ponedeljek, 10. junij 2013

10. Otroško ni otročje



Že kar pretresljivo je srečati človeka z otroško vero. Prav taka vera je bila nekoč zelo priporočana. Duhovni¬ki so jo navezovali na zaupljivost do staršev in nikoli ni manjkal zgled otroka, ki je pogumno skočil z velike viši¬ne na tla, ker je vedel, da ga bodo tam ujele očetove roke.
Otroška vera je zaupljiva vera. Manj kot dandanes jo je kdaj prej razjedal dvom. Prepuščanje dogodkov božji volji je bilo nekaj vsakdanjega. Naj bo po božji volji, naj bo za duše v vicah; tako so kristjani cela stoletja prema¬govali velike in majhne težave. Z zaupljivo vero.
Koliko otroške vere premoremo mi? Razjedata nas sumničenje in dvom. Medijsko izpostavljena Cerkev z duhovniki pušča v ljudeh temne sledi, velik odstotek kri¬stjanov ne verjame več v posmrtno življenje. S tem je mina podstavljena prav pod temelj. In smo že na kri¬žpotju, kjer nas Jezus sprašuje: Ali hočete tudi vi oditi (prim. Jn 6,67)?
Isti Jezus tudi pravi: Če ne postanete kakor otroci (prim. Mt 18,3) ..., potem je nebeško kraljestvo nedosegljivo. Otroke je gotovo cenil zaradi njihove neposredno¬sti, naravnosti, zaupljivosti. Omenjal jih je kot zgled.
Verovati z otroško vero pomeni prepuščati se božji milosti. Zadošča klic v veselju ali pa žalosti: Moj Go¬spod in moj Bog (Jn 20,28)! Tako je svojo vero izrazil apostol Tomaž. Tudi nam velja Jezusov nasvet: Ne bodi neveren, ampak veren (Jn 20,27). Ko današnji vernik omahuje, prisluškujoč drugim religijam in raznim tera¬pevtskim praksam, pozablja na prastaro duhovno izku-šnjo. Jaz sem nesrečen in reven, je zapisano v 40. psal¬mu, a Gospod misli name (Ps 40,18).
Jezusove obljube so prav poseben izraz njegove skrbi za nas. Čaščenje Jezusovega Srca, če le izvira iz otroške vere, nam pomaga ostati v njegovem objemu. Da smo bolj mirni in da manj begamo. Da nam zadošča toliko, kolikor res potrebujemo. Vse, kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37). Ali res potrebujem računalnik najno¬vejše izvedbe? Prav blizu mene pa marsikdo ne more plačati položnice za osnovno življenjsko dobrino. Nikar se ne izgovarjajmo na odprti telefon dobrodel¬nosti, ki bo na naš velikodušni odziv iz našega računa prosilcu v stiski dodal 1,25 evra, saj smo mu iz svoje preskrbljenosti to vsoto namenili iz izobilja.
Otroška vera ima odprto dlan, ker vzame zares pri¬liko o ubogi vdovi. Otroška vera se vsak dan razveseli božjega objema in spoznanja, da ves čas krožimo po božji krožnici, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28). Otroška vera se za vse zahvaljuje. Za vero samo, za naravo, za dogodke, za ljudi, za prijatelje, za zdravje – kolikor ga je –, za starše, za delo, za razum,

za mir. Otroška vera ve, da so težave nujni delež po de¬diščini praočeta, izgnanega iz raja. Prosi, da bi ji bilo trpljenje odvzeto. Prosi, da bi se srečno prebijala skozi skušnjave. Bogu prepušča vse, česar ne razume. Tolaži jo, da je Bog večji od človeškega srca in da razume vse (prim. Jn 1,23). Človek z otroško vero ve, zakaj pravi sv. Favstina: »O svojem trpljenju bom molčala.«
Otroška vera ni otročja. To je najbolj globinska oblika vere. Mogoče nam ni dana v trajno posest, kajti če je že sama vera milost, kako velika milost je šele do zadnje tančine izkazano zaupanje v Boga. Lahko pa si izmo¬limo vsaj kak njen odblesk. Vera, kakršna koli že je, predpostavlja molitev. Ta je pa odsev ljubezni. »Zemlja sem jaz in ti si nebo, kako bi brez tebe molila?« To pe¬sniško vprašanje smemo nasloviti na samega Boga.
Tudi junijska lepota stvarstva nas vabi k čaščenju Stvarnika.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar