Jalnovih Bobrov. Pred nami zaživijo tudi vsi drugi liki in številni dogodki onega davnega časa izpred kakih štirih ali petih tisočle¬tij.
Tako močno se vživimo v Bobre, da dojemamo napi¬sano kot čisto resnico. Arheologi in antropologi menijo, da je pisatelj odlično povzel razmere in občutje ljudi iz nam tako zelo oddaljenih časov. Ostanki kolišč na Barju so pa oprijemljiv dokaz tedanje materialne kulture.
Tudi ostanki ostankov mesta Ur, od koder se je na tvegano pot za božjim klicem podal Abram, imajo svoje sporočilo. Z njim se začenja zgodovinska podlaga Sve¬tega pisma. Naj se nam še toliko dogodkov zdi neverje¬tnih, imajo svojo pomensko veljavo.
Mar imata Abraham in Ostrorogi Jelen kako zvezo z vero? Če v drugem ne, v tem zagotovo, da se svobodno odločamo, ali jima verjamemo ali ne. Temu, kar so dožive¬li in doživljajo Abrahamovi potomci do današnjega dne, in možnostim vsega, kar so doživljali davni koliščarji. Ko si ogledujemo njihov čoln, nam ljudi v njem lahko oživi samo domišljija. Abrahamov rod, primerjan s številom zvezd na nebu in s peskom na morski obali, govori iz sve¬te knjige. A bolje nam ga kdaj pomaga razumeti sporočilo dogodkov kot pa dogodki sami.

Leto vere vabi, da izostrimo odnos do Svetega pisma. V pomoč so nam župnijski biblični krožki. Pomaga nam pa tudi domišljijski polet v prihodnost. Zamislimo si, kako bodo ljudje čez nekaj tisočletij iskali pomen in re¬snico v tem, kar se jim bo zapisanega ohranilo iz naših časov. Verjetno jim bo marsikaj ostalo uganka. Ne bodo razumeli, ne bodo verjeli. A prav tisto se ta čas dogaja nam v vsej resničnosti! Ko mi zdaj razmišljamo o doga¬janjih, opisanih v Svetem pismu, smo v veri in dvomih podobni ljudem iz prihodnjih vekov.
Bog je resnično Ljubezen. Sicer nam ne bi prihitel na pomoč v drugi božji osebi, v Jezusu. Tako nam je tudi časovno bliže. Oni Natanael pod figovim drevesom nam je tako podoben, kot da bi živel blizu našega vikenda v Istri. Kaj šele Samarijanka pri vodnjaku! Kaj šele vihravi in kar takoj omahljivi Peter! Pa tudi v onih otrocih se vidimo, ki jih je Jezus ljubkoval.
Ko je redovnica Marjeta Alacoque doživljala videnja, so že živeli naši davni sorodniki, ko ga je ob sebi vidno zaznavala sv. Favstina, pa sploh. A saj sami nismo na slabšem od njiju – z vsakim obhajilom živi Jezus v nas, iz vsakega tabernaklja nas blagoslavlja.
Družinam, ki bodo častile njegovo Srce, obljublja poseben mir. Mar ga ni danes potrebna že kar vsaka družina, razpršena od jutra do noči po raznih dejavno¬stih? Kje daleč je že doba rodovnih skupnosti, potem pa, če imamo v mislih Abrahama ali pa koliščarje. Ne živimo več v razširjenih družinah v tesni povezanosti s sorodniki. Precej drugače in kar je huje: začeli smo se razdružinjevati. Enostarševske skupnosti s tedenskim

preseljevanjem otrok od enega roditelja k drugemu so živa stvarnost. Tudi otroci, ki ne poznajo očeta, in oni človek iz dokumentarne oddaje, ki potuje iz kraja v kraj in se zazira v obraze moških na ulici, upajoč, da bo v ka¬terem opazil podobnost s seboj. V prihodnosti sploh ne več nujno rojeni, ampak kar izdelani otroci … Naš vek.
Dal bom mir družinam, ki bodo častile moje Srce.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

nedelja, 16. junij 2013

16. Dan za Gospoda



Nedelja se v kakem jeziku imenuje sončev dan. Oba pomena sta zgovorna: dan brez dela in dan kot dar svetlobe. Sonce nekaterim ljudstvom še vedno pomeni božanstvo. Tudi krščanski božič je umeščen v čas son¬čevega obrata, ko začne svetloba naraščati. A ne šele na meteorološki datum, že kar mnogo prej. Natančni opa¬zovalci vedo, da se sprememba začne dogajati že sredi de¬cembra. Za to ni treba biti kak diplomirani strokovnjak, le čuta za zaznavanje v dnevnem direndaju ne smemo zanemariti.
To napovedovanje svetlejše svetlobe sredi zimskega časa je kakor podoba starozaveznih napovedi Odrešeni¬ka. Zdavnaj preden je ta res prišel, je bil oznanjan kot

blagi rešitelj, ki nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasnil (prim. Iz 42,3), pa tudi vpil ne bo in ne zganjal hrupa.
Tak še vedno ostaja med nami. Tiho nas čaka v evha¬ristiji. Molče nas pričakuje v tabernaklju. Molče tudi v spovednici, molče ob vseh zakramentih. Kaj vse smo v družbenem življenju primorani storiti. Gorje, če ne plačamo davkov in sprotnih položnic. Čaka nas takojšnje kazensko doplačilo. Lahko smo postavljeni na cesto pod milo nebo iz hiše, ki smo jo s trudom in pritrgovanjem zgradili. Celo socialne službe zahtevajo od našega dediča povračilo tega, kar so nam kdaj v stiski namenile. V ob¬čestvenem življenju je laže, ko naj se verniki ravnamo po zgledu prvih kristjanov, ki so si med seboj pomagali, ne da bi za to zahtevali povračilo.
Jezus od nas ne pričakuje nobene gmotne dobrine. Niti čaščenja ne zahteva proti naši volji. Že začetek člo¬veške zgodovine je pa v Svetem pismu zaznamovan s tako imenovanim sedmim dnem, ki naj bi bil dan za Gospoda, ko naj se odpočijeta človek in njegova živina (prim. 2 Mz 20,10). Prej kot obilno čaščenje sebi Stvarnik nam pri¬vošči počitek. Trpeči Jezus je v Getsemaniju zaspane učence, sicer malce očitajoče, vendarle dolgo prepustil dremavemu počivanju (prim. Mr 14, 41).
A to ni opravičilo za naše nedeljsko lagodje. Za otroke niso opravičilo vabljive oddaje v času, ko je v cerkvi družinska sveta maša. Nedeljsko bogoslužje zagotavlja blagoslov za naše ravnanje v prihajajočem tednu. Razliva se na učno, poklicno in domače delo. Televizijski pre¬klop z risanke na mašni obred ne velja, če imamo vse

možnosti, da se maše udeležimo v cerkvi. Vsebuje pa svo¬jo vrednost, če smo se v stanju obolelosti zavestno preklo¬pili od zanimive oddaje k prenosu svete maše.
Nekateri starejši ljudje se še spominjajo, da so jih v otroških in mladostnih letih duhovniki spodbujali k tako imenovanim »žrtvicam«, na pogled nepomemb¬nemu odrekanju drobnim vabam: sladkarijam, pole¬žavanju, nagajivostim, jezikanju. Veljale so kot odlična vaja za odrekanje pomembnejšim stvarem: od skušnjav do pregreh. Pregovor, da iz malega raste veliko, še vedno velja za vsa življenjska področja.
Take koristne »žrtvice« sta danes mobilnik in raču¬nalnik, zelo koristna v zmerni meri, in pogubna v pre¬tirani rabi. Zasvojenost z njima postaja pereča nadlo¬ga za družbo, ker uporabnike umišljenih prijateljstev onesposabljata za žive stike z okolico. Danes tudi ne upoštevamo niti najbolj osnovnega bontona, ko se nam v žepu oglasi klic. Ob sebi zanemarimo človeka, ki priča-kuje našo pozornost, in se menimo z drugim in tretjim brez resnične potrebe.
Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe (prim. Lk 12,20) in tisti hip bo nepomembna vsa pri¬sesanost za tehnološke dobrine. Vsaj nedeljo kot dela prosti dan si ohranimo za prijateljevanje z Gospodom. Papež Frančišek nas k temu zelo spodbuja.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sobota, 15. junij 2013

15. Naši dnevi



Sredi poletja pomisliti na konec življenjskih dni, ko je še vse v polnem cvetenju in zelenju, nam najbrž ne pri¬de na um. Mogoče smo ohranili prastaro navado zmolili vsak dan kaj malega »za srečen dan, za srečno zadnjo uro«, a dokler smo pri močeh, stvari ne jemljemo preveč resno.
Vendar nam teden za tednom odtekajo dnevi in ime enega je zaznamovano z našim odhodom. Mogo¬če ponedeljek, mogoče sobota? Več kot sedem jih ni in eden bo zadnji.
Prve petke nam pa Jezus namenja prav zato, da bi se pogosto zavedali svoje zemeljske začasnosti. Obljublja, da nam bo v zadnji uri stal ob strani, če se bomo odločili obhajati devet prvih petkov v ta namen. Zagotovljena da nam je njegova milost.
Spoved, sveta maša, obhajilo. Pogled v preteklost nam odkrije dolge vrste pred spovednicami in majhno število ljudi pri vsakodnevnem obhajilu. Vse od tridentinskega koncila (1545-1563) dalje je bilo zelo poudarjano Pa¬vlovo stališče: Kdor bo nevredno jedel ta kruh ..., se bo pregrešil ... (prim. 1 Kor 11,27). Po spovedi so ver¬niki kvečjemu še dvakrat upali prejeti obhajilo. Kleče pri obhajilni mizi in sklenjenih rok pod belim prtom.
Zdaj smo poučeni, da obhajilo ni prislužena nagrada za svetost, ampak je pomoč, da bi postajali sveti. Ven¬dar nas to stališče ne odvezuje od zakramenta sprave. Pa tudi ne od tega, da obhajila ne bi prejemali spoštljivo in dostojno.

Najbrž bi se bilo dobro malo ozreti nase in vase. Da se nismo zgolj navadili ..., da v nas ne deluje zgolj spod¬bujena samodejnost, češ zdaj pa k obhajilu. Potrebe po spovedi ne čutimo. In ker je tako, tudi marsikateri spovednik ne prihaja čakat, če bi morebiti le kdo ... A ko začneš popuščati, začneš slabeti, nas poučuje menih v Hoji za Kristusom. Obhajanje prvih petkov sploh ni nič drugega kot hoja za Njim. Toda Jezus jo je povezal z zakramentom spovedi.
Prezahtevno? Odvisno od tega, koliko smo se pripra¬vljeni poglobiti v njegovo odrešenjsko delo, v oznanjeva¬nje in trpljenje, in do kolikšne mere ga hočemo posne¬mati. Večje ljubezni ni, kakor je dati življenje za prijatelje (prim. Jn 15,13), pove evangelist Janez. Veliko ljubezni pokažemo Jezusu, če ga v obhajilu prejemamo spoštlji¬vo, razpoloženi zanj in hvaležni.
Eno obhajilo bo zadnje. En prvi petek bo zadnji. Neki dan bo zadnji. Sv. Vid, ki nam na koledarju danes nazna¬nja vrhunec dnevne svetlobe, nam hkrati da vedeti, da vse mineva. Spada med svetnike mladoletnike. Njegovo trpljenje za vero da se je začelo že pri starosti sedmih let. Živel je v 4. stoletju, a skoraj bolj kot zaradi mučeništva je v ljudski zavesti ostal živ zaradi žarne dnevne svetlo¬be, ki obdaja njegov godovni dan. A tudi huda bolezen se po njem imenuje vidov ples. Zaradi leta vere imajo dru¬žine posebno priložnost spomniti otroke na mučenca sv. Vida. Tem ne grozi kako krvavo mučeništvo zaradi vere, kljub temu pa so kdaj izpostavljeni posmehu zato, ker hodijo k sveti maši ali zato, ker obiskujejo verouk. Zakaj se kot starši ne bi z njimi kdaj o tem pogovorili?

Žal se poleti kar redno dogaja, da prihajajo otroci manj k sveti maši. To je zanesljivo znamenje površinske verno¬sti, ko si prosti čas namenimo predvsem zase. Pa ravno ta čas omogoča več priložnosti za obisk svete maše, tudi delavniške. Za spoved, za doživljanje obhajila.
Vedno toplejši večeri nam omogočajo pomirjujoči stik z naravo. Pogled v nebo in premislek o tem, kako drob¬no semence je človek v primeru z eno samo zvezdo, nas zmore razpoložiti za dojemanje skrivnosti na razdalji zemlja-nebo. Tudi skrivnosti, ki nam jo hrani zemeljsko slovo.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

petek, 14. junij 2013

14. Sami in z Njim



Kdo si ne bi želel blagoslova pri svojem delovanju? Dobro je kdaj pomisliti na tuje delavce, ki so prišli k nam s trebuhom za kruhom in iz ene revščine padli v drugo. Saj se jim tu ne godi prav nič kraljevsko. Tudi nam ne, če gremo iskat zaslužek na tuje. Res se komu takoj z neba nasmehne sreča, a to ni pravilo.

Blagoslov pri delu in delovanju? Kaj je blagoslov za delavca, ki ročno pometa mestne ulice? Kaj je blagoslov za znanstvenika, ki se mu pomemben poskus ne posre¬či? Kaj sploh je blagoslov?
Blagoslovi so božji darovi, pravi neka duhovna pesem. Čakanje na tak dar je pa kdaj dolgotrajno. Ko se oglasi malodušnost, se že potapljamo tako kot apostol Peter takrat tam na tistem jezeru, ko je podvomil. A on je Jezu¬sa videl v živo, mi le v duhu z motnimi očmi.
Moliti za blagoslov pri delu je vneto priporočal bla¬ženi Slomšek. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. Saj ni treba kar verjeti, lahko preizkusimo. Kako izkušnjo pa tako in tako že imamo. Koliko nam gre delo od rok, kadar se ga lotimo brez prave volje? Kaj šele, če delamo z odporom in nejevoljo! Vzrok marsika¬tere delovne nezgode je prav v tem. Tudi ko nas pri delu premaguje žalost, ni pravega uspeha.
Res gre drugače, če se uglasimo na molitev. Lepo je slišati krepkega gozdnega delavca reči: Pa začnimo v božjem imenu. Vernega športnika se pred tekmo ni sram pokrižati. Učitelj tiho odmoli, preden stopi v razred. Prezebli delavec se spodbuja: Majko božja, za moju dje¬cu! Kirurg se priporoči svojemu zavetniku. Duhovnik se zateče pred oltar. Žena zaupa Materi Božji in se opogumi z možem mirno pomeniti. Primeri dela in de¬lovanja z mislijo na blagoslov nimajo števila.
Jezus ima zagotovo v mislih prav to: biti pri delu in delovanju povezan z njim. Za dolgo molitev potrebuje¬mo čas; da pomislimo nanj, je dovolj le trenutek. V je¬ziku današnje stroke bi rekli, da gre za pretok energije. Ni treba biti učenjaški, verni ljudje od vekomaj vedo, da

se tej energiji reče duhovna (po)moč; priteka pa po žici božje dobrote.
Dela in deluje človek vse življenje. Tudi če ga bo¬lezen priklene na posteljo in je odvisen od pomoči, je po svoje še vedno delujoč. Če ne po drugem, zago¬tovo po tem, kako prenaša trpljenje. Kar nespodobno je, da bi zdravi učil bolnega, kako naj kot bolnik deluje. Dokler nas ne prizadene nesreča, ne vemo, kako bi se borno ob njej izkazali. Vnaprejšnje napihovanje z vsevednostjo se ne obnese. Vnaprejšnja prošnja za Bož¬jo pomoč prinaša več uspeha. Nemara smo malce po¬zabili na vsakodnevno zahvalno in prosilno molitev, da bi se z njo utrdili za preizkušnje. Ali jih bomo premagali ali pa v njih omagali, je zelo odvisno od naše povezanosti z Bogom. Pisatelj Potrč pravi: »Na hudi dan si zmeraj sam.« V globini samega sebe si tako in tako vedno sam, a odrešujoča je misel apostola Pavla: V njem živimo, se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28). Če v veri to spozna-mo, se v trpljenju znajdemo blizu Jezusovih ran. V takem delovanju začne pritekati njegov obljubljeni blagoslov. Jezus ne bo zameril, če vnaprej prosimo, naj nas ne zadene kak velik kelih trpljenja. Njegovo Srce bi ranili, če bi to od njega zahtevali.
Na petke v nekaterih naših cerkvah zvon še naznani tretjo uro. Če smo v hrupu že toliko otopeli, da ga ne slišimo, to ni dobro znamenje. Ko pa ob spominu na Jezusovo smrt za hip obstanemo, se nam že odpira nje¬govo Srce.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

četrtek, 13. junij 2013

13. Drug drugemu misijonar



Goduje Anton Padovanski. Bil je ves zavzet za misi¬jonski poklic in za mučeništvo, prepričan, da bo za Boga izgorel v vroči Afriki, a je pristal v Padovi in tam ima ta svetnik iz 13. stoletja mogočno cerkev.
»Padova ob širni reki, mesto sv. Antona, v sebi nosil do zatona nate bom grenak spomin.« Tako pa pravi Igo Gruden, ki je bil med drugo svetovno vojno v Padovi interniran. Z njim pa še številni Slovenci.
Ko bi mogočniki, ki na zemljevid sveta zarisujejo dr¬žavne meje, vedno upoštevali vodilo ljubezni in pravič¬nosti v duhu sv. Antona, ne bi bila na naši celini nikoli tekla kri. Ima pa sv. Anton Padovanski, ki je deloval tudi v Gorici, osebne zasluge, da so v Ljubljano že dve leti po njegovi smrti prišli frančiškani.
Ta izjemno čaščeni svetnik je komaj kje upodobljen brez deteta Jezusa v naročju. Tu in tam pa na kaki oltar¬ni sliki pridiga ribam. Iz legende razberemo, da zato, ker ga ljudje – čeprav je bil izjemen govornik – niso hoteli poslušati. Neme ribe pa kar v trumah.

Dete Jezus simbolizira božjo milino. Najdemo ga na najbolj starih podobah in podobicah. Kasneje je božja mehkoba zasijala iz podobe Srca.
Mehkeje, kot jo je doživljala sv. Favstina, jo dojame komaj še kdo. Njen obširni Dnevnik, prežet z opisi mi¬stičnih videnj in Jezusovih naročil, se nam zazdi kar nadstvaren, izpisan v čustvenem šoku, ne da bi mogli presoditi, ali iz bolečine ali iz blaženosti. Po veri prepro¬ste redovnice, ki po redovnih predpisih zaradi svojega ubožnejšega socialnega zaledja ni mogla postati korna sestra, je bil prav v našem času vsemu svetu razglašen praznik Božjega usmiljenja in po pomenu se ujema s praznikom Jezusovega Srca.
Misijonarji, ki so odhajali v tuje dežele oznanjat evan¬gelij, so nekristjanom Boga približali kot Očeta. Táko je tudi oznanilo sedanjih misijonarjev, med katerimi je ve¬liko slovenskih. Jezusovo usmiljeno Srce je Indijancem opisoval Friderik Baraga, Afričanom Ignacij Knoblehar, Kitajcem Jožef Keréc, Vietnamcem Andrej Majcen, po Makedoniji je iskal duše Janez Gnidovec; ta čas deluje na tujem blizu sto slovenskih misijonarjev. Tako nekda¬nji kot sedanji bi lahko ostali doma na znanem in kolikor toliko varnem; brez krpelj na prezeblih nogah in daleč od vojnih spopadov.
Trenutek premisleka! Mar ni tudi domovina že misi¬jonsko področje? Kot da duhovniki med nami ne stopa¬jo po razkristjanjenih tleh. Kot da ne doživljajo izkušenj sv. Padovanca, da jim raje prisluhnejo ribe kot ljudje. Bolj veter kot naše uho.

A tu je leto vere. Priložnost, da smo drug drugemu misijonar. Dovolj je pomisliti na Jezusovo obljubo, da bo vsakomur, kdor se zaveda čaščenja usmiljenega Srca, dal zadosti milosti za delovanje v svojem stanu. Laikom v laiškem, posvečenim v posvečenem. Po Slomškovem načelu: kdor hoče druge vneti, mora sam goreti.
Antona Padovanskega je tako pretresla smrt franči¬škanskih mučencev, da se je odločil za misijonsko pot med muslimane, a je ostal kar na krščanskih tleh. S svo¬jo ljubeznivostjo, zaupljivostjo, zgovornostjo in trdno vero v božjo Previdnost je osvojil ljudi nižjih in visokih družbenih slojev. Razširjal je vonj božje Ljubezni in je tudi zato postal zavetnik ljubečih se src. Kot priprošnji¬ka ga častijo še vseh vrst pozabljivci, a je tudi to zname¬nje njegove dobrotljive skrbi za človeka.
Ali je možno doseči kaj bolj pomembnega od tega, da bi se nam, ko bomo prestopili nevidno črto, kdo pripo¬ročal.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sreda, 12. junij 2013

12. Znamenja vernosti



Blagoslovljeni bodo kraji, kjer bo na častnem mestu podoba Jezusovega Srca. To je ena od Jezusovih obljub.
Bolj redkokje opazimo v modernem stanovanju to podobo. V starih kmečkih hišah pač, ki tako in tako de¬lujejo muzejsko. Kaj to pomeni? Da so nekoč podobe nadomeščale branje nabožnih del in vsak pogled nanje je ljudi spomnil na molitev in priprošnjo. V teh naših starih domovih, za katere pravi Kajetan Kovič, da so »iz moje stare zaveze« in da v njih prebiva »prednikov sveti Duh«, poleg svetih podob ni bilo nobene druge; kvečje¬mu še povečana poročna slika staršev.
Naša stanovanja se rada ponašajo z umetninami; k njim pa kakor da poceni verska podoba ne sodi. Otroci ne vedo, kaj je bogkov kot, tudi hišnega kropilnika ne poznajo. Saj ni rečeno, da so bili kropilčki nekoč vedno in povsod napolnjeni z blagoslovljeno vodo in da so se ljudje kar naprej križali z njo. Toda bili so, zdaj jih pa ni.
Ko so šli ljudje na božjo pot – danes izključno rečemo le na –, so domov prinesli »odpustek«; kako nabožno drobnarijo za domače in za kakega prijatelja. Danes? Se spomnimo, kdaj smo dobili v dar kaj božjepotnega? Kdaj pomislimo, da bi bil naše pozornosti kdo vesel?
Tako in tako so sedanja romanja na pol izletniška. Ne stanejo nas posebnega truda; le nekaj goriva. Takoj se lahko sklicujemo na izjeme. Verjetno si jih Jezusovo Srce želi precej več, kot jih je. Čemu sicer obljuba milo¬sti zgolj zaradi njegove podobe na vidnem mestu?
Sv. Marjeta, ki so ji bila dana mistična doživetja, je

živela v 17. stoletju. Sto let kasneje je tudi za naš čas pustila sledi francoska revolucija. Ljudem je temeljito izpodkopala temelj vere. Revolucionarno geslo: svobo¬da, bratstvo, enakost se slišijo tako veličastno, da danes vsi prisegamo nanje. V bistvu so spretno povzeta iz Je¬zusovega nauka, vendar Jezus pripominja, da učenec ni večji od učitelja, služabnik pa ne od gospodarja (prim. Jn 13,16). A to ne pomeni, da naj večji manjšega zatira. Klinov z lestve nobena revolucija ni odpravila, prav vsa¬ka vladavina postavlja zakone. Revolucionarna kar po pravilu zelo trde.
Jezusove obljube so bile na neki način napoved tež¬kih časov. Res so se za take izkazali. Med obljubami je tudi milost miru za družine. Novi francoski zakoni so že pred dvesto in več leti uvedli civilni zakon, dovolili ločitev in samo zamislimo si, kako na široko je ta praksa zajela svet. Kakšne so njene posledice in kam se danes širijo njene lovke. Ljubeča se družina je zanesljiv maj-hen zemeljski raj. Za težave v družini pa obstaja pomoč. Pomembna pomoč ustanov in globinsko zavetje v veri. Na slednje se nanaša Jezusova obljuba miru za družine, ki se mu bodo posvetile.
Toda! Posvetitev ni zgolj cerkveni obred oziroma ver¬ski dogodek, po katerem milost kar samodejno priteka. Da poslej ni nič drugače, je že marsikdo potožil. Ne more biti, če za to ničesar ne storiš. Ko Jezus ponuja roko, pričakuje, da mu jo boš ponudil tudi ti. Tako je pri vsakem odnosu. Njegovemu Srcu posvečene družine ga morajo sprejeti v svojo sredo. Oblike duhovnega sobiva¬nja z njim so različne. Segajo od osebne in skupne mo¬

litve do mesečne spovedi. Od podobe Srca na vidnem mestu do vsakodnevne, četudi le bežne misli naj. Tako kot se pogovarjamo o ljudeh in z ljudmi, lahko pripove¬dujemo Jezusu o sebi in ljudeh. Če verujemo vanj, vemo, da nas sliši.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

torek, 11. junij 2013

11. Prevetritve



Med Jezusovimi obljubami, sporočenimi sv. Marje¬ti Alacoque, je tudi ta, da bodo s čaščenjem njegovega Srca mlačni kristjani postali goreči: kdor pa je že zavzet za vse dobro, se bo gorečnost v njem še okrepila.
Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. To spoznanje je rad poudarjal bl. Slomšek po pregovoru: Kdor ne gori,

ne vžiga. Nekdo pa mora zanetiti ogenj. Že za poklicno področje je pomembno imeti vzornika, ki nam sveti na pot. Rad bi bil podoben mojstru, pri katerem sem se izu¬čil. Trudil se bom tako, kot se je moj učitelj. Vesten bom, kot je bil naš župnik. Rada bi še bolje kuhala kot moja mama. To so vžgani plamenčki in utegnejo se mogočno razplamteti. Bogve kdaj bodo nevede zanetili nekomu željo biti podoben človeku, za katerega je bila značilna gorečnost.
Mlačna vera vodi v duhovno površnost. Podobna je megli brez vetra. Ali jo čaščenje Jezusovega Srca res lah¬ko prevetrí? Brez naše volje bolj težko. Za vsako stvar se je treba razpoložiti. Želeti je treba in predvsem hoteti. Nič nam ne koristi najsodobnejši pripomoček, če ga ne uporabimo. Nič navaden kuhalnik, če ga ne vključimo.
Jezusovo Srce je duhovna vtičnica, ki omogoči spoj našega hotenja z Božjo milostjo. Najbrž se pa premalo zavedamo, kdo in kaj je Jezus. O njem je sicer veliko napisanega. Veliko ugotavljanj, kakor nam jih posreduje katoliška Cerkev, in veliko povsem nasprotnih razlag in domnev. Temelj, na katerem naj bi gradili svoj odnos do njega, je za kristjana Sveto pismo. V Svetem pismu evangeliji, saj prav ti opisujejo njegovo delovanje. Iz njih razberemo Jezusov temperament, navade, poznavanje, značaj. Nekaj od tega nas gotovo posebej pritegne. Mo¬goče odločnost? Mogoče sočutje. Mogoče pravičnost. Mogoče pogum? Dobrota nedvomno. To pa že omogoča globlji premislek o njem. In če táko razmišljanje postane naša vsakdanja navada in potreba, je to obenem tudi že molitev. Je to tudi že preprosta oblika čaščenja. Od tu do še globlje navezave nanj pa res ni več daleč.

Mogoče se nam pa kdaj zazdi, da je Jezus nekoliko za¬gledan sam vase, da je malce po človeško domišljav? Za¬kaj postavlja čaščenje kot pogoj za to, da usliši našo mo¬litev? Dvanajst obljub, toda vse so pogojene s čaščenjem njegovega Srca. To že razumemo, da gre Bogu vsa možna čast, Jezus je pa z Očetom eno, a zakaj nenehno poudarja čaščenje sebe? Saj mu s svojo lepoto in urejenostjo poje slavo vse stvarstvo! Sam je dejal, da se še Salomon ni obla¬čil lepše kot narava (prim. Lk 12, 27).
Če smo se ujeli v to zanko, rabimo nekaj več časa za premislek, a se nam počasi le razjasni, da Jezus čaščenja ne zahteva in ne potrebuje zaradi sebe, ampak to držo odnosa do vsega božjega potrebujemo mi. To nas dela ponižne pred tem, kar je neskončno večje od nas. Tako in tako smo se že prevzeli; meneč, da smo si s korakom na druge planete podredili vse vesolje, s pogledom v gen¬sko zasnovo pa premagali vse bolezni.
Menda neke vrste orel rad kroži tik nad slapom; nje¬govi krogi vzbujajo predstavo čaščenja. Po vsej verjetno¬sti mu zgolj prija hlad. Ko se kokoš napije vode, obrne glavo k nebu in nekdanji pobožni starši so otrokom rekli, da se Bogu zahvaljuje. A to so le ljubke predstave in pro¬jekcija človekovega občutja v živo naravo. Iz nekakšne duhovne prausedline pa takole privre na dan njegova skrita potreba po nadčloveškem, po presežnem.
Tja nas vodi čaščenje Jezusovega Srca.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

ponedeljek, 10. junij 2013

10. Otroško ni otročje



Že kar pretresljivo je srečati človeka z otroško vero. Prav taka vera je bila nekoč zelo priporočana. Duhovni¬ki so jo navezovali na zaupljivost do staršev in nikoli ni manjkal zgled otroka, ki je pogumno skočil z velike viši¬ne na tla, ker je vedel, da ga bodo tam ujele očetove roke.
Otroška vera je zaupljiva vera. Manj kot dandanes jo je kdaj prej razjedal dvom. Prepuščanje dogodkov božji volji je bilo nekaj vsakdanjega. Naj bo po božji volji, naj bo za duše v vicah; tako so kristjani cela stoletja prema¬govali velike in majhne težave. Z zaupljivo vero.
Koliko otroške vere premoremo mi? Razjedata nas sumničenje in dvom. Medijsko izpostavljena Cerkev z duhovniki pušča v ljudeh temne sledi, velik odstotek kri¬stjanov ne verjame več v posmrtno življenje. S tem je mina podstavljena prav pod temelj. In smo že na kri¬žpotju, kjer nas Jezus sprašuje: Ali hočete tudi vi oditi (prim. Jn 6,67)?
Isti Jezus tudi pravi: Če ne postanete kakor otroci (prim. Mt 18,3) ..., potem je nebeško kraljestvo nedosegljivo. Otroke je gotovo cenil zaradi njihove neposredno¬sti, naravnosti, zaupljivosti. Omenjal jih je kot zgled.
Verovati z otroško vero pomeni prepuščati se božji milosti. Zadošča klic v veselju ali pa žalosti: Moj Go¬spod in moj Bog (Jn 20,28)! Tako je svojo vero izrazil apostol Tomaž. Tudi nam velja Jezusov nasvet: Ne bodi neveren, ampak veren (Jn 20,27). Ko današnji vernik omahuje, prisluškujoč drugim religijam in raznim tera¬pevtskim praksam, pozablja na prastaro duhovno izku-šnjo. Jaz sem nesrečen in reven, je zapisano v 40. psal¬mu, a Gospod misli name (Ps 40,18).
Jezusove obljube so prav poseben izraz njegove skrbi za nas. Čaščenje Jezusovega Srca, če le izvira iz otroške vere, nam pomaga ostati v njegovem objemu. Da smo bolj mirni in da manj begamo. Da nam zadošča toliko, kolikor res potrebujemo. Vse, kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37). Ali res potrebujem računalnik najno¬vejše izvedbe? Prav blizu mene pa marsikdo ne more plačati položnice za osnovno življenjsko dobrino. Nikar se ne izgovarjajmo na odprti telefon dobrodel¬nosti, ki bo na naš velikodušni odziv iz našega računa prosilcu v stiski dodal 1,25 evra, saj smo mu iz svoje preskrbljenosti to vsoto namenili iz izobilja.
Otroška vera ima odprto dlan, ker vzame zares pri¬liko o ubogi vdovi. Otroška vera se vsak dan razveseli božjega objema in spoznanja, da ves čas krožimo po božji krožnici, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28). Otroška vera se za vse zahvaljuje. Za vero samo, za naravo, za dogodke, za ljudi, za prijatelje, za zdravje – kolikor ga je –, za starše, za delo, za razum,

za mir. Otroška vera ve, da so težave nujni delež po de¬diščini praočeta, izgnanega iz raja. Prosi, da bi ji bilo trpljenje odvzeto. Prosi, da bi se srečno prebijala skozi skušnjave. Bogu prepušča vse, česar ne razume. Tolaži jo, da je Bog večji od človeškega srca in da razume vse (prim. Jn 1,23). Človek z otroško vero ve, zakaj pravi sv. Favstina: »O svojem trpljenju bom molčala.«
Otroška vera ni otročja. To je najbolj globinska oblika vere. Mogoče nam ni dana v trajno posest, kajti če je že sama vera milost, kako velika milost je šele do zadnje tančine izkazano zaupanje v Boga. Lahko pa si izmo¬limo vsaj kak njen odblesk. Vera, kakršna koli že je, predpostavlja molitev. Ta je pa odsev ljubezni. »Zemlja sem jaz in ti si nebo, kako bi brez tebe molila?« To pe¬sniško vprašanje smemo nasloviti na samega Boga.
Tudi junijska lepota stvarstva nas vabi k čaščenju Stvarnika.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

nedelja, 9. junij 2013

9. Na vratih vere



Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da so nam »vrata vere vedno odprta« (ap. p. Vrata vere). Na dan za Gospoda, na nedeljo, se naša vera krepi ob sveti maši. Za mučenca Grozdeta je bila evharistija – tako sveta maša kot sveto obhajilo – »sonce življenja«. Lahko bi še živel, res da že močno prileten. Odraščal je pa v času, ko so bile rane maše na petek in svetek že ob šestih zjutraj, ko je pridiga trajala najmanj pol ure in ko je bil ob nedeljah že ob dveh popoldne še tako imenova-ni krščanski nauk prav v vsaki fari. In cerkev se je spet napolnila z ljudmi, med njimi pa ni manjkalo otrok.
Take so bile nedeljske razmere naših starih staršev, ki so si večino verskega znanja pridobili iz poslušanja v cerkvi. Preostali nedeljski dan so porabili za druženje s sosedi in sorodniki; kmečke mame so otrokom zakrpale luknje; gospodar je stopil do kakih ozar in se razgledal po zoranih njivah. Telefona za splošno rabo še ni bilo. Kino in šport sta posrkala vase predvsem ljudi iz mesta. Na cerkvenih vratih je že marsikdo brez kake zavzetosti za vero vseeno še stopil čez njihov prag.
Zdaj že dolgo govorimo o razkristjanjenosti družbe. Pred petdesetimi leti je papež Janez XXIII. prav zaradi te pereče stvarnosti sklical 2. vatikanski zbor. Ob njegovi visoki obletnici je sedanji sveti oče razglasil Leto vere, poudarjajoč njena odprta vrata za vsakogar.
Ta čas ima že vsak otrok svoj mobilnik, po interne¬tu doseže zadnjo špranjo sveta. Bolj suvereno se suče po medmrežju kot po domačem dvorišču in si priklika na

dan koristne in pogubne vsebine. Če se mu le zahoče, tudi duhovne. A te ga zanimajo najmanj.
Če bi Jezus danes živel na zemlji in če bi se odločil – tako kot nekoč – prehajati iz kraja v kraj, bi prav ver¬jetno imel v avtomobilu tablični računalnik. V žepu ne¬pogrešljiv mobilnik. To ni navrženo kot Odrešenikova karikatura. Papež sam pravi, naj Cerkev tudi z uporabo sodobnih medijev odpira vrata vere.
Vendar pa: Jezus je samo tisti Jezus, ki nam je poznan iz Svetega pisma. Tisti in tak nam govori vedno isto. Le mi se v odnosu do njega spreminjamo. Odprta vrata vere je natančno to, kar je tudi papež Janez Pavel II. izrazil z vabilom »Odprite vrata Kristusu«. Naš zasuk od stvari, ki nas raztresajo, k Njemu, ki podarja mir. Naši stari starši so ta mir znali ceniti.
Mi ga nadvse potrebujemo. Mir kot umirjenost v sebi in toliko zunanje tihote, da lahko drug drugega slišimo. Jezusove obljube Marjeti Alacoque kažejo natančno v to smer. Njihova središčna točka je molitev s čaščenjem božje usmiljenosti. Vključuje našo prošnjo za soljudi; za verne in neverne, za posvečene in za laike, za grešne in za svete, za bližnje in daljne in tudi za »oddaljene«, ki jim je bilo oklicano eno od prejšnjih namenskih let. Kaj če je nekaj krivde na meni in tebi, da se je medtem kdo iz notranjosti verskega kroga oddaljil na njegov obod?
Primož in Felicijan, mučenca za vero, omenjena na koledarju današnjega dne, sta bila nekoč zelo čaščena kot priprošnjika. Na včerajšnji datum rojeni Primož Tru¬bar je sinova zaupal v njuno varstvo. Na vratih vere, na¬mreč protestantske, sta trdno »stala inu obstala« oba.

Obenem, ko dihamo zrak ekumenizma, za katerega se je vneto prizadeval bl. Slomšek, nas mora samo veseliti, da skozi široko odprta vrata vere lahko zagledamo svoje krščanske sobrate kot enako zavzete iskalce smeri do Poti, Resnice in Življenja.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sobota, 8. junij 2013

8. Zgovoren molk



Marija je pa vse ohranila v srcu in premišljevala (prim. Lk 2,19). In imela je kaj premišljevati! Sveto pismo nam tega ne razkriva do kakih podrobnosti. Samo navrže, da se ji bo to dogajalo. Začelo se je z napovedjo trpljenja, češ da ji bo v dušo segel meč bolečin. Saj je bilo že do tedaj dosti hudo; vse od nenadne nosečnosti, do roje¬vanja v hlevu, do bega v Egipt in do sprotnih drobnih neprijaznosti, o katerih lahko samo slutimo.
Pri dvanajstih letih se ji Jezus postavi na svoje noge. To je lahko pričakovala, saj je bilo dvanajsto leto starosti tedaj meja med otroštvom in slovesom od njega. Čisti molk Svetega pisma, kaj se je v nazareški družini dogaja¬lo do začetka njegovega oznanjevanja. Kaj je Marija vsa dolga leta shranjevala v srce za premišljevanje; in kaj v onih treh kratkih letih Jezusovega prehajanja iz kraja v kraj in vseh dogodkov v zvezi z njim. Enkrat samkrat, je

povedano, pride sina s sorodniki nekam iskat; pa ne kar tako, ampak zaradi razburljivih govoric (Prim. Mr 3,33). Ubogo materino srce!
Včasih se nam zazdi, da je Marija v Svetem pismu tako malokrat omenjena zato, ker ženska v njenem času v splošnem ni imela kake posebne, sploh pa ne družbene veljave. A ta molk bi težko dokazali, saj je ravno Sveto pismo izjema v tem, da ženam, ki jih navaja, zagotavlja spoštovanje. Vse do one strašne grešnice.
Kako da potem Marije ne omenja pogosteje? Pa ven¬dar jo, in to že v Stari zavezi, in to na ključnih mestih. To je žena, ki kači stre glavo (Mz ), in devica, ki rodi Odrešenika (prim. Iz 7,14) in žena, katere otroku grozi nevarnost (Raz 12,4) in, in, in … Za našo vero je nadvse pomembno to, da je tako zgodaj prej napovedana, pre¬den se je staršem sploh rodila.
Čaščenje njenega Srca in obhajanje petih prvih sobot je že dolgo uveljavljena pobožnost. Časovno se ji celo laže prilagodimo. Pet poletnih sobot, če nas zimski čas kakor koli ovira, je prava nagrada naši pripravljenosti biti pove¬zani z njo in njenim sodeležem za naše odrešenje.
Marijino in Jezusovo Srce dihata v istem ritmu. Diha¬ta po božje in po človeško. V njima najdemo zavetje. V Jezusovem po prijateljsko, v Marijinem po materinsko. Z njo smo povezani z duhovno popkovino; le zakaj in čemu človek v največji stiski vedno krikne: o, mama, in o, Marija! Na Jezusa pa nas priklepa sproščeno prijatelj¬ska vez. Najlepše jo je izrazil oni fant, ki je kar spotoma stopil v cerkev in le toliko, da je na vratih rekel: Živijo, Jezus, tukaj Miha.

Mnoge podobe in pesmi govorijo o Marijini veličini. Upodobljena in opevana je kot zavetnica, pomočnica, begunka, trpinka, zmagovalka; imenovana Danica in Zarja in Rožamarija. Učeni teologi razpravljajo o njej, preprost zgaran delavec drsi po kolenih okrog njenega oltarja. Mornarji jo kličejo na pomoč – pa to so pogu¬mni ljudje – in vojaki tudi. Blodečega duhovnika reši, drobcen otrok si njen kipec zaželi za igračo. Božji Mate¬ri je dano biti od vseh.
Med Božjim Sinom in Božjo Materjo ni tekmovanja. Po isti poti se od nje pride do njega kot od njega do nje. Po poti vere in zaupanja. Pomenljivo je dejstvo, da sta zaupala tudi onadva. Jezus ni samo enkrat poudaril zaupanja v nebeškega Očeta, za Marijo je bilo rečeno: Blagor njej, ki je verovala. Če ne bi bila verovala vse ži¬vljenje ob vsem, kar se ji je nalagalo v srce za premišlje¬vanje, ne bi zdržala številnih pritiskov.
Naj nam bo zgled. Zglede zelo potrebujemo. Najde¬mo jih v soljudeh; večinoma zato, ker živijo skladno z izročili vere. Preko Božjega razodetja in po mističnih doživetjih posameznikov pa nam prihaja naproti Sveti Duh, da laže razumemo pomen skrivnosti.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

petek, 7. junij 2013

7. Na petke in svetke



Prvi petek in junijski god Srca Jezusovega. Obnovitev naše posvetitve. Mogoče prvikrat, mogoče že desetič? Za ljubljansko škofijo je leta 1941 škof Gregorij Rožman naznanil obhajanje devetih prvih petkov. Od tega zdaj mineva sedemdeset let. To je dolga življenjska doba, a nekateri devetdesetletniki se lahko še spominjajo tega medvojnega dogodka. Škof je bil v skrbeh zaradi nara¬ščajoče nevernosti med ljudmi in pobožnost prvih pet¬kov je razložil kot zadoščevanje Jezusovemu Srcu za vse žalitve Boga in tudi Cerkve. Tisto leto je vojna udarila šele s prvim zamahom, protiverski duh pa je očitno in prikrito deloval že dolgo. Škof je klical k spreobrnje¬nju in k spoštovanju božjih zapovedi.
Ali je danes ta klic nepotreben?
Privoščimo si pogled v dve družini, ki se imenujeta krščanski. Navsezadnje niti ni pomembno, koliko imata otrok. V prvi se dan začne okoli šeste jutranje ure za star¬ša, malo kasneje pa za šolarja. Zjutraj se niti ne vidijo. Starša na hitro popijeta jutranjo kavo, niti pokrižati se ni časa in že sta na avtomobilski cesti. Kosijo vsi skupaj bolj pozno popoldne, a si ne rečejo niti bogžegnaj. Zve¬čer so na vrsti teve poročila, šolar ima pa še kup nalog za naslednji šolski dan. Ta se hitro približuje, in ker je fant samostojen – saj mora biti – , si čez čas v mikrovalovki nekaj pogreje, se na hitro umije in vrže v dnevno sobo svoj lep in prijazen: » ...noč, oči, mami.« Večkrat gredo na nedeljo k maši in fant se pri verouku sploh ne počuti

slabo. Aja, si kdaj misli, molimo pa pri nas ne kaj dosti, čeprav nas babi zaradi tega dostikrat opomni.
V drugi zjutraj tudi ne zajtrkujejo skupaj, pred kosilom pa najprej molijo. Skupaj molijo tudi zvečer. Ob nede¬ljah se vsak po svoje razletijo k maši; starša sta bralca beril, otroci pa pevke in ministranti. Družinski sklep za novo koledarsko leto je vsakokrat drugačen; največ¬krat je dobrodelne narave. Ne v prvi ne v drugi družini ne mislijo še posebej na prve petke, a ne eni ne drugi ne dovolijo, da bi kdo sramotil kakega človeka ali pa vero.
Podobnih družin je dandanes veliko. Če bi njihovo versko življenje postavili na človeško tehtnico, bi naj¬brž zanihala. Geometrova meritev tudi ne bi pokazala iste črte za mejo duhovnega. Kaj šele v družinah, v kate¬rih je komaj še kaj sluha za vero. Kaj v onih, ki jim je vera popolnoma tuja. Kaj v onih, ki veri nasprotujejo.
Klic k spreobrnjenju je še potreben. Nemara vedno bolj. Treba ga je pa znati slišati. Kljub še taki glasnosti in pogostnosti se ne more dotakniti ušes, ki ne prisluh¬nejo. Pogoj za drugačno pot skozi duhovni svet je pripra¬vljenost za to, da ne zatisnemo ušes glede krščanskih vrednot in kreposti. Vera je med njimi poglavitna. Bl. Slomšku je bila nadvse draga. Imenoval jo je luč; vera bodi vam luč. Kako dragocena je svetloba, pa najbolje spoznamo v temi. Ali se ne znajdemo v temini tudi takrat, ko si v težavnih okoliščinah ne znamo pomagati?
Že najmanjši soj vere nam jo malce presvetli. Zaupa¬nje v božje usmiljenje in pomoč je ta pramenček svetlo¬be. V mističnem videnju sv. Favstine Kowalske je Jezus naročal, naj veliko moli za maloverne. Bila je skrita mo¬

livka za povsem neznane ljudi. Bog bi se ujel v lastno zanko, če ne bi izpolnil svojih obljub. Na to, kako in kdaj se uresničijo, pa nimamo drugega vpliva kot svojo vztrajnost v zaupanju.
Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, pravi ap. Pavel v Pismu Rimljanom (Rim 8,28) in doda¬ja: »namreč njim, po njegovem načrtu«. Treba je zaupati. Na petke in svetke.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

četrtek, 6. junij 2013

6. Trdni v sebi



Žena, velika je tvoja vera (Mt 15,28). Saj ta pohva¬la velja vsem, ki zaupajo tako trdno kot kanaanska žena. Učenci so jo odganjali, še Jezusu se je zdela nadležna. Precej groba se zdi njegova zavrnitev, češ da ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom. Mar ta primer¬java ni žalitev?
Lahko rečemo, daje bil to zelo naturalističen preiz¬kus ženine vere. Dokaj neotesan, prav nič vljuden. A

žena ga je dobro prestala. Mi smo kdaj v podobnih okoliščinah neodločni, prehitro popustimo. Kanaanka je Jezusu ugovarjala in povedala svoje stališče. Ravno to ga je presenetilo in omehčalo. Na daljavo ji je ozdra¬vil hčer, materino vero pa označil za veliko.
Vsak se lahko kdaj zamisli, kako velika in trdna je njegova vera. Kaj vse jo lahko zamaje. Ne samo ne¬prijazno javno mnenje, tudi osebno razočaranje nad kakim javno hvaljenim kristjanom, nad katehetom, spovednikom, župnikom. Odpor privre na dan v bole¬zni, ko marsikdo zavrne obisk duhovnika. V objavljenih spominih bolniškega duhovnika je nanizanih veliko takih primerov. Vzrok za omajano vero in zaupanje pa je kdaj samo trda župnikova beseda. To kaže na to, kako smo ljudje močno navezani na osebo namesto na Božjo besedo. Da pohujšanje mora priti, nam je povedal Jezus, a gorje onemu, zaradi katerega smo izgubili zaupanje (prim. Mt 18,7). Kljub vsemu naj bi bila naša vera toliko trdna, da njen obstoj ne bi bil usodno odvisen od sočlo¬veka. Odvisen sicer je, a če temelji na presežnem, se ne bo ravnal samo po dnevnih dogodkih.
Kanaanska žena ob Jezusovi nenaklonjenosti ni po¬kazala užaljenosti. Danes bi rekli, da se je spustila v dia¬log. Ko beseda da besedo, se stališča razbistrijo. Jezusa je očitno ganilo njeno mnenje, da se tudi psi(čki) radi posladkajo s tem, kar pade z mize. Z ostanki, z malen¬kostjo ... Mi imamo takoj pripravljene transparente o človekovih pravicah.
Ali je Jezusovo božje-človeško srce zdaj bolj ali je manj usmiljeno kot nekoč, ko je Odrešenik še živel na

zemlji in učil, tolažil in ozdravljal? Bog – in Jezus je druga božja oseba, eno z Očetom – se ne spreminja. Spreminjamo se mi, ki pod vplivom izkušenj, okoliščin in značaja zelo različno ravnamo. Danes smo vljudni, ju¬tri pa ne. Zdaj vzhičeni, nato nerazpoloženi. Upravičeno srečni, upravičeno nesrečni. V prepolovičenosti svoje narave ne ukrepamo vedno enako. Pa saj Jezus tudi ni. Barantače je iz templja izgnal z najhujšo jezo. Kje je bila takrat njegova milina? Ni je bilo, toda v jezi in ogorčenju ni utrpela škode njegova pravičnost. Človek pa v svojih čustvenih stanjih s soljudmi marsikdaj kri¬vično ravna.
Z vajo v čaščenju Boga se uri tudi v krepostih. Na primer v dobroti. Klošarju nameni dar – verjetno le majhnega – ,in sluti, da ga ne bo porabil za kruh. Bl. mati Terezija je raje videla, da siromak njen dar malo¬marno zapravi, kot da bi mu ga ona odrekla. Tako ona kot on sta v volji in ravnanju svobodna, kdor pa hitro dá dvakrat dá, pravi pregovor. In mu nikoli ni žal.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

sreda, 5. junij 2013

5. Za vse čase



Stara zaveza, prerok Izaija. Kralj Ahaz, in prerok ga opominja. Gre za zmago v boju. Srce ljudstva je vztrepe¬talo, kakor trepeta drevje v gozdu pred vetrom, poroča Sveto pismo (Iz 7,2). Sporočilo Boga Davidovi hiši pa je jasno: Če ne boste verovali, ne boste obstali (Iz 7,9).
Pomenljiv izrek, veljaven v različnih okoliščinah. To velja za vse modrostne izreke. Njihovo sporočilo je tako močno izčiščeno, da je, čeprav izvzeto iz izvirnega sobesedila, veljavno v vseh časih.
Če ne boste verovali, ne boste obstali. Treba se je samo nekoliko umiriti in se zamisliti, pa se nam ta izrek potrdi v osebni izkušnji. Marsikaj se nam je že podrlo, ker nismo vztrajali v zaupanju.
Jezusovo Srce je ena sama spodbuda k zaupanju, k veri v njegovo usmiljenost. Jezus je utelešena uresniči¬tev spodbud vseh prerokov Stare zaveze. Dolga stoletja so napovedovali dovršitev mnogih opogumljanj; uresni¬čil jih je Jezus s svojim življenjem in delovanjem. Po¬slal je Svetega Duha kot ohranjevalca njegovih besed

in dejanj. Kljub temu človek in človeštvo spet in spet ubere svojo pot nekam proč, kjer želi biti samosvoj, ne¬odvisen vladar. Hitro pa začne širiti lovke zasužnjevanja. V našem času z ideološkimi, tehnološkimi in genetskimi zamahi.
Nič novega pod soncem (prim. Prd 1,9). Še en ve¬ljaven svetopisemski izrek za vse čase. Jezus je prišel Staro zavezo dopolnit z evangelijem, veselim sporo¬čilom. Rojakom se je prepustil v križanje, v sramotno obsodbo na sramotno smrt v takratnem rimskem cesar¬stvu. Z vstajenjem je najbolje dokazal svoj božanski iz¬vor, pa kot da nam tudi to ne zadošča. Ali se zato vrača med nas v mističnih videnjih, kakršna so značilna za Marijo Marjeto Alacoque, v našem času pa za sv. Fa-vstino Kowalsko? In obljublja in prosi in svari in čaka.
Če ne boste verovali, ne boste obstali. Res ne gre verjeti kar vsakemu prividu ali pa namernim zavajanjem. Preden Cerkev potrdi pristnost privatnih razodetij, mine veliko časa in opravljenih je veliko preiskav. Čaščenje Jezusovega Srca in njegovih dvanajst obljub je utemelje¬no na preverjenosti; pa tudi po vsakem posamezniku, ki kako obljubo sprejme v obseg svojega verovanja, se izkaže kot varna popotnica skozi življenje.
Vredno se je zamisliti v Jezusovo družinsko bivanje, nič drugačno od življenja njegovih rojakov. Očitno je bilo delavno in tako zelo navadno, da se ga evangelistom ne zdi vredno omenjati. Kako se je sam v sebi pripravljal na javno delovanje in na postopno razkrivanje božjega sino¬vstva, ne borno nikoli vedeli. Gotovo pa je bil duhovno in čustveno trdno povezan z Očetom in je v trojstvu z

njim in Svetim Duhom ves čas vzporedno bival tudi nad zemeljsko stvarnostjo. Bil je nedeljena enost z Jahve¬jem, in če ga je v svoji človeški govorici klical Abba, kako bogomil je bil šele v duhovni spojenosti z njim!
Senca sence tega odnosa vendarle obdaja tudi nas, ko se potopimo v pomen Jezusove dobrote in v globi¬ne njegovega nauka. Takrat to oboje po svojih šibkih močeh tudi udejanjamo in se na poseben način čutimo povezane v širše krščansko občestvo. Čutimo, da nam je Bog blizu. To se navezuje na Jezusovo obljubo, da se bo zaradi naše gorečnosti v nas vnema za dobro še okrepila.
Če nas žalosti, ker vemo, da nas pogosto zanese v površnost, je dobro ponoviti očenašno prošnjo: ne vpelji nas v skušnjavo, kar pomeni: ne daj, da bi nas preplavilo malodušje. Gospod že ve, kako bo ukrepal, in kdaj.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

torek, 4. junij 2013

4. Moč v slabotnosti



Čudno se sliši, kar beremo v pismu apostola Pavla; da se moč izpopolnjuje v slabotnosti in da se ne bo hvalil z drugim razen s slabostmi.
Prav radi se s slabimi stvarmi ne hvalimo. Gotovo je pa pomembneje, da se z dobrimi ne poveličujemo. V tem tiči nauk; apostola je, česar tudi ni zamolčal, zbadal trn. Ni se ga mogel znebiti. Lahko si belimo glave, kaj bi to bilo. Navrženo je mnenje, da ga je mogoče žalosti¬lo, ker je bil majhne postave. Pri glasnem oznanjevanju gruči poslušalcev bi to že utegnilo biti ovira. Pri šivanju šotorov, s čimer se je apostol Pavel preživljal, pa velikost ni pomembna. Toda trn je trn in kdo ga nima?
Pavel, ki je iz preganjalca kristjanov postal apostol in je umrl kot mučenec, je iz vere v vstalega Gospoda tve¬gal vse. Pri Atencih zavrnjen, od oblastnikov zaprt in pretepen. Ta dvakratni brodolomec, pisec številnih pi¬sem svojim spreobrnjencem, za svoj čas skoraj svetovni popotnik, je znal biti lačen in sit, kot sam pravi; ni mu bilo odveč sprejeti gmotnih uslug trgovke s svilo, lenim Tesaloničanom je pa odločno pribil, da naj ne je, kdor ne namerava delati.
Ob vsej Pavlovi iskrenosti utegne biti za nas tolažil¬na spodbuda, naj si po njegovi izkušnji moč krepimo s svojo slabotnostjo. Sam Jezus je bil namreč Pavlu dejal: Moč se dopolnjuje v slabotnosti (2 Kor 12,9), on pa Ko¬rinčanom in nam sporoča, da se zelo rad ponaša s svoji¬mi primanjkljaji, da bi se v njem utrdila Kristusova moč.
Jezusove obljube so nam pri tem velika opora in pomoč. Ne glede na stan, v katerem živimo, se lahko za¬nesemo nanje. Če je naša vera slabotna, se nam bo s posvetitvijo njegovemu Srcu okrepila. Ni mogoče, da v našo plitvo posodo vere ne bi dodal zrnce božje arome, tako kot dobrosrčen človek ne gre brezbrižno mimo po¬moči potrebnega. Človeška dobrotljivost pa je le senca božje dobrote. Jezus, imenovan Dobri pastir, tudi dobro ve, kdaj človeški čredi priskrbeti polne jasli, kdaj pa naj se sama dolgo trudi za preživetje. Takrat se lahko izka¬že sočutje do bližnjega. To pa vedno prinaša blagoslov evangeljske pomnožitve kruha. Delitev sproži pomnože¬nje ljubezni. O tem vedo iz izkušnje povedati interniran¬ci ob spominu na kako razdeljeno skorjo kruha.
Kaj pa Jezus, ali se je kdaj počutil nemočnega? Naj¬brž ni zaradi lepšega »z močnim glasom« ponovil psal¬mistove tožbe: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil (Ps 22,2)? Očeta je proseče nagovoril, naj mu prizanese s trpljenjem. Ni pa tega zahteval in tudi v tem je naš učitelj. Verjel in veroval in vedel je, kakšno očiščujočo moč ima trpljenje. Njegovo za vse človeštvo, naše vsaj za sočloveka: brata, prijatelja, sozakonca, bolnika, duhov¬nika, zapornika, državnika, sodelavca … Rahlja presuše¬na tla odnosov s sočutjem in tako plemeniti neposredno okolje. Kolikor več posameznikov to doume, toliko večja mreža dobrega se razpenja čez svet.
Vendar nas veliko stvari vleče proč od pristne človeč¬nosti. Slabotnost je naš stalni spremljevalec. Otepamo se s skušnjavami. Saj se kdaj kesamo že kar vnaprej, ker vemo, kako smo krhki in majavi. Toda že Izaija nas to¬laži z obljubo, da Bog »tlečega stenja ne bo ugasnil in

nalomljenega trsta ne bo zlomil« (Iz 42,3). Jezus nam po apostolu Pavlu sporoča, da šibkost in slabotnost ni nobena katastrofa. Samo spopasti se je treba z njo in božja pomoč pri tem je zagotovljena. Kot da tega ne bi bili še nikoli skusili?
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

ponedeljek, 3. junij 2013

3. Izmerljivo in neizmerno



Zanimivo je opazovati drobne otroške korake v spremstvu odraslega človeka. Oba prideta hkrati na cilj, a vsak z mero svojih stopinj. Kdo od njiju se bolj trudi in kdo porabi več moči? To je mogoče ugotoviti z napra¬vami, ne pa tudi njunega zadoščenja. Z merilca stresa bi sicer mogli razpoznati stopnjo duševne napetosti; zadovoljstvo ali zlovoljnost, veselje ali pobitost pa bi se pokazala le na obrazu, v kretnjah, v glasovih.
Ne le to, da nekatere stvari niso merljive z dosedanji¬mi napravami. Poleg nemerljivega obstaja še neizmerno.

Le-to ni samo neizmerjeno, ampak uhaja zemeljskim me¬ram. Neizmerno, pravimo, je božje usmiljenje.
Ni zločinca, ni krvnika, ni zvodnika, ki mu – če mu je zaradi vsega pri srcu hudo – ne bi bilo odpuščeno. En sam skesan pogled na križ, en sam zdihljaj zadošča duši za polet v svetlobo. Zaradi onega petka takrat v Jeru¬zalemu, kjer je bogo-človek vztrajal do konca, ko mu je bila dosojena sramotna smrt. Od časa do časa nam pride sam povedat, da nismo pozabljeni. Kaj drugega kot to pa so njegove Obljube, sporočene sv. Marjeti Alacoque? Pozabljivcem nam jih nasuje kar dvanajst z zagotovilom, da misli resno. Če ..., če uravnamo svoj korak v smer nje-govega Srca. Ne mara pa nas nasilno zvleči v svetlobo, če izrecno želimo bivati v temi.
A tudi za Jezusovih dvanajst obljub je potrebna vera. Najprej vera vanj. Izkazali so jo mučenci s koledarja da¬našnjega dne. Pred sto sedemindvajsetimi leti. Ta hip se lahko kdo začudi, češ saj tisto leto se je rodila moja (pra)babica! Dvaindvajset mladih Ugandcev je bilo za mučence razglašenih leta 1964. Bili so sežgani, ker so na kraljevo vprašanje Ali mislite še moliti odgovorili: Da, do smrti. To se je zgodilo sredi Afrike v stoletju razvese¬ljivega tehnološkega napredka. A je tudi danes kjerkoli na svetu naša vera na preizkušnji.
Ugandski kraljevi paž Lwanga s somolivci jo je potr¬dil z mučeništvom. Kdo od nas bi to zmogel, ve le Bog. A s svojevrstnim mučeništvom jo potrjuje tudi najstni¬ški šolar, ki edini od sošolcev prihaja k verouku in sveti maši, čeprav se mu posmehujejo, ga izzivajo in ža¬lijo. Kakšno psihično stanje mu zaznamuje merilec stresa: mirno, normalno, napeto, stresno?

Neizmerno ljubeče je Jezusovo Srce. V vsakdanjem di¬rendaju ne mislimo kaj dosti na to. A prav ta begavost in razdrobljenost dneva na potrebne in nepotrebne opravke je lahko vzrok, da se začnemo oddaljevati od jedra in krožimo le še po obodu vedno bolj daleč stran od svetega in božjega. Odveč so nam zapovedi, blagri se nam zdijo naivno razumevanje življenja. Življenje je vendar boj za obstanek. Toda mar v njej res vse šibko propade?
Koledar današnjega dne zaznamuje tudi spomin na papeža Janeza XXIII. Zaradi dobrodušnosti si je pri¬služil vzdevek Janez Dobri. Menda se na Kitajskem najvišje odlikovanje, ki ga je možno dobiti, imenuje Do¬ber človek. Dobrota je krepost, ki se ji je težko upreti, ni je pa lahko uresničevati. Ljudska izkušnja pravi celo to, da je sirota. Evangeljsko načelo ljubezni do bližnjega je res marsikdaj izigrano, a zato ni nič manj učinkovito. Ne le Janez XXIII. ali pa mati Terezija, Janez Janež, Jožef Kerec, Pedro Opeka ..., vsakdo ga lahko udejanji. Z dobrimi deli pač. S skrbjo za sočloveka. V stvareh je izmerljivo, v dejanju je neizmerno.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.