ponedeljek, 08. junij 2009

8. Judežev poljub

V pesmi slednici, ki jo beremo na praznik Svetega Rešnjega Telesa, je takole zapisano: Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrt.

Je krivičnim v pogubljenje, dobrim vernim pa v življenje, dvojen, glej, je vstop odprt. Ta pesem nam razodeva, da ni vseeno kako uživamo Sveto Rešnje Telo. Lahko nam je tudi v pogubo namesto v odrešenje.

Apostol Juda Iškarijot je bil med Jezusovimi najožjimi sodelavci. Jezus mu je celo zaupal vse denarne zadeve, ki so jih imeli dvanajsteri. Toda Juda ni bil sposoben v Jezusu odkriti Boga, ki ljubi človeka.

Jezus mu je bil kakor pomagalo, da je laže uresničil svoja osebna hotenja. Upal je, da se bo z Jezusovo pomočjo povzpel med voditelje upora. Tudi denar ga je premamil in ga je izmikal iz skupne mošnje.

Evangelist Janez ga takole označi: »Bil je tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,6b).

Ta nepoštena drža apostola Juda Iškarijota gaje pripeljala tako daleč, da je bil sposoben izdati Jezusa za denar. Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov.

Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil …. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, rabi!« in ga poljubil (Mt 26,14-16;48-49).

V Judu ni bilo ljubezni do Jezusa. Zato mu tudi Jezus ni mogel pomagati na pot svetosti. Gotovo ga je Jezus ljubil in mu hotel dobro. Toda Juda je tej dobroti zaprl svoje srce in ta ni mogla prodreti vanj.

Podobno se dogaja tudi v nas ljudeh. Prejem Svetega Rešnjega Telesa mora biti dejanje ljubezni. Samo na ta način nam Jezus lahko pomaga in posvečuje našo dušo in telo, ter nas kliče na pot popolnosti.

Če z človekove strani ni ljubezni je podobno kot če bi bil na človekovi strani ventil zaprt. Lahko je še toliko vode v ceveh a ven ne more izteči in te odžejati, če ni ventil odprt.

K obhajilu ne moremo pristopati kar iz navade ali zato ker gredo tudi drugi. To ne bi bilo vredno prejemanje, ki bi človeku koristilo. V tem primeru Bog ne more delovati v človeku, če ni v srce iskreno povabljen in pričakovan.

Samo ljubezen lahko daje Božji ljubezni pot do srca in omogoča prejem Božjih darov. Zato nas pesem slednica lepo poučuje: Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrt. Je krivičnim v pogubljenje, dobrim vernim pa v življenje, dvojen, glej, je vstop odprt.

Lahko se zgodi tudi naslednje: Božji rop. To pa je dejanje, ko človek, ki ima v srcu težek greh prejme sveto obhajilo.

To dejanje je podobno, če bi nekoga ne mogel povabiti na obisk, ker se ne odzove. Potem pa grem in ga ugrabim in na silo pripeljem k sebi na dom. Bog ne more vstopiti v srce, ki ga ni sposobno sprejeti.

Če je srce omadeževano v težkim grehom se je treba najprej spraviti z Bogom v zakramentu sprave in šele potem povabiti Jezusa v svoje srce.

Srce, ki je predano grehu ima razdrto prijateljstvo z Bogom zato ga ne more prejeti. Je na neki način mrtvo za Boga. Treba ga je prej oživiti v zakramentu sprave, greh odstraniti in obnoviti ljubezen.

Šele v ponovno ljubeče srce lahko pride Jezus in v njem deluje ter razdaja svoje milostne darove.

Ni komentarjev:

Objavite komentar