četrtek, 10. junij 2010

Odgovorimo s svetostjo

10. Odgovorimo s svetostjo

Danes je duhovnik postavljen v čas rastočega liberalnega in relativističnega gledanja na krščanske vrednote, kar se hitro širi celo med kristjani. Povečujejo in na novo se pojavljajo okolja, tudi v vaških predelih, kjer duhovnik ni več avtomatično zaščiten pred javnim izpostavljanjem njegovih bodisi resničnih bodisi izmišljenih slabosti in napak.

Marsikdo med njimi je že bil izpostavljen javnemu blatenju in odvzemu dobrega imena, mnogi pa tudi tarče roparskih napadov v župniščih. A tudi to ni nič novega. Ali niso delali podobno z vsemi pravimi preroki in celo z Jezusom.

Prav Apostolska dela kot najstarejša priča dogajanja v prvih skupnostih Cerkve nam predstavljajo jeruzalemsko skupnost s Petrom, ki je bila podobno in še huje izpostavljena javnemu obsojanju, vse do preganjanja in mučeništva.

V nekem trenutku je Jakob bil umorjen, Peter pa v ječi. In večini je to ugajalo, ker so s tem hoteli utišati globlje potrebe v sebi. Ali ni danes podobno? Nobenega vzroka ni, da bi se družba bala Cerkve, a močna zadržanost in nasprotovanje obstajajo. Reakcija Cerkve je bila molitev in še bolj zvesto življenje po evangeliju.

Napadi na Cerkev in njene predstavnike so tudi danes klic, sicer v negativni obliki, sodobne družbe po avtentičnih krščanskih vrednotah, ki so končno splošno človeške, saj jih je Stvarnik zapisal v samo dno človeške narave. Ni prav, če bi odgovorili z agresijo, ampak krotko kot Kristus in apostoli.

To pomeni, da svoje resnične slabosti in napake priznamo, jih ne pometemo pod preprogo, in se jih trudimo odpraviti. Na neresnične obtožbe pa krotko, a odločno odgovorimo. Še bolj pa naj nas takšno stanje duha med nami vzpodbudi k svetemu življenju, da bo Kristusovo obličje žarelo iz našega. Odgovorimo s svetostjo; svet tudi danes potrebuje svetniških duhovnikov.

Sklep leta duhovništva je zato prav primeren trenutek, da vsak pri sebi obnovi svojo prvotno pastoralno gorečnost. Ko bo papež Benedikt XVI. jutri slovesno obhajal sklep tega leta, naj to ne pomeni, da je leto duhovništva odšlo v zgodovino.

Kot trajen izziv naj ostane hrepenenje po goreči pastoralni ljubezni, podkrepljeni z visoko stopnjo duhovnega življenja med duhovniki, da bodo po vzoru velikih evangelizatorjev v zgodovini Cerkve in tudi na Slovenskih tleh poživili pričevanjsko oznanjevanje. Zato naj duhovniki obnovijo obiskovanje vernikov. Niso več časi, ko bi jih lahko čakali samo v pisarni.

Ob srečevanjih pa naj vernike potrjujejo v veri, upanju in ljubezni. Duhovniki si morajo danes organizirati delo in življenje tako, da bo ob njih kot središču raslo župnijsko jedro, ki bo vedno bolj sposobno nove evangelizacije.

Samo duhovnikova gorečnost more vneti druge! To pa pomeni tudi, organizirati si čas tako, da bo duhovnik imel čas za bistveno, za evangeljske odnose z ljudmi – ti so »bistveno«, ti so »edino potrebno«, ti so »najboljši del«, ki ga svet ne more odvzeti, ne duhovniku ne vernikom. To pa hkrati pomeni tudi, da si morajo prav vsi, tudi verniki laiki, vzeti čas za lastno župnijo in tudi škofijo.

Čutiti morate z njima, se odzivati in sodelovati v škofijskih, dekanijskih in župnijskih organih ter v njih in preko njih uresničevati Cerkev. Cerkev smo vsi! Škofija smo vsi! Župnija smo vsi! In samo od tebe in mene je odvisno, kako živi in bo živela.

Ne moremo se več zanašati na druge! Vsak trenutek in napor, ki ga vključite v skupno delo, se trideseterno, šestdeseterno ali stoterno pomnoži! V to moramo vsak dan bolj verjeti. Kvaliteta našega skupnega delovanja je odvisna od kvalitetnega sodelovanja in odzivanja vsakega izmed nas. Svetost pa je edina sila, ki to zmore.

Ni komentarjev:

Objavite komentar