Ali je z današnjim dnem vse končano? Je čaščenje sklenjeno in je vonj junijskih vrtnic oddehtel? So mar tudi šmarnice že pozabljene? Se je polegla naša vnema in smo zadovoljni, da smo nečemu zadostili? Bolj na¬rodopisnemu kot verskemu. Bolj folklori kot verovanju?
Naj ne bo tako. Vrata vere so ostala odprta, da nam je omogočen dotok vetra, ki veje skozi večnost.
Človek potrebuje znamenja in čaščenje. Če ne časti Boga, časti malike. Tudi to leto vere pomeni za nas pre¬izkušnjo. Jezus še vedno sprašuje: H komu pojdete? Če verujemo, da je on Božji Sin, ostajamo pri Njem (prim. Jn 6,69).
Z nami pojde skozi žitna polja. Učil nas bo spošto¬vati kruh. Zóril bo naše pridelke in nas učil deliti jih z drugimi. Če ga povabimo na svoj dom, ne bo odklonil. Če bi se delal, da gre dalje – kakor takrat v Emavsu – , moramo vedeti, da nas samo preskuša; kot že tolikokrat v življenju. Zato imamo izkušenj dovolj. Kadar koli nam ni bilo mar zanj, smo zašli s poti.
Mogoče čakamo, da se bo ves svetal kot nekoč na gori pojavil pred nami, da bi nikoli več ne podvomili
vanj. Tako komunicira z mistiki, a ne zato, ker dvomi¬jo, ampak zato, ker verujejo. Pred Favstino Kowalsko je zažarel z dvema pramenoma žarkov; belim in rdečim. Umetnikova podoba ni mogla poustvariti Favstininega doživetja; tudi mi se moramo zadovoljiti le s približkom resničnosti. Vse, kar gledamo v veri, je pogled s te strani. Pristnost je na drugi strani, kamor naša čutila ne sežejo. Sproti pozabljamo, da nas je Jezus na to opozoril, saj je dejal, da Boga ni nikoli nihče videl. Že v Stari zavezi je rečeno, da si je Mojzes pred božjo svetlobo zakrival obraz (prim. 2 Mz 3,6). Če gledamo v žareče sonce, tvegamo, da oslepimo. Izpostavljeni žarčenjem, nevar¬no zbolimo. Pred Bogom, neskončno bolj žarečim od sonca in nuklearnih moči, nam ne ostane drugega kot priznanje nepopolnosti in zahvala, da se nam približuje po znamenjih.
Poletje žari v omamnih lučeh. Nekatere so vaba in past. Poznajo jih stare mitologije. Pozna jih Sveto pi¬smo. Preko dogodkov in zgodb nam sporočajo o po¬membnosti odločanja. Lotova žena se spremeni v steber soli. Orfej se v ljubeči skrbi ozre, ali mu ljubljena Evridi¬ka še sledi, pa jo izgubi za vedno. Zvestoba in vztrajnost sta poplačani, omahovanje in predaja prinašata pogubo.
Leto vere, ki s poletjem vred ta čas sega v zenit, nas vodi mimo čeri sodobnega poganstva po preizkušeni poti drobnih odpovedi k zmagi nad samim seboj. Če smo se odločili káko TV oddajo ali brskanje po spletu zamenjati za redno družinsko molitev, smo zmagoval¬ci. Redno prihajati k nedeljski maši namesto poležavati ali loščiti avtomobil. Koga obiskati, komu pomagati, se
s kom spet spoprijateljiti. Naj postaja naše zaspano kr¬ščanstvo dejavno in živo. Tudi bolj veselo.
Mar niste mogli eno uro čuti z menoj (prim. Mt 26,40)? Med izzivi za poživitev vere je tudi predlog, naj bodo cerkve čez dan spet odprte za zasebno molitev. V naših okoliščinah, ki jih žal zaznamuje vandalizem, to pomeni, da bo v njih treba zagotoviti stalno navzočnost kakega molivca. Če bi bilo to težko doseči, bi kazalo na pičel uspeh leta vere. »Mar niste mogli odpreti vrat,« bi nam na vest trkal tabernakeljski Osamljenec. »Kam se vam tako mudi?«
Mesec čaščenja Jezusovega Srca se nadaljuje z redno mislijo Nanj; z jutranjim vzklikom »Vodi me, dobrotna Luč« vse tja do večernega Ave pod ponjavo zvezd. Čez prve petke od enega do drugega Gospodovega dne. Pre¬ko vsakdanje skrbi za kruh do trdnega zaupanja v Božjo pomoč. Brez bojazni, da bi v molitvi na koga pozabili; raje z vedrino, kakršno zmore majhen otrok, rekoč:
»Jaz molim za vse.«
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar