Za časopis Družino je Strle napisal članek za rubriko Jezus iz Nazareta, v katerem govori o tem, kako upa, da bo umrl ob misli in naslonitvi na Srce Jezusovo. Takole se končuje ta njegov zapis:
»Ne razumem, kako more kdo trditi, da je potrebno iz krščanskega življenja, če naj ne bo 'janzenistično', izločiti sleherni strah. Ob Jezusu iz Nazareta sem prišel in vedno znova prihajam do prepričanja, da je Bog po svojem bistvu ljubezen. A vem, da je v meni še polno takega, kar se ne sklada z božjo ljubeznijo. 'Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene' (1 Jn 4, 18). A jaz se še nisem izpopolnil v ljubezni. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi. To me nagiblje, da ne obsojam ljudi, ki zametajo to, kar je meni popolnoma jasno – da namreč kot poslednji temelj in cilj vsega biva nedoumljiva skrivnost Ljubezni, ki presega vse spoznanje (prim. Ef 3, 19). To me tudi nagiblje, da se ne opiram na čustva, doživetja in izkustva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj. Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezaslužen dar –, da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: »Dopolnjeno je! Aleluja!« (Članek je bil objavljen v Družini 24. 11. 1974, str. 8).
Na osnovi celotnega Strletovega življenja smo lahko prepričani, da je umrl ob misli na Srce Jezusovo.
Na pogrebu so bili navzoči vsi slovenski škofje in veliko duhovnikov. V pogrebnem nagovoru je kardinal Rode omenil, da pokopavamo svetnika, in s tem izpovedal tisto, kar so čutili tudi vsi navzoči.
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar