torek, 30. junij 2015

30. Ohranjajmo v duhovnem spominu poglede iz Jezusovega Srca



Sklep Vrtnic vabi k razmisleku o ohranjanju uvidov, ki so se prebujali ob vživljanju v Jezusove poglede na nekaj sodobnih dogajanj, predvsem pa na zakonsko in družinsko ter posvečeno življenje. Jezus je moral večkrat poseči v svet razmišljanja in doživljanja svojih prvih učencev, da jim je pomagal ohranjati pravo smer. Njegova veseda nam to pomaga še danes. Za sklep Vrtnic smo zato izbrali dve svetopisemski besedili, ki poudarjata Jezusov pogled na življenje in nudita primerno »optiko« za ohranjanje njegovega pogleda tudi danes.
Prvega smo že srečali na začetku meseca vrtnic. Janez je zapisal, da je Jezus uporabil primero o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33), da je prav usmeril duhovni pogled učencev. Jezus je mislil najprej nase. On je kot »seme« po »nujnosti« Božje ljubezni umrl na križu, da bi vsi imeli možnost večnega življenja. A sporoča tudi nam: sredi zgodovinske izkušnje smrti, ki človeku na koncu vzame vse, se pri Njem pojavi smrt, ki daje življenje! Sledi vabilo: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj« (12,26). Jezus si želi, da bi mu sledili. Kar pomeni umirati sebi, da bi ostali živi; umreti sebi, da ne bi ostali sami. Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo. Za sklep Vrtnic bi si pravzaprav morali odgovoriti na vprašanje: ali po tem mesecu razmišljanja in molitve ob Jezusovem Srcu bolj živimo ali smo še bolj »mrtvi«. Jezusova primera o semenu je zelo praktična, saj na razumljiv način daje »orodje« za prepoznavanje pravega, Jezusovega načina ravnanja.
Drugi odlomek, ki naj nam pomaga ohranjati Jezusov pogled na odnose z ljudmi, pa najdemo pri evangelistu Luku, ki je zapisal: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje« (Lk 6,36-38). Če nam je prejšnji odlomek pokazal, kako gledati nase in na svoje življenje, je v ta odlomek ujet pogled Jezusovega Srca na življenje v skupnosti. Usmiljenje je Božja resničnost, po kateri se popolnoma loči od človeka. V pravem pomenu besede je lahko usmiljen le On; človek, grešnik, pa deležen njegovega usmiljenja. Kajti usmiljenje ne pomeni »pomesti pod preprogo« krivde in posledic greha, ampak jih vzeti nase in jih izničiti. Dobesedno lahko to stori le Bog. In v Jezusu Kristusu je tudi storil. Ker smo kot grešniki najprej deležni Božjega usmiljenja, smo dolžni podobno ravnati tudi v naših medsebojnih odnosih. In sedaj pomislimo, kakšno bi bilo življenje v zakonih, družinah, različnih skupnostih, družbi, če bi se ravnali po tem Jezusovem pravilu. »Soditi« pomeni dogajanje v srcu človeka, ki drugega sam pri sebi pre-soja; kot sodnik na sodišču. Napačno si predstavljamo Boga »sodnika«, če ga primerjamo sodniku na sodišču. Ko si ga tako predstavljamo, si že slikamo malika. Bog sodi tako, do jasno loči dobro od zla in zlo s svojo »sodbo« uniči. Ni pa »sodnik«, ki bi obsojenega spoznal za krivega in ga kaznoval. Prav nasprotno, Bog želi človeka, tudi grešnika, osvoboditi. Človek pa po navadi »sodi« tako, da drugega obsoja. Če bi pa v kaki skupnosti, na primer družini, nihče v srcu ne sodil drugega, tudi nihče ne bi bil sojen. »Obsoditi« pomeni svojo sodbo tudi javno izraziti pred drugimi. Če v družini nihče ne bi drugih obsojal, tudi sam ne bi bil obsojen. Če bi vsak takoj odpustil, ne bi mogle nastati zamere, napetosti, očitki, spori, razdori, ločitve in … Notranje odpuščanje se nato utelesi v daru, v dajanju z dobro, potlačeno, zvrhano in potreseno mero. Ker Jezus ni določil, kaj naj damo, pomeni, da je treba dati vse, kar smo in kar imamo. Kar zadržimo zase, pravzaprav ukrademo drugim, sebi pa spremenimo v breme, težo, oviro.
Če nam to svetuje Jezus, ne more biti le neka utopija, ampak realno mogoče. Seveda ne zgolj s človeškimi močmi, ampak v moči Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki vsakega izmed nas prehiteva in zato pripravlja, da bi mogli slediti njegovemu zgledu. Kot se ljubezen uresničuje v podarjanju, tako se usmiljenje v odpuščanju, ki spada med najvrednejše darove. Odpuščanja si nihče ne more dati sam, zato je tako osvobajajoče, ko ga prejmemo.
Torej: Srce Jezusovo, upodobi naše poglede po svojih pogledih!

ponedeljek, 29. junij 2015

29. Pogled iz Jezusovega Srca na duhovnike



Danes, ko bodo posvečeni novi duhovniki, je primerno, da poskušamo ujeti vsaj kakšen »utrinek« Jezusovega pogleda nanje. Premišljevanje Jezusovega načina življenja nas ohranja v resničnosti Božje izbire: izbral je majhno, ubogo, nemočno … da bi odrešil veliko, ošabno, revno, bogato, močno … Tej izbiri lahko sledimo od njegovega spočetja in rojstva naprej. Vsaka molitev ob zrenju Jezusovega življenja naj bi bila za duhovnika vedno nova priložnost za obnovitev lastne vizije služenja Gospodu in Cerkvi v duhu Jezusovega življenjskega služenja. Duhovnikova vizija življenja naj stoji na temelju, ki ga je postavil Gospod sam. Duhovniki so Jezusovi najbližji učenci, so njegov prvi »pastoralni projekt«. Ko so Jezusa vprašali, kdo je njegov učenec, je odgovoril, da tisti, ki vsak dan vzame svoj križ in hodi za njim (Lk 14,27). Ni rekel, da tisti, ki vsak dan mašuje, ali ki sezida novo cerkev … ampak … Še pred vsakdanjim križem pa naj se odpove vsemu, saj drugače ne more biti njegov učenec. To pa je kriterij uboštva, ki je izbrano iz ljubezni do Njega, kajti na gostijo Božjega kraljestva lahko pridejo le ubogi, izobčeni, pohabljeni, slepi, kruljavi … Takšno uboštvo vodi v krepost ponižnosti po Njegovem zgledu. Srce Jezusove kateheze je prav v uvajanju učencev v življenjsko držo ponižnosti.
Jezusov duhovnik je moder v »norosti«, ki odkrije svojo moč v izgubi vsega! Razkrinkujmo pri sebi skušnjave bogastva, moči, časti, nečistosti … ker vse to upočasnjuje rast Božjega kraljestva v naših župnijskih skupnostih. Uboštvo je obrambni zid duhovnega življenja. Če je cilj sveta postati bogat, močan, je cilj duhovnika, Jezusovega najbližjega učenca, postati ubog, nemočen, včasih tudi brez časti v očeh sveta ... V tem duhu bolje razumem edino Jezusovo spodbudo k »sovraštvu« do vsega drugega v primerjavi z Bogom in ljubeznijo do njega. Z Bogom ne more in ne sme nič tekmovati! Šele v takšni ljubezni do Gospoda z nedeljenim srcem dobijo vsi drugi ljudje in stvari primerno in pravo mesto na vrednostni lestvici. Jezus nas od svojega rojstva naprej uči, da je On prvi, ki je vse izpustil iz rok, in kdor želi hoditi za njim, naj stori isto.
Duhovnikova moč ni v oblasti, niti v pastoralni uspešnosti, takšni ali drugačni moči ali slavi, pa četudi bi izhajala iz daru ozdravljanja ali celo obujanja mrtvih, ampak v poistenju s Kristusom, in to z majhnim, ubogim, križanim ter njegovo Cerkvijo, ki zaradi verodostojnosti tudi izbira njegov stil življenja.
Tega življenjskega sloga se lahko učimo samo pri Njem, edinem Velikem duhovniku. Zato duhovnika še posebno spodbuja pogosto izrečena prošnja »upodobi moje srce po svojem svetem Srcu«, da kar dnevno, poleg svete maše, še vsaj pol ure preživi v njegovi telesni bližini pred morda odprtim tabernakljem. Ta vsakodnevni pogovor z Njim naj bi bil duhovniku vsaj tako nekaj svetega, kot je sveto vsakodnevno res osebno srečanje med možem in ženo. To so trenutki, v katerih duhovnik lahko vsak dan ponavlja prošnjo, podobno kot so to storili prvi učenci, da naj ga Jezus sam uči moliti. Ko so apostoli videli moliti njega, so si zaželeli takšne molitve. Ko smo zazrti v Jezusovo Srce, se nam skoraj samodejno porodi prav takšna želja.
Morda se po takšni »šoli molitve« lahko samodejno zgodi, da se bo komu, ki bo doživel duhovnika pri molitvi, vzbudila podobna želja in ga bo prosil, da naj ga nauči moliti tako, kot ga je videl moliti. In nikakršnega dvoma ni, da si verniki takšnega duhovnika, ki tako moli, želijo; neverni ali oddaljeni pa morda nevede iščejo. Izprosimo si pri Srcu Jezusovem takšnih duhovnikov.
Seveda pa takšna drža ni rezervirana za Jezusove učence v ožjem pomenu besede, duhovnike in škofe, ampak velja za vsakega kristjana. Vsak jo lahko udejanji na sebi lasten način. Prav zato smo kot Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, postavljeni v svet, ki kljub drugačnemu videzu na dnu vsega prizadevanja za srečo nosi hrepenenje po Bogu.

nedelja, 28. junij 2015

28. Zaobljuba čistosti spreminja telo v »prostor« posebne Kristusove navzočnosti



Zaobljuba čistosti se »dotika najglobljih nagnjenj človekove narave« (R 12c) in zato zadeva ter zahteva celega človeka. Ne nasprotuje »drugemu« in njegovi polni uresničitvi. Posvečena oseba doživlja veliko veselje prav v tem, da pomaga »drugemu« postati v kar največji meri »on sam« - to, kar je Bog ustvaril, ko ga je ustvaril. Ta zaobljuba ni zanikanje ljubezni; radikalno pa zavrača tisto dimenzijo, v kateri si nagon po posesti želi »drugega« prisvojiti. Z življenjem tega evangeljskega sveta se sredi sveta pojavlja »dokaz«, da je na sočloveka mogoče gledati s svobodo prave ljubezni. Kot je mogoče uživati v gledanju ptice v letu, ne da bi jo hoteli zapreti v kletko. Tak človek na globinsko simbolni ravni sporoča svetu, da zmore drža simpatije in zastonjske naklonjenosti ponovno vzpostaviti harmonijo med njim in drugimi, tudi v potrošniško naravnanem okolju. Pomaga tudi drugim ponovno najti osrečujočo svobodo, ki je najbolj razvidno znamenje, da je bil prelom, povzročen z grehom, presežen in poravnan. Gre za pričevanje zmage nad samoljubno (ne)ljubeznijo do drugih.
Zato posvečena deviškost ni zavračanje zakona ali spolnosti. Deviškost je z milostjo posebne poklicanosti podkrepljen napor človeka, da bi uresničil tisto osebno občestvo (odnos), h kateremu nas po naravi usmerja spolnost, in to na način Jezusovega zemeljskega uresničenja. S tem so lahko v spodbudo tudi zakoncem, ki izkušajo, kako je njihov poskus uresničevanja take skupnosti še vedno omejen in neizpolnjen. Tako lažje dojamejo, da je popolno občestvo (odnos) mogoče imeti le z Bogom in šele nato v Njem z zakoncem in z otroki. Ob tem razumemo, da deviškost, ki uresničuje tak odnos, ničesar ne zaničuje, še najmanj zakonsko zvezo moža in žene, ki je povzdignjena v zakrament. Izbira deviškega življenja torej ni predvsem odpoved zakonski zvezi, ampak je podaritev samega sebe Kristusu, tako celostno in použivajočo, da kot logično posledico izključuje podobno združitev s kakšno drugo osebo. Tako kot mož in žena podarita drug drugemu telo, srce in dušo, se drug drugemu popolnoma posvetita ter najdeta v tem svojo polnost v Kristusu, se deviški človek direktno podari Kristusu, se mu popolnoma posveti in v tem najde svojo polnost.
Telo deviškega človeka s tem postane »prostor« posebne Kristusove navzočnosti. Kot je v zakonu telo razodetje in sredstvo medsebojne ljubezni, tako postane v deviškosti znamenje in učinek ljubezni do Kristusa in Kristusove ljubezni do človeka. S Pavlom bi rekli: »Telo je za Gospoda in Gospod za telo« (1 Kor 6,13). S tem se kaže končni namen telesa, ki je v utelešenju Boga doseglo svoj višek: »biti telo« Boga - pomeni način izraza in razodetja Boga samega v svetu. Kristus je svoje telo uporabil kot izraz svoje velike ljubezni. Nadalje je Jezus razumel svoje telo kot snov za daritev: »Žrtev in daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil« (Heb 10,5). Tudi Cerkev mora gledati na svojo telesnost kot na znamenje velike ljubezni in kot na snov za popolno daritev. Čistost deviškega človeka pripelje poklicanost človeškega telesa do najvišjega izraza: postane znamenje ljubezni po Kristusovem vzoru. Zato je deviškost človeka, ki se popolnoma posveti Bogu, »posvečena«. Biti deviški v krščanskem smislu, ne pomeni svojega telesa nikomur podariti, temveč da me je Kristus posvetil in vzel popolnoma za svojega. Deviškost je veliko več kot zgolj telesna nedotaknjenost ali zdržnost, je način življenja in postopna pot poistenja s Kristusom. Duhovna rodovitnost deviškosti prebuja tudi deviško ljubezen do drugih ljudi, saj jih ne gleda predvsem kot ženske ali moške, ampak jih vidi kot Božje otroke in zato kot svoje brate in sestre. Tako deviškost po svoji naravi rojeva bratstvo/sestrstvo: zakonska zveza ohranja človeško družino, deviškost pa Božjo. Jezus Kristus ni mogel bolje razodeti polnosti svojega večnega Sinovstva kot po načinu deviškega življenja. Prav tako ni mogel bolje pokazati polnosti in globine ustvarjalnosti, po kateri rojeva ljudi za Božje življenje, kot tako, da jih ljubi na deviški način. Posvečeni ne izbere zdržnosti zato, da bi manj ljubil, ampak da bi bolje ljubil. Biti deviško čist pomeni, ohranjati svoje srce v največji »kondiciji« za ljubezen na Kristusov način.

sobota, 27. junij 2015

27. Evangeljski svet čistosti v posvečenem življenju



Tudi zaobljuba čistosti v posvečenem življenju ni predvsem in samo odpoved kaki naravni vrednoti. Ni prav, da bi jo prepoznali zgolj kot odpoved kakršnemu koli spolnemu deju zato, da bi odločno nastavili sekiro na korenino »mesenega poželenja« in bi tako vzpostavili popolno nadvlado razuma nad njim. Kajti, kot smo že premišljevali, prizadevanje za čistost zadeva vse neporočene in tudi zakonce. Vsi moramo namreč imeti spolne težnje pod polno kontrolo zato, da bi jih mogli dati na razpolago ljubezni. To nadvlado je težko vzdrževati in zahteva nenehno in rastočo askezo (vajo), ki se v teh primerih imenuje zdržnost.
Zaobljuba čistosti v redovnem življenju mora biti nekaj več. Osebi posvečenega življenja pomaga, da po Kristusovem zgledu v njej »umre« tudi naravna pravica in potreba, ki je globoko vpisana v človeško naravo, da se poroči in ima otroke. Zato predstavlja podaritev Bogu tudi najvišje dobrine zakona, z odpovedjo ne le spolni govorici telesa, ampak tudi medsebojnemu dopolnjevanju, srečevanju, pomoči … S tem pa je uresničeno veliko več kot zgolj zdržnost. Če je askeza in krščanska čistost zelo radikalna in zahtevna, naravnana na to, da zakonci živijo dobro svoj zakon, pa redovna čistost zahteva od posvečene osebe, da naj ga sploh ne živi in da naj da »umreti« tisti pomembni del same sebe, ki je bil ustvarjen prav za zakon. Če ne razumemo tega in ne sprejmemo »smrti«, ki iz tega izhaja, bomo zmanjšali redovno čistost na preprosto zatrtje nagonov. Temeljni vzgib k ljubezni, ki ga spolnost na tako čudovit način prebuja, pa bo, namesto da bi bil dan popolnoma na razpolago Božji ljubezni, ostal nepotešen (frustriran) in povzročal predvidljive posledice, ki jih tudi v občestvu Cerkve v zadnjem času boleče odkrivamo pri posameznih članih.
Če posvečena oseba pozitivno sprejme to »smrt«, ki jo zaobljuba prinaša, je lahko vsa njena sposobnost ljubezni in rodovitnosti dana na popolno razpolago nadnaravnemu življenju zato, da bi jo to življenje popolnoma preželo in povzelo vase. Zrela in pravilno izoblikovana oseba posvečenega življenja razume, da redovna čistost ni predvsem v tem, da ne ljubi žene/moža, ali v tem, da se odpove otrokom - družini. Marveč je v tem, da dá vso svojo sposobnost ljubiti na zakonski način na razpolago Božji ljubezni v okviru kake (redovne) karizme in postane s tem vidno in konkretno podaljšanje »poročne skrivnosti«, s katero je Kristus v učlovečenju vzel v posest človeškost in si je iz nje naredil svoje telo. Redovna čistost pomeni podaritev svojega »mesa« (celoto svojega bitja na tem svetu), da bi - potem ko je oseba postala eno s Kristusovim - postala začetek življenja ne le za enega, ampak za mnoge.
V Edenu je človek posedoval polno deviškost in čistost kot popolno prosojnost, sposobnost celostnega srečanja in popolnega občestva duha z drugimi in z Bogom; občestvo, ki bi se prelilo v telesa in bi jih naredilo deležne duhovne rodovitnosti. Z grehom se je tudi telo zatemnilo in je postalo okop, prek katerega moramo, da pridemo do osebnega srečanja z drugim. Redovna zaobljuba čistosti, ki gre onkraj telesa in daje prednost srečanju na duhovni ravni – vključujoč tudi telesno razsežnost, odpira pomembno pot za vrnitev k prvotnemu redu.
Z zaobljubo čistosti posvečene osebe izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer pripadla eni sami ženi (ali enemu možu) in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov očetovstva/materinstva, da bi iskali samo v Bogu polnost občestva in se naučili samo od Njega, kaj pomeni biti oče (mati). S tem že, sicer na nepopoln način, sevajo v svet nebeško uresničevanje odnosov.

petek, 26. junij 2015

26. Čistost kot Jezusov evangeljski svèt vsem



Pri govorjenju o tem evangeljskem svétu, ki lahko postane tudi zaobljuba, pogosto uporabljamo različne besede, na primer: celibat, deviškost, popolna zdržnost, čistost. Zato mnogi mislijo, da so sinonimi. Vendar ti pojmi ne pomenijo isto. Označujejo namreč popolnoma različne stvari. Celibat pomeni stanje človeka, ki ni poročen in se tudi ne namerava poročiti. Telesna deviškost izključuje spolno dejanje. Popolna zdržnost izključuje hoteno uresničitev kakršnega koli spolnega dejanja. Čistost pa pomeni sposobnost obvladovanja svoje spolnosti tako, da se jo lahko svobodno uporablja po razumskem spoznanju in uvidu vere v okviru izbranega življenjskega stanu. Čistost torej ni enaka nobenemu od prejšnjih stanj, čeprav jo vsako od njih zahteva. Po krščanskem prepričanju je namreč obvezna za vsakega človeka in toliko bolj kristjana. Naj bo celibater, devica, poročeni ali vdovec – za vsakega je prav čistost krepost, ki mu pomaga po pameti in po veri prav živeti dar njegove spolnosti.
Spolno nagnjenje je »človeško«, torej pojmovano in udejanjeno na človeku primeren način, kolikor je vključeno v celovitost delovanja osebe. Je najprej velik dar, ki ga prejmemo za lastno uresničenje in uresničenje človeške družine. Dar, ki je nujno vedno in povsod, da je »človeško« uresničen, uporabljen v pravi ljubezni do sebe in drugih. Kdor ga uporablja samo zaradi lastnega sebičnega užitka, ga zlorablja; a bi grešil prav tako tudi tisti, ki bi ga zaradi strahu ali zaničevanja »odstranil« iz svojega življenja.
Kadar je torej čistost resnična drža svobodnega človeka, razodeva predvsem njegovo sposobnost pristno ljubiti in v izraz ljubezni vključiti na primeren način tudi svojo spolnost. Čist je vsakdo, ki predre lupino svoje sebičnosti, izstopi iz začaranega kroga iskanja samega sebe in se je sposoben darovati brez pridržkov kot celostna osebnost.
Tudi zdržnost je zelo pomembna sposobnost, s katero gospodujemo spolnemu nagonu. Človeku pomaga doseči krepost čistosti, ker mu dovoljuje, da tudi svojo spolno moč uporabi kot izraz ljubezni, ko jo vključuje v svoje življenje ljubečih čustev in odnosov. Brez zdržnosti ni čistosti. Kdor se namreč ne zna »zdržati«, nujno postane prej ali slej suženj poželenja, ki slepo teži po zgolj lastnem užitku.
Zdržnost kot gospodovanje spolnemu nagonu mora postati »čistost«, ki je način svobodne in radostne ljubezni. Le-ta se nato preoblikuje pri poročenih v »zakonsko ljubezen«, ki pomeni uresničenje popolnega darovanja sebe zakoncu; pri posvečeni osebi pa v »deviškost«, ki pomeni uresničenje njene zaročniške ljubezni do Jezusa Kristusa v Cerkvi.
Tako lahko razberemo, da so celibat (neporočenost zaradi Božjega kraljestva), telesna nedotaknjenost (deviškost) in zdržnost vrednote, ki se nanašajo na čistost. Ta pa je človeku lasten način ljubezni, kolikor je spolno bitje. Čist človek gre drugemu naproti s celovitostjo svojega telesno-duševno-duhovnega bitja. Kadar je ta način ljubezni celosten (totalen), je tudi izključujoč. Na ta način more človek ljubiti eno samo osebo. Osebo, ki je drugačna od njega in ki ga dopolnjuje; v njej se najde in njej more podariti svojo polnost, kajti čuti se, da je k njej popolnoma usmerjen. Čistost je ljubezen, ki noče iskati lastnega užitka v sebi in v drugem, ampak izroči bratom vse zaklade svojega srca tako, da se ob njih morejo vsi bogatiti, ne da bi jim kdo ostal zasužnjen. Na ta način se ljubezen osvobodi nenehne zagledanosti vase, ki bi jo mogla zatemniti, in postavi na plano svojo najresničnejšo in najglobljo raven, ki je zastonjski dar. S čistostjo želimo najodločneje poudariti, da »drugi ni moj«. Zato nimamo pravice, da bi ga imeli za plen, ki naj bi ga osvojili, ali za orodje, ki ga lahko uporabimo zase. V svoji človeški veličini je tudi »drugi« toliko vreden kot mi. Gledamo ga z občudovanjem in veseljem, a se ga ne želimo polastiti.
Normalno in naravno se to razvije v zakonski odnos med ženo in možem. Kdor pa tovrstno ljubezen po nadnaravnem klicu in nagibu usmeri v osebo Jezusa Kristusa in po njem v vse druge, pa izbere eno izmed oblik posvečenega življenja.