sreda, 8. junij 2022

8. Nova maša in drugič v Marijanišču

Duhovniško posvečenje je Strle prejel v nedeljo 29. junija 1941. Prvič pa je maševal v bolnici in tam obhajal učiteljiščnika Slaka, za katerega je bil v Marijanišču odgovoren kot študijski prefekt. V dnevnik 1. julija 1941 je zapisal: »Ko sem se pripravljal na sv. mašo, sem moral ihteti. … Kako mi je šla od srca: 'Gloria in excelsis Deo'. Nobenega sorodnika ni bilo zraven, nič niso vedeli, da je to moja prva maša.« Sv. maša, ki je dar Srca Jezusovega, ga je popolnoma prevzela.

Pri njegovi drugi maši mu je ministriral poznejši mučenec Jaroslav Kikelj. Na dan njegovega pogreba, 22. marca 1942, je Strle zapisal v dnevnik: »Danes je bil pogreb akademika Kiklja. Sijajno! Po končanih obredih smo ob odprtem grobu peli »Hvala večnemu Bogu«. Prepričan sem, da uživa že večno blaženost. Ponosen sem, da je tudi meni nekoč ministriral, in sicer pri moji drugi maši – bil je tudi pri svetem obhajilu. Fant, ki mi je bil že takoj simpatičen.«

V domači župniji je imel novo mašo v nedeljo 13. julija 1941. Ob tem je le skromno zapisal: »13. VII. 1941 je bila moja slovesna nova maša pri Sv. Vidu. Gospod župnik Pucelj globoko pridigal. Drugega nisem pisal. Samo občutil! Le staršev ni!«

Proti koncu avgusta je zvedel, da ne bo več študijski prefekt v Marijanišču. Za eno leto se je ponovno preselil v semenišče in tam dokončal redni študij na teološki fakulteti. Maševal pa je v semenišču in v stolnici. Kot novomašnik se je javil, da bi deloval v Istri, kjer je bilo pomanjkanje duhovnikov, a predstojniki so želeli, da nadaljuje študij in naredi doktorat. Napravil je sklep: »Požrtvovalno bom porabil čas, da bom mogel nekoč čim več storiti za duše, ki jih Jezus tako ljubi.«

Na mesečni duhovni obnovi za mesec oktober leta 1941 je napravil sklep: »Letos hočem posebno paziti na to, da se resnično vzgojim v tako osebnost, ki bo zmožna druge vzgajati. Ali bi mogel reči drugim: Tako živite, kakor imate zgled v meni. Posnemovalci moji bodite, kakor sem jaz Kristusov. Zato se moram v vsem vprašati, kaj bi zdajle napravil Kristus. Paziti moram, da se me ne naleze samoljubnost, ki tako silno ovira vplivanje na druge. Letos sicer nimam več prilike, da bi mogel vplivati na oblikovanje mladih duš, a prav letos se moram posebej pripraviti na delo zunaj. Prešinjati me mora globoko duh Kristusove ljubezni.«

Jeseni leta 1942 so ga predstojniki na izrecno prošnjo Jožefa Pogačnika, poznejšega ljubljanskega nadškofa, ki je bil tedaj ravnatelj zavoda, ponovno poslali v Marijanišče za študijskega prefekta, kjer je bil odgovoren za skupino gimnazijcev. Ko je bil v drugo imenovan za študijskega prefekta v Marijanišču, je 11. 12. 1942 v dnevnik zapisal, da bo vsak dan molil za dva dijaka. Očitno sta bila tega potrebna.

Poleg intenzivnega študija je skrbel tudi za duhovno življenje. Tako je 4. julija 1943 zapisal: »Rekolekcija. Snov: Srce Jezusovo in presveta Rešnja Kri. Ljubezen mora biti gonilo mojega dela bolj kot doslej. Gorečnost naj mi narekuje le delo za duše, ne pa misel na lastni ugled. Kaj je ugled in čast proti večnosti? Ali se je sploh vredno ubadati za to? Čistejši nameni pri delu, večja gorečnost in požrtvovalnost! – Kadar posvečujem vino, bom še bolj spoštljiv in čez dan bom pazil na jezik, da ne bodo ista usta, ki so zjutraj bila orodje za tako velike stvari, zdaj orodje za prazne besede, nečimrnosti in skrite samohvale.«

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar