Tudi če je imel še toliko dela, je dolga leta dan za dnem celo dvakrat na dan bil na razpolago za spoved v uršulinski cerkvi v Ljubljani. Leta 1970 je zapisal: »Vsak dan sem zjutraj in zvečer v spovednici, vso nedeljo dopoldne tudi, in še zvečer grem. Hodim tudi k bolnikom. Pridigati moram vsako nedeljo.« Pred nastavitvijo pri uršulinkah pa je na raznih župnijah, zlasti okoli prvega petka, bil vedno na razpolago za spoved. V oznanilnih knjigah, ki jih je pisal v župnijah Planina pri Rakeku, Javor, Preska, vidimo, kako je iz meseca v mesec vztrajno vabil k zakramentu sv. spovedi. Za večje praznike pa je poskrbel tudi za tuje spovednike. Že zelo izčrpan je pol leta pred smrtjo pisal: »Čutim se tako rekoč dotrajanega: komaj za silo še mašujem zjutraj in spovedujem zvečer pri uršulinkah – seveda sem se pripravil na odhod tudi npr. s sv. maziljenjem.« Čeprav telesno zelo izčrpan, spovedovanja ni opustil. Vztrajal je prav do zadnjega dneva. Še dan pred smrtjo – bila je misijonska nedelja 2003 – je dopoldne v uršulinski cerkvi maševal in spovedoval, popoldne so ga odpeljali v bolnišnico in naslednje jutro je dokončal tek svojega življenja.
V eni od postnih pridig je dve leti pred svojo smrtjo Strle pridigal: »Prilika o izgubljenem sinu je pač najbolj ganljiva med vsemi Jezusovimi prilikami v evangeliju. Usoda in navzočnost obeh sinov je pravzaprav v službi razodetja Očetovega srca. Označiti bi mogli to priliko tudi kot priliko o neizrekljivo dobrem in usmiljenem očetu. Bolj živo in nazorno ni Jezus opisal nebeškega Očeta nikjer drugje kakor tu.« Strle je spoved pojmoval kot enega od darov in sadov prebodenega Jezusovega Srca. Vsi tisti, ki so hodili k njemu k spovedi, vedo povedati, da je bil v spovednici zelo usmiljen. Bil je spovednik po Jezusovem Srcu.
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar