nedelja, 24. junij 2018

24/2. Glas vpijočega v puščavi (sv. Avguštin)[1]



Sv. Janez Krstnik je bil prijatelj Jezusovega Srca vse od samega začetka. Ob obisku Device Marije pri njegovi materi Elizabeti je bil zaradi bližine Božjega Deteta v Marijinem telesu, še pred svojim rojstvom, napolnjen s Svetim Duhom, očiščen in posvečen. Duhovni utrip Janezovega srca je bil od tistega trenutka usklajen z utripom  Jezusovega Srca.– Kdo je torej Janez Krstnik – razmišlja sv. Avguštin:
Cerkev obhaja Janezovo rojstvo kot posebno posvečeno. Rojstva nobenega svetnika namreč ne proslavljamo, slavimo pa Janezovo in Kristusovo. To ne more biti kar brez vzroka, čeprav nam je dogodek manj jasen, zato pa se duh bogati ob tem razmišljanju. Janeza je povila nerodovitna starka, Jezusa pa mlada devica.
Zaharija je postal nem, ker ni verjel, da se mu bo rodil sin Janez. Devica pa je verovala v Kristusa, zato ga je v veri spočela. Tako sem nakazal, o čem bomo razmišljali; napovedal sem, o čem bom razpravljal. To sem povedal, čeprav skrivnosti ne bomo prišli do dna, ker za to nimamo ne moči ne časa. Bolje vas bo poučil brez mene tisti, ki govori v vas, ki nanj pobožno mislite, ki ste ga sprejeli v svoje srce in katerega svetišče ste postali.
Zdi se, da je Janez postavljen kot meja med obe zavezi, staro in novo. Gospod sam priča, da je on mejnik, ko pravi: Postava in preroki so do Janeza Krstnika. Postal je simbol stare zaveze in napovedovalec nove. Kot predstavnik stare zaveze je bil rojen od dveh priletnih, kot prerok nove zaveze pa je bil izpričan že v materinem telesu. Še pred rojstvom se je razveselil obiska Device Marije. Že tedaj je bil določen, poklican je bil, še preden se je rodil. Še preden je videl Kristusa, se je pokazalo, čigav predhodnik bo. To je bil Božji poseg, ki presega meje človeške slabosti. Ko se je pa rodil, je prejel ime in očetu se je razvezal jezik. Povežimo to dejstvo s pomenom in smislom dogodka.
Zaharija molči, ker nima glasu, dokler se ne rodi Gospodov predhodnik, potem pa spet lahko spregovori. Kaj je Zaharijev molk drugega kot nejasna prerokba, na neki način skrita, dokler ne spregovori Kristus? Ob njegovem prihodu se napoved pojavi, jasna pa postane, ko napovedani pride. Z razvezanim Zaharijevim jezikom je tako kot z zagrinjalom, ki se je pretrgalo ob Kristusovi smrti na križu. Če bi Janez oznanjal sebe, bi Zaharija ne mogel spregovoriti. Spregovoril pa je, ko se je rodil glasnik. Ko je Janez napovedal Gospoda, so mu rekli: Kdo si ti? On je pa odgovoril: Jaz sem glas vpijočega v puščavi.
Janez je bil glas, o Gospodu pa velja: V začetku je bila Beseda. Janezovo besedo smo slišali malo časa, Kristus pa je večna Beseda že od začetka.


[1] Iz govorov sv. Avguština, škofa (293. govor, 1–3)

24/1. Verujte Kristusu in ga ljubite (sv. Ignacij Antiohijski)[1]



Sveti Ignacij Antiohijski, pričevalec iz kroga  »apostolskih očetov«, vržen pred zveri v rimskem amfiteatru leta 107, v svojem pismu kristjanom v Efezu vse spodbuja, naj živijo iz evharistije, ki je njihova moč. Njegove besede nas močno nagovarjajo tudi v današnji situaciji:
Prizadevajte si, da se boste čim večkrat sešli k evharistiji in češčenju Boga. Če se namreč pogosto zberete k skupni Božji službi, se uničujejo moči satanove in slabi njegov pogubni vpliv z vašo skupno vero. Nič ni boljšega kakor mir, v katerem se onemogoča vsak boj nebeških in zemeljskih sil.
Vse to vam bo jasno, če boste imeli v polni meri v Jezusa Kristusa vero in ljubezen. To sta začetek življenja in konec: začetek vera, konec pa ljubezen. Oboje v enoto združeno je Bog, vse drugo pa, kar spada h kreposti, sledi iz njiju.
Kdor javno priznava vero, ne greši, in kdor ima ljubezen, ne sovraži. Drevo se spozna po sadu; tako se bodo po delih pokazali tudi tisti, ki javno priznavajo, da so Kristusovi. Zdaj ne gre za to, da kdo z besedo prizna vero, ampak da vztraja v življenju po veri do konca.
Bolje je molčati in biti kristjan, kakor govoriti in ne biti. Lepo je učiti, če tisti, ki govori, to tudi dela. Le eden je učitelj, ki je rekel in se je zgodilo; in kar je molče storil, je vredno Očeta. Kdor ima res v sebi Jezusovo besedo, more slišati tudi njegov molk, da bo popoln, da s tem, kar govori, dela in se spozna po tem, o čemer molči.
Nič ni prikrito Gospodu, tudi naše skrivnosti so mu blizu. Delajmo torej vse v zavesti, da on prebiva v nas, da smo njegov tempelj in je on v nas naš Bog. To tudi je in se bo pokazalo pred našimi očmi s tem, da ga po pravici ljubimo.
Ne motite se, bratje moji! Tisti, ki kvarijo družine ne bodo posedli nebeškega kraljestva. Če so bili s smrtjo kaznovani tisti, ki so to delali telesno gledano, koliko bolj, če kdo s slabim naukom maliči vero v Boga, za katero je bil Jezus Kristus križan? Človek, ki se je s tem onečastil, pride  v neugasljivi ogenj; in tudi tisti, ki ga posluša.
Gospod je vzel na svojo glavo mazilo, da bi v vsej Cerkvi razširjal vonj neminljivosti. Ne dajajte se maziliti s smradom nauka kneza tega sveta, da vas ne bo zasužnjil in odvrnil od življenja, ki je pred vami. Zakaj ne postanemo vsi pametni, ko smo prejeli spoznanje božje, ki je Jezus Kristus? Kaj neumno poginjamo, ko ne priznavamo daru, ki nam ga je v svoji dobroti poslal Gospod?Moj duh ni nič, vendar je pridružen križu, ki je nevernikom pohujšanje, nam pa rešitev in večno življenje.



[1] Sv. Ignacij Antiohijski (+ 107), učenec sv. Janeza, drugi naslednik sv. Petra v Antiohiji v Siriji, prijatelj sv. Polikarpa, pisec sedmih pisem krščanskim občinam s poti v smrt, mučenec – Iz pisma Efežanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (14–18,1)

sobota, 23. junij 2018

23. O dragoceni in čudoviti obed (sv. Tomaž Akvinski)[1]


Evharistija – daritev svete maše in skrivnost Najsvetejšega v tabernaklju – je srce našega krščanskega življenja, je živi Kristus med nami. Ali pa res poznamo ta največji Božji dar, ki se nam daje v jed in v trajno navzočnost med nami? Besede evharističnega svetnika Tomaža Akvinskega nas poučujejo, razsvetljujejo in vabijo:
Edinorojeni Božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove božje narave.
In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil suženjstva in očistil vseh grehov.
Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo kot jed in svojo kri kot pijačo - pod podobama kruha in vina.
O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?
Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.
Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh.
Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.
Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot spolnitev predpodob kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.


[1] Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (57, za praznik Kristusovega Rešnjega telesa, 1–4)

petek, 22. junij 2018

22. Križ je pot do vseh kreposti (sv. Tomaž Akvinski)[1]



Središče kristjanovega življenja je Jezus Kristus. O njem pričuje Sveto pismo, zlasti evangeliji in ostali spisi Nove zaveze. Tu ga spoznavamo v njegovih besedah in v zgledu njegovega  življenja. Središče pa je Kristusov tihi pouk s križa, na katerem je zmagal: treba je nanj gledati s srcem, da ga razumemo. Sveti Tomaž Akvinski, eden največjih teologov Cerkve, je črpal svoj navdih iz pogleda na Križanega. Takole nas nagovarja:
Ali je Božji Sin moral za nas trpeti? Da. Njegovo trpljenje je bilo potrebno z dveh vidikov: kot zdravilo zoper greh in kot zgled za ravnanje. Kristusovo trpljenje je bilo predvsem zdravilno. V njem je naše zdravilo zoper vse zlo, v katerem se znajdemo zaradi svojih grehov.
Prav tako koristen je njegov zgled. V Kristusovem trpljenju je namreč moč za usmeritev vsega našega življenja. Kdor hoče popolno živeti, naj zaničuje, kar je zaničeval Kristus na križu, in želi, kar je on želel. Križ je pot do vseh kreposti.
Če iščeš ljubezen, se spomni: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. Tako je ravnal Kristus na križu. Če je torej on dal svoje življenje za nas, ne sme biti tudi nam nobena žrtev zanj prevelika.
Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel.
Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu. Kajti ko je trpel, ni pretil. V smrt so ga peljali kakor jagnje in ni odprl ust. Velika je torej Kristusova potrpežljivost na križu: Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ.
Če iščeš zgled ponižnosti, glej Križanega: Bog je hotel biti sojen pod Poncijem Pilatom in umreti.
Če iščeš zgled pokorščine, hodi za njim, ki se je pokoril Očetu do smrti: Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka (namreč Adama) množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična.
Če hočeš najti pravi odnos do zemeljskih stvari, hodi za njim, ki je kralj kraljev in Gospod gospodov, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Na križu je nag, zasmehovan, opljuvan, pretepen, s trnjem kronan, napojen s kisom in žolčem.
Ne navezuj torej svojega srca na oblačila in bogastvo, kajti razdelili so si moja oblačila; ne na časti, ker je skusil sramotenje in udarce; ne na dostojanstva, kajti spletli so krono iz trnja in mi jo dali na glavo, ne na ugodja, ker so me v moji žeji napajali s kisom.


[1] Sv. Tomaž Akvinski (ok. 1225–1274), učenec sv. Alberta Velikega, najodličnejši zastopnik sholastične filozofije, veliki učitelj teologije – Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (VI., O veri)

četrtek, 21. junij 2018

21. Pismouk – izvedenec za Božje kraljestvo (sv. Izidor Seviljski)[1]



Besede škofa Izidorja Seviljskega niso namenjene samo tistim, ki se izrecno posvečajo študiju Svetega pisma, ampak nagovarjajo vse vernike, saj kristjani brez Božje besede ne moremo biti razsvetljene pameti in tudi ne sol in luč v svojem okolju:
Molitev nas očiščuje, branje poučuje. Oboje gojimo, če je mogoče, sicer pa dajmo prednost molitvi.
Kdor hoče biti vedno povezan z Bogom, mora neprestano moliti in brati. Ko molimo, govorimo z Bogom; ko pa beremo, je Bog, ki govori z nami.
Vsak napredek raste iz branja in premišljevanja. Ob branju se učimo, česar ne znamo, ob premišljevanju pa v spomin zapisujemo, kar smo se naučili.
Branje Svetega pisma prinaša dvojno korist. Razsvetljuje nam pamet in nas ob premagovanju zemeljske nečimrnosti vodi k Božji ljubezni.
Ob branju moramo imeti pred seboj dva namena: vse storiti, da bi pomen Svetega pisma razumeli, in si prizadevati, da bi ga z največjim spoštovanjem in kar najbolj učinkovito oznanili drugim. Kdor bere, naj se torej zares trudi, da bi razumel, kar bere. Zatem pa naj poskrbi, da bi čim bolj razumljivo izrazil, kar se je naučil.
Dober bralec si ne prizadeva toliko, da bi si zapomnil, kar bere, kolikor se trudi, da bi spoznanje prenesel v življenje. Veliko manjšo grajo si namreč zasluži, kdor ničesar ne ve o vzoru, kakor tisti, ki zanj ve, a ga v vsakdanjem življenju ne uresničuje. Kakor ob branju hrepenimo po znanju, tako moramo ob spoznanih resnicah čutiti dolžnost, da vse dobro tudi uresničimo.
Nihče ne more doumeti prave vsebine Svetega pisma, če ga pogosto ne bere. Pisano je namreč: Visoko ga ceni in te bo povišalo, počastilo te bo, če ga boš objemal.
Čim bolj marljivo beremo Sveto pismo, tem bolj smo modri. Nekaj podobnega se dogaja z nami kakor z zemljo, ki je tem bolj rodovitna, čim bolj jo obdelujemo.
So nekateri, ki veljajo za pametne, a zanemarjajo branje svetih besedil. S tem pa že tudi dokazujejo, kako malo cenijo to, kar bi se mogli naučiti. So pa tudi takšni, ki si želijo znanja, a niso odprte glave. A prav za te velja, da se navadno s potrpežljivim in marljivim učenjem le dokopljejo do spoznanja, ki ga bolj pametni, a leni in površni nimajo.
Z marljivim študijem se počasni v razumevanju kljub vsem težavam bliža uspehom. Oni pa, ki Božji dar razuma zanemarja, postane vreden obsodbe. Zapostavlja pač dar, ker ga pušča v nerodovitnosti.
Če milost ne podpira učenja, znanje ne more do srca, pa čeprav so ga polna ušesa. Zganja le trušč, ki duši ne more koristiti. Božja beseda pride šele tedaj do srca, ko jo podpira milost. A tedaj vodi k spoznanju in dela velike reči.


[1] Sv. Izidor (ok. 560–636), škof v Sevilji v Španiji, vzgojitelj duhovnikov in posredovalec kulture in teologije stare dobe – Iz knjige Nasvetov sv. Izidorja, škofa (3, 8–10)