23. Božji služabnik Danijel Halas 1908–1945

Visoko na hišnih dimnikih in raznih drogovih so štorklje spletle svoja gnezda. V njih so že čivkali mladički in iztezali svoje kljunčke, da bi dobili hrano. Tudi spodaj v hiši je vzklilo novo življenju. Dne 24. junija 1908 se je očetu Martinu in mami Katarini rodil sin, ki so mu dali ime Danijel.

Šolo je obiskoval v rodnih Črensovcih. V gimnazijo pa je s culo na ramah vsak dan pešačil v Mursko Soboto, le zadnji dve leti gimnazije je dokončal v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Mariboru in bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Takoj po novi maši je nastopil službo kaplana v Ljutomeru. Od tam je bil prestavljen za kaplana v Lendavo, kjer je ostal do leta 1938. Bil je zelo delaven na vseh področjih. Skrbel je za mladino in vodil Marijin vrtec za otroke in Marijino družbo za dekleta. Potrudil se je, da je nagovoril otroke obeh narodnosti v domačem jeziku. Bil je blag in razumevajoč služabnik Božjega usmiljenja v spovednici, razširjevalec češčenja Jezusovega in Marijinega Srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok.

Poleg dušnopastirskega dela je nekaj mesecev urejal tednik Nóvine in nekaj številk mesečnika Marijin list. Leta 1937 je goreče sodeloval pri pobudi dekana Franca Ivanocyja o posvetitvi Jezusovemu Srcu.

Lendavska cerkev je zasijala vsa prenovljena, njeni duhovniki pa so se potrudili, da bi bila tudi župnija duhovno prenovljena, zato so z vsem žarom pripravljali ljudi na posvetitev Jezusovemu Srcu. Na praznik župnijske zavetnice sv. Katarine Aleksandrijske so se posvetili Srcu Jezusovemu in mu slovesno obljubili: »Tvoji smo in tvoji hočemo ostati!« Pred urednikom Nóvin Jožefom Kleklom so se Jezusovemu Srcu izročili vsi trije lendavski duhovniki in Danijelovi starši.

Na novega leta dan leta 1939 je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Toda njegovo plodno delo ni trajalo dolgo. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je začelo gorje tudi v Prekmurju. Leta 1941 so Madžari zasedli Prekmurje in ga priključili Madžarski. Župnika Halasa so aretirali in sedem mesecev je moral presedeti v zaporu.

Ko se je vrnil na prostost, ni bilo konec trpljenja. Bil je načelen, zato je dekletom odsvetoval vstop v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki sta ga ustanavljala pisatelj Miško Kranjec in Martin Žalig. To sta mu zelo zamerila.

Na nekem sestanku pokrajinskega komiteja komunistične partije je Žalig, ki je bil privrženec Miška Kranjca, predlagal usmrtitev za dekana Jeriča in župnika Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. »Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine.«

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

Pogreb župnika Danijela je bil veličasten. Ljudi je bilo toliko, da so morali izbrati daljšo pot do pokopališča, da se je procesija sploh lahko razvila. Že takrat je bilo na enem od vencev napisano Slava mučeniku!