nedelja, 26. junij 2016

26. Ivanka Škrabec Novak, učiteljica 1915–1942


Kogar pot vodi po ozkih dolinicah mimo Lašč in naprej, opazi, da se pri Žlebiču dolina razširi v ravnino, po kateri so razsejane vasi. Ribnica je v sredi ob cesti, okoli nje pa kot otočki razmetane vasi. Ena od njih se imenuje Hrovača. Tam je znana Škrabčeva domačija, kjer se je rodil znani frančiškan pater Stanislav Škrabec.
Tri rodove kasneje se je v isti hiši rodila tudi Ivanka Škrabec. Bila je bistro dekle in ji šola ni delala težav. Za svoj življenjski cilj si je izbrala učiteljsko službo. Učiteljišče je končala pri uršulinkah v Ljubljani. Na svoje prvo delovno mesto je odšla v Pišece, leta 1939 pa je bila premeščena v Sodražico. Že po okupaciji se je poročila s profesorjem kemije Francetom Novakom iz Gorenjske. Naselila sta se v podnajemniškem stanovanju v Sodražici.
Ker so se Italijani maja 1942 umaknili, so partizani tam oklicali tako imenovano osvobojeno republiko in začeli iskati svoje politične nasprotnike. Njen mož France se je znašel na črnem seznamu, zato je tik pred prihodom partizanov ušel. Iskali so ga na domu, a so našli samo ženo Ivanko, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Ker moža ni bilo doma, so se znašali nad njo. Zasliševali so jo, pretepali in razmetali vse stanovanje.
Odpeljali so jo v gozd nad vasjo Zamostec. Sama si je morala izkopati grob. Svoje krvnike je prosila, naj jo pustijo toliko časa, da bo rodila otroka, a je niso poslušali. Zverinsko so jo pokončali in površno zagrebli, med ljudi pa razširili novico, da je bila odpeljana v taborišče, da bi tam rodila.
Ko se je razvedelo, kako okrutno je bila umorjena, so jo šli iskat. Na prsih pod obleko so našli napol strohnelo pismo za moža, v katerem namenja čudovite besede še nerojenemu otroku. Prisluhnimo odlomkom iz tega pisma:
»Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o ti žalostna Mati, mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. ... O moj otrok, moj nežni angel, kako rada bi videla poteze tvojega obraza, drobne bisere tvojega pogleda. Nikdar ne bom videla tvojega razcvetelega nasmeha, ki bi me z njim osrečeval o – moj otrok moj nežni cvet!
Nikdar te ne bom mogla pritisniti na svoje srce, čeprav si tako blizu njega, nikdar, moj otrok! Tam nekje v objemu gozda bo najin dom, ki ga bo krasilo pomladno cvetje. O, le mirno spi, moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more. Le mirno spi, saj ne čutiš, kaj se ti približuje!
Ko sem te prvič začutila ... zaznala pod srcem tvoj nemir, sem že sanjala, kako te bom prvič ponesla v Božjo bližino, da te oblije krstna voda – oblila te bo kmalu moja kri – z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen ...
Gledala sem te, kako se Kristus pod podobo kruha prvič sklanja k tebi. ... Zaman! In vendar: moje telo bo kmalu daritveni ciborij ... Ti, moj otrok, pa hostija v njem. ... Stvarnik bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko Srce. ... Tam, otrok moj, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam bom videla tvoj obraz; tam boš ti gledal svojo mater in prvič boš zaklical k meni: 'O, mama!'
Glej rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan ... in poslednje zvezde ugašajo v njej. ... Ura v stolpu že naznanja jutro ... ki naju bo peljalo na poslednjo pot. ... Saj ne bom sama ... z menoj boš ti, moj otrok ... in Marija. Kakor takrat s Sinom na Kalvarijo boš šla z nama. ... V poslednjih, zadnjih vzdihih stala bo pri nama ... in ponesla naju bo v večno srečni dom. Nihče nama ne bo več kalil te sreče ... saj bova potopljena v večnega Boga ... v večni Božji mir ...«

Ni komentarjev:

Objavite komentar