četrtek, 06. junij 2013

6. Trdni v sebi



Žena, velika je tvoja vera (Mt 15,28). Saj ta pohva¬la velja vsem, ki zaupajo tako trdno kot kanaanska žena. Učenci so jo odganjali, še Jezusu se je zdela nadležna. Precej groba se zdi njegova zavrnitev, češ da ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom. Mar ta primer¬java ni žalitev?
Lahko rečemo, daje bil to zelo naturalističen preiz¬kus ženine vere. Dokaj neotesan, prav nič vljuden. A

žena ga je dobro prestala. Mi smo kdaj v podobnih okoliščinah neodločni, prehitro popustimo. Kanaanka je Jezusu ugovarjala in povedala svoje stališče. Ravno to ga je presenetilo in omehčalo. Na daljavo ji je ozdra¬vil hčer, materino vero pa označil za veliko.
Vsak se lahko kdaj zamisli, kako velika in trdna je njegova vera. Kaj vse jo lahko zamaje. Ne samo ne¬prijazno javno mnenje, tudi osebno razočaranje nad kakim javno hvaljenim kristjanom, nad katehetom, spovednikom, župnikom. Odpor privre na dan v bole¬zni, ko marsikdo zavrne obisk duhovnika. V objavljenih spominih bolniškega duhovnika je nanizanih veliko takih primerov. Vzrok za omajano vero in zaupanje pa je kdaj samo trda župnikova beseda. To kaže na to, kako smo ljudje močno navezani na osebo namesto na Božjo besedo. Da pohujšanje mora priti, nam je povedal Jezus, a gorje onemu, zaradi katerega smo izgubili zaupanje (prim. Mt 18,7). Kljub vsemu naj bi bila naša vera toliko trdna, da njen obstoj ne bi bil usodno odvisen od sočlo¬veka. Odvisen sicer je, a če temelji na presežnem, se ne bo ravnal samo po dnevnih dogodkih.
Kanaanska žena ob Jezusovi nenaklonjenosti ni po¬kazala užaljenosti. Danes bi rekli, da se je spustila v dia¬log. Ko beseda da besedo, se stališča razbistrijo. Jezusa je očitno ganilo njeno mnenje, da se tudi psi(čki) radi posladkajo s tem, kar pade z mize. Z ostanki, z malen¬kostjo ... Mi imamo takoj pripravljene transparente o človekovih pravicah.
Ali je Jezusovo božje-človeško srce zdaj bolj ali je manj usmiljeno kot nekoč, ko je Odrešenik še živel na

zemlji in učil, tolažil in ozdravljal? Bog – in Jezus je druga božja oseba, eno z Očetom – se ne spreminja. Spreminjamo se mi, ki pod vplivom izkušenj, okoliščin in značaja zelo različno ravnamo. Danes smo vljudni, ju¬tri pa ne. Zdaj vzhičeni, nato nerazpoloženi. Upravičeno srečni, upravičeno nesrečni. V prepolovičenosti svoje narave ne ukrepamo vedno enako. Pa saj Jezus tudi ni. Barantače je iz templja izgnal z najhujšo jezo. Kje je bila takrat njegova milina? Ni je bilo, toda v jezi in ogorčenju ni utrpela škode njegova pravičnost. Človek pa v svojih čustvenih stanjih s soljudmi marsikdaj kri¬vično ravna.
Z vajo v čaščenju Boga se uri tudi v krepostih. Na primer v dobroti. Klošarju nameni dar – verjetno le majhnega – ,in sluti, da ga ne bo porabil za kruh. Bl. mati Terezija je raje videla, da siromak njen dar malo¬marno zapravi, kot da bi mu ga ona odrekla. Tako ona kot on sta v volji in ravnanju svobodna, kdor pa hitro dá dvakrat dá, pravi pregovor. In mu nikoli ni žal.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar