četrtek, 04. junij 2009

4. Zahvala

Če danes potujete po Grčiji lahko slišite, ko vam na koncu obiska ali nakupa rečejo: euharísto. To pomeni hvala. Beseda evharistija pomeni zahvala. Zadnja večerja je bila Jezusova zahvalna daritev nebeškemu Očetu, da je dovršil svoje poslanstvo na svetu in prinesel ljudem odrešenje.

Tudi vsaka sveta maša je zahvalna daritev saj se z njo na najlepši in najbolj popoln način Bogu zahvaljujemo za Jezusa. Toda ta zahvala ne poteka iz človeških ust. Z Jezusovimi besedami in z darovanjem njega samega se Bogu zahvaljujemo za vse kar prejemamo. Vse kar nas obdaja je Božji dar, največji dar človeštvu pa je Jezus Kristus Božji Sin. Brez Očetovega sklepa in brez njegove silne ljubezni bi človeštvo Jezusa ne prejelo.

Zahvalna daritev, evharistija pa nam razodeva dvoje: Da smo bili odrešenja potrebni in priznanje, da je samo Bog tisti, ki nam odrešenje lahko podari. Evharistična daritev nas nagiba k drži ponižnosti in iskrenosti. Ko darujemo sveto daritev se zavedamo svoje majhnosti pred Bogom hkrati pa čutimo neizmerno obdarovanost.

Še več! Kljub majhnosti človeka pri evharistiji pa v srce pride občutek veličini z Bogom in v Bogu. Bog nas svojo navzočnostjo dviga, nas oblikuje in posvečuje.

V Svetem pismu lahko najdemo najlepši primer življenja iz evharistije v Devici Mariji. Ona je bila prva, ki je pod svojim srcem in v srcu nosila živega Boga.

Božji Sin, ki je pod njenim srcem dobival človeško telo je deloval tudi v njenem srcu. Posvečeval jo je, da je bila po duhu in telesu sveta. Čeprav ji madež greha nikoli ni umazal srca, jo je navzočnost Boga v njenem telesu še bolj posvečevalo in dvigalo k Bogu.

Spreminjalo se je tudi njeno srce. Postajala je iz dneva v dan bolj Božja. Božji Sin ni samo rasel v njenem telesu, on je deloval tudi v njenem srcu. Dal ji je spoznavati lepoto in veličino tega, kar se je dogajalo v njej. Marija mu je odprala srce na stežaj in vpijala njegovo ljubezen. V njej ni rasla samo materinska ljubezen do sina, ki ga je nosila pod srcem marveč tudi ljubezen do Boga, ki ji je storil velike reči.

Vse to je mirno in hvaležno nosila v svojem srcu. Ko pa je prišla na obisk k teti Elizabeti, da bi ji izkazala ljubezen je privrela iz Marijinega srca hvalnica ali zahvala kakršne še ni slišalo človeštvo: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto« (Lk 1,47-49).

Te Marijine besede so resnična zahvala, evharistija, v imenu vsega človeškega rodu, ki je ječal v grehu in čakal odrešenja. Marija se ne zahvaljuje zato, ker jo njo Bog izbral in obdaroval. Zahvaljuje se, ker se je Bog ozrl na molitve in prošnje vseh rodov »in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke« (Lk 1,54b-55).

Evharistija tudi nas vabi k zahvaljevanju. To pa pomeni, da nas kliče k ponižnosti in iskreni hvaležnosti. Samo ponižen človek lahko spozna, da se je za dar treba zahvaliti. V srcu ponižni je sposoben videti veličino in ljubezen tistega, ki prinaša dar.

Evharistični Jezus, ki ga nosimo v srcih nas kliče k evharističnemu življenju. To pomeni, da nas po Mariji uči zahvaljevati se za dar odrešenje, za ljubezen, za brate in sestre. Uvaja nas v življenje služenja v hvaležnosti za velike reči, ki jih Gospod dela za nas vsak dan znova. Naj se tudi iz naših src dvigajo pesmi zahvale in pojejo gospodu, ki se je ozrl na nas svoje služabnike!

Ni komentarjev:

Objavite komentar