sobota, 8. junij 2013

8. Zgovoren molk



Marija je pa vse ohranila v srcu in premišljevala (prim. Lk 2,19). In imela je kaj premišljevati! Sveto pismo nam tega ne razkriva do kakih podrobnosti. Samo navrže, da se ji bo to dogajalo. Začelo se je z napovedjo trpljenja, češ da ji bo v dušo segel meč bolečin. Saj je bilo že do tedaj dosti hudo; vse od nenadne nosečnosti, do roje¬vanja v hlevu, do bega v Egipt in do sprotnih drobnih neprijaznosti, o katerih lahko samo slutimo.
Pri dvanajstih letih se ji Jezus postavi na svoje noge. To je lahko pričakovala, saj je bilo dvanajsto leto starosti tedaj meja med otroštvom in slovesom od njega. Čisti molk Svetega pisma, kaj se je v nazareški družini dogaja¬lo do začetka njegovega oznanjevanja. Kaj je Marija vsa dolga leta shranjevala v srce za premišljevanje; in kaj v onih treh kratkih letih Jezusovega prehajanja iz kraja v kraj in vseh dogodkov v zvezi z njim. Enkrat samkrat, je

povedano, pride sina s sorodniki nekam iskat; pa ne kar tako, ampak zaradi razburljivih govoric (Prim. Mr 3,33). Ubogo materino srce!
Včasih se nam zazdi, da je Marija v Svetem pismu tako malokrat omenjena zato, ker ženska v njenem času v splošnem ni imela kake posebne, sploh pa ne družbene veljave. A ta molk bi težko dokazali, saj je ravno Sveto pismo izjema v tem, da ženam, ki jih navaja, zagotavlja spoštovanje. Vse do one strašne grešnice.
Kako da potem Marije ne omenja pogosteje? Pa ven¬dar jo, in to že v Stari zavezi, in to na ključnih mestih. To je žena, ki kači stre glavo (Mz ), in devica, ki rodi Odrešenika (prim. Iz 7,14) in žena, katere otroku grozi nevarnost (Raz 12,4) in, in, in … Za našo vero je nadvse pomembno to, da je tako zgodaj prej napovedana, pre¬den se je staršem sploh rodila.
Čaščenje njenega Srca in obhajanje petih prvih sobot je že dolgo uveljavljena pobožnost. Časovno se ji celo laže prilagodimo. Pet poletnih sobot, če nas zimski čas kakor koli ovira, je prava nagrada naši pripravljenosti biti pove¬zani z njo in njenim sodeležem za naše odrešenje.
Marijino in Jezusovo Srce dihata v istem ritmu. Diha¬ta po božje in po človeško. V njima najdemo zavetje. V Jezusovem po prijateljsko, v Marijinem po materinsko. Z njo smo povezani z duhovno popkovino; le zakaj in čemu človek v največji stiski vedno krikne: o, mama, in o, Marija! Na Jezusa pa nas priklepa sproščeno prijatelj¬ska vez. Najlepše jo je izrazil oni fant, ki je kar spotoma stopil v cerkev in le toliko, da je na vratih rekel: Živijo, Jezus, tukaj Miha.

Mnoge podobe in pesmi govorijo o Marijini veličini. Upodobljena in opevana je kot zavetnica, pomočnica, begunka, trpinka, zmagovalka; imenovana Danica in Zarja in Rožamarija. Učeni teologi razpravljajo o njej, preprost zgaran delavec drsi po kolenih okrog njenega oltarja. Mornarji jo kličejo na pomoč – pa to so pogu¬mni ljudje – in vojaki tudi. Blodečega duhovnika reši, drobcen otrok si njen kipec zaželi za igračo. Božji Mate¬ri je dano biti od vseh.
Med Božjim Sinom in Božjo Materjo ni tekmovanja. Po isti poti se od nje pride do njega kot od njega do nje. Po poti vere in zaupanja. Pomenljivo je dejstvo, da sta zaupala tudi onadva. Jezus ni samo enkrat poudaril zaupanja v nebeškega Očeta, za Marijo je bilo rečeno: Blagor njej, ki je verovala. Če ne bi bila verovala vse ži¬vljenje ob vsem, kar se ji je nalagalo v srce za premišlje¬vanje, ne bi zdržala številnih pritiskov.
Naj nam bo zgled. Zglede zelo potrebujemo. Najde¬mo jih v soljudeh; večinoma zato, ker živijo skladno z izročili vere. Preko Božjega razodetja in po mističnih doživetjih posameznikov pa nam prihaja naproti Sveti Duh, da laže razumemo pomen skrivnosti.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar