sobota, 30. junij 2018

30. Veselite se vedno v Gospodu (sv. Ambrož)[1]


Ker je Bog sam o sebi razodel, da je Ljubezen, je povezal dar ljubezni, ki smo ga deležni vsi kristjani, z darom veselja. Da bi se v uporabi tega daru veselili, je spodbujal apostol Pavel kristjane v Filipih. Sv. Ambrož nam skuša približati, kaj pomeni za kristjane veseliti se:
Predragi bratje, ljubezen Boga nas poziva k radosti večne blaženosti, da rešimo svoje duše, kakor ste pravkar slišali pri branju, v katerem pravi apostol: Veselite se vedno v Gospodu! Posvetno veselje vodi v večno žalost. Radosti pa, ki so po Gospodovi volji, vodijo tiste, ki vztrajajo v njih, k blaženosti brez konca, za večno. Zato piše apostol: Zopet pravim: veselite se!
Spodbuja nas, da bi naše veselje v Bogu raslo vedno močneje v izpolnjevanju njegovih zapovedi. Zakaj kolikor vztrajneje se bomo borili na tem svetu, da bi bili predani božji volji našega Gospoda, toliko bolj bomo srečni v prihodnjem življenju in toliko večja bo slava, ki jo bomo uživali v Bogu.
Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Vaše vedenje naj ne bo znano samo Bogu, temveč tudi ljudem, da boste za zgled skromnosti in zmernosti vsem, ki z vami žive na tem svetu, in v dober spomin pred Bogom in ljudmi.
Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh: vedno je blizu vsem, ki ga kličejo na pomoč iskreno, s trdnim upanjem, s pravo vero in popolno ljubeznijo. Gospod ve za vaše potrebe, še preden ga prosite. Vedno je pripravljen priti na pomoč vsem tistim, ki mu zvesto služijo, pa naj bodo v kakršnih koli težavah. Zato se ne vznemirjajmo zaradi težav, ki nam grozijo, saj se moramo zavedati, da nam je Bog blizu, kakor pravi pismo: Blizu je Gospod njim, ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga. Mnogo nadlog zadeva pravičnega, a iz vseh ga rešuje Gospod. Če si prizadevamo izpolnjevati in čuvati, kar nam je on zapovedal, se ne bo mudil, da nam izpolni svoje obljube.
V vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo, če bi vas namreč zadela nesreča, zato nikar ne godrnjajte in se ne žalostite.
Z veseljem se raje zahvaljujte vedno za vse Bogu.


[1] Iz razprave o pismu Filipljanom sv. Ambroža, škofa.

petek, 29. junij 2018

29/2. Ta mučenca sta videla, kar sta oznanjala (sv. Avguštin)[1]



Apostola Peter in Pavel, ki danes praznujeta, sta bila po značaju in poslanstvu različna, toda edina v tem, da ju je povezovala ljubezen do Kristusa. Prijatelja Jezusovega Srca in tako med seboj prijatelja, čeprav ne brez napetosti.– Po kratkem uvodu sveti Avguštin namenja posebno razmišljanje poslanstvu apostola Petra:
Ta dan nam je posvečen po trpljenju svetih apostolov Petra in Pavla. Ne govorimo o kakih neznanih mučencih. Njih sporočilo se razlega po vsej zemlji in do konca sveta gre njih govorica. Ta mučenca sta videla, kar sta oznanjala, hodila sta za pravičnostjo, izpovedovala resnico, umrla sta za resnico.
Sveti Peter, prvak apostolov, je goreče ljubil Kristusa. Dano mu je bilo slišati besede: Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala). Rekel je bil namreč: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Kristus pa je odgovoril njemu: Tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Na to skalo bom postavil vero, ki jo izpoveduješ. Na tvoje besede: Ti si Kristus, Sin živega Boga, bom sezidal svojo Cerkev. Ti si namreč Peter, kar pomeni: skala. Imenuješ se po skali, ne izhaja beseda skala od Petra. Tako se imenuješ po skali, kakor se kristjan imenuje po Kristusu.
Gospod Jezus si je, kakor veste, pred svojim trpljenjem izbral učence, ki jih je imenoval apostole. Med njimi je skoraj povsod Peter sam predstavljal vso Cerkev. Zaradi tega, ker je sam predstavljal vso Cerkev, mu je bilo rečeno: Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Teh ključev namreč ni prejel en sam človek, ampak skupnost Cerkve. Petrova odličnost izhaja torej od tod, ker je predstavljal podobo vesoljnosti in edinosti Cerkve, ko mu je bilo rečeno: Izročil ti bom, kar je bilo vsem izročeno. Kot namreč veste, je Cerkev dobila ključe nebeškega kraljestva. Poslušajte, kaj pravi Gospod na drugem mestu vsem svojim apostolom: Prejmite Svetega Duha! In naprej: Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.
Iz istega razloga je Gospod tudi po vstajenju istemu Petru izročil skrb za svoje ovce. Ni namreč edini med učenci zaslužil, da pase Gospodove ovce, toda ko Kristus govori enemu, s tem priporoča edinost. Najprej se obrača na Petra, ker je Peter prvi med apostoli.
Ne bodi žalosten, apostol! Odgovori prvič, odgovori drugič, odgovori tretjič! Trikrat naj zmaga priznanje v ljubezni, ker je bila tvoja domišljavost trikrat premagana v strahu. Trikrat je treba zavezati, kar si bil trikrat razvezal. Zaveži po ljubezni, kar si bil razvezal iz strahu! Glejte, kljub temu je Gospod prvič in drugič in tretjič svoje ovce izročil Petru.
En dan trpljenja za dva apostola. A ta dva apostola sta bila eno. Čeprav sta trpela različne dni, sta bila eno. Najprej Peter, za njim Pavel. Slovesno obhajamo praznik apostolov, posvečen z njuno krvjo. Ljubimo njuno vero, življenje, napore, trpljenje, pričevanje, oznanilo.


[1] Iz govorov sv. Avguština, škofa (295. govor, 1–2.4.7–8)

29/1. Pobožnost je treba živeti na različne načine (sv. Frančišek Saleški)[1]



Vsak človek je od Boga in kot oseba odseva Božje obličje na enkraten, neponovljiv način. Duhovno živeti pomeni, uresničevati pod vodstvom Svetega Duha in z njegovo pomočjo delež izvirne lepote, ki jo je vsak človek dobil od Stvarnika. Sveti Frančišek Saleški se je sicer zavedal, da ima krščanska  duhovnost svoja skupna pravila, toda tudi, da je raznolika glede na spol, življenjski stan, službo in druge okoliščine. Na zelo domač in prisrčen način nam hoče to približati v svoji knjigi Filoteja:
Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.
Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nobenega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.
Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.
Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.
V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.


[1] Sv. Frančišek Saleški (1567–1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja – Iz knjige Filoteja sv. Frančiška Saleškega, škofa (1, 3)

četrtek, 28. junij 2018

28. O veri, upanju in medsebojni ljubezni (sv. Pavlin Oglejski)[1]



Če smo resnično globoko povezani z Jezusom, ki je naša Pot, potem bo on, ki je Modrost, urejal naše življenje in naše medsebojne odnose, jih navdihoval v Svetem Duhu, ki je Ljubezen sama. Kdor čuti z Bogom, kdor ima Božje čutenje, ima do sebe pravi odnos, čuti tudi z bližnjim in mu pomaga, dela za edinost. O tem razmišlja sv. Pavlin Oglejski:
Držimo se prave vere, trdnega upanja in popolne ljubezni, ker je vera kakor naš čut, ljubezen pa kakor naše zdravje. Vera veruje, ljubezen deluje, upanje utrjuje: različni udje imajo namreč različna opravila, vendar bodo mogli hoditi za glavo, če jih ljubezen združuje v enoto. Naša glava je v nebesih, saj resnica sama, naš Gospod Jezus Kristus, tako govori o svojih vernih: Če kdo služi meni, hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Nad vse skrbimo, da nas zavist, sovraštvo, obrekovanje, jeza in prepir ne bodo ločile od naše glave, Jezusa Kristusa.
Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Dobro premislimo, ljubi brat, in skrbno upoštevajmo, da ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.
Mi pa si, o brat, prizadevajmo ljubiti vse ljudi prav kakor sebe, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, da bomo vredni biti Kristusovi udje, ker je Kristus naša glava; da bomo takrat, ko se prikaže Kristus, naša slava, tudi mi vredni z njim prikazati se v slavi kot prvi in popolni njegovi udje, z njim zvezani po ljubezni do Boga in do bližnjega, brez zvijače, brez zlobe in nevoščljivosti, ljubeč vse ljudi kakor sebe. Saj je on rekel v evangeliju: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,če boste imeli ljubezen med seboj.
Ljubezen bližnjemu ne dela hudega. Preljubi moj brat, če je naš Gospod in Odrešenik, ki ni imel greha, hotel nas grešnike ljubiti s tako ljubeznijo, ko je rekel, da on trpi, kar mi trpimo, zakaj ga vendar mi, ki nismo brez greha in ki lahko svoje grehe odkupujemo z ljubeznijo, ne ljubimo s tako popolno ljubeznijo? Saj nas je Bog ljubil tako, da je celo svojega Sina izročil v smrt za nas grešnike. Ker je on do nas izpričal tolikšno dobroto in usmiljenje, pazimo, da ne bomo izgubili dobrine, ki nam jo je dal, in zakramenta našega krsta, pri katerem smo obljubili, da se odpovemo hudemu duhu in njegovim delom in vsem grehom.
Če pa po krstu pademo v kak greh, nam je dobri Bog dal drugi krst, kopel solza, in nam določil pokoro zaradi naše slabosti. Zato moramo svoje grehe priznati z vso odkritosrčnostjo in obroditi vreden sad pokore.


[1] Sv. Pavlin Oglejski (okr. 725–804), patriarh v Ogleju, od koder se je širila krščanska vera med naše prednike. – Iz spisa sv. Pavlina furlanskemu vojvodu Henriku (52)

sreda, 27. junij 2018

27. Gospod razločuje misli in namene naših src (Balduin Canterburyjski)[1]



Če kdaj, potem danes v svetu ljudi – v javnosti in v medosebnih odnosih – velikokrat vlada prava zmešnjava: mnogo križišč je tako rekoč na vsakem koraku - katera pot je prava? Nekaj podobnega je tudi v naših srcih: kaj prav pred Bogom in hkrati dobro zame in za druge? Kako duhovno rasti in hoditi? Potrebno je razločevati misli, vzgibe srca in njegove namene. O tem Balduin Canterburyjski:
Gospod pozna misli in namene naših src. Njemu je brez dvoma znano vse, nam pa le tisto, kar nam da spoznati po daru razločevanja. Duh namreč, ki je v človeku, ne dojame vsega, kar je v nas. Misli, ki se hote ali nehote porajajo v nas, ne doumemo vedno takšne, kakršne so v resnici, Tudi ko jih tako rekoč zremo pred seboj, jih zaradi zamegljenosti svojih duhovnih oči ne razločujemo natančno.
Mnogokrat nam namreč naše lastno razmišljanje ali kakšen človek ali skušnjavec pod videzom pobožnosti natvezi kaj takega, kar v božjih rečeh ne zasluži nagrade kreposti. So namreč neke podobnosti pravih kreposti, kakor tudi napak, ki preslepijo oči srca, in pravilno mišljenje tako zasenčijo, da se mnogokrat zvrst dobrega pokaže v slabi luči in zvrst slabega v dobri. To je dedni delež naše človeške bede in omejenosti, delež, ki ga moramo zelo obžalovati in se ga bati.
Beremo namreč: Marsikatera pot se zdi človeku prava, a njen konec so steze smrti. Da se tej nevarnosti izognemo, nas sveti Janez opominja takole: Preskušajte duhove, ali so od Boga. Kdo pa more preskušati, ali so duhovi res od Boga, če mu Bog ni dal daru razločevanja duhov, da lahko natančno in pravilno presoja in preiskuje misli, čustva in namene? Razločevanje duhov je mati vseh kreposti in je potrebno vsem, bodisi da vodijo duhovno življenje drugih ali uravnavajo in popravljajo svoje lastno.
Pravilna so tista dela, ki jih opravljamo po božji volji, in namen je pravi, če je usmerjen v božjo čast. Če bo torej naše duhovno oko zdravo, bo svetlo vse naše življenje in sleherno naše dejanje. Zdravo oko s pravilnim mišljenjem razsodi, kaj moramo storiti, in s pravim namenom usmerja dejanje naravnost v božjo čast, brez kakršnih koli postranskih namenov. Pravilno mišljenje ne dopušča zmote, pravi namen izključuje hlinjenje. Pravo razločevanje duhov je potemtakem združitev pravilnega mišljenja in čistega namena.
Vse moramo torej delati v luči razločevanja duhov, to se pravi v Bogu in pred Bogom.


[1] Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (6. razprava)