nedelja, 01. junij 2014

1. V Jezusovi šoli

Apostol Janez (I), 27. december
Apostol in evangelist Janez je bil rojen v mestecu Bet­sajda ob Genezareškem jezeru. Ko ga je Jezus poklical za apostola, je bil mlad in vihrav in sprva vse kaj druge­ga kot umirjen človek, saj ju je z bratom Jakobom Jezus imenoval sinova groma. Mogoče mu je vihravost in ostri­no nekoliko povečalo še življenje z Janezom Krstnikom, ki je v puščavi pridigal, da je sekira že nastavljena dre­vesom na korenino. Toda videl je tudi Krstnikovo spo­kornost in skromnost, ko je le-ta priznal, da ni ne Elija ne prerok ne Kristus. Vse to je mladega ribiča Janeza oblikovalo in se vtisnilo v globino njegovega srca. Še bolj nepozabno se je v njegovo bitje vpisalo srečanje z Jezu­som, ko mu je od daleč sledil. Jezus ga je opazil in ga vprašal: »Kaj iščeš?« Komaj slišno je zašepetal: »Rabi, kje stanuješ?« Ko ga je Jezus povabil, je šel z njim in si to srečanje tako zapomnil, da ga ni pozabil niti v visoki starosti: Bilo je okrog desete ure.
Po tem srečanju je vstopil v krog Jezusovih učencev in se ob njem učil in vzgajal. Potrebno je bilo veliko dela, da je počasi začel razumevati Jezusovo poslanstvo. Tudi Jezus je spoznal njegovo resno prizadevanje, zato je po­stal učenec, ki ga je Jezus ljubil. Bil je deležen posebnih milosti, saj ga je s Petrom in Jakobom vzel s seboj, ko je obudil Jairovo hčer. Skupaj s svojim Učiteljem so se povzpeli na vrh gore Tabor, kjer se je Jezus pred njimi spremenil. Slišal je Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni sin, 
nad katerim imam veselje, njega poslušajte.«
Ves očaran od čudovitega dogodka, se je vrnil v vsak­danje življenje, ki so ga ob Jezusu preživljali njegovi učenci. Najbrž se mu je trdo zapičila v srce Jezusova trikratna napoved trpljenja in smrti.
Še bolj ga je spremenilo dogajanje v vrtu Getsemani. Ni bil vseskozi buden, da bi zavestno spremljal Jezusov smrtni boj. A tudi moreče spanje mu je pomagalo razu­meti, da se je začela odvijati največja drama ljubezni vse svetovne zgodovine. Doživel je Jezusov veličastni mir, ko so ga vojaki grobo prijeli, a kljub temu je bil prestra­šen. Zbežal je z vsemi ostalimi učenci in pustil Jezusa samega. Toda v begu se je ustavil in se vrnil k svojemu Učitelju, ki so ga na dvorišču velikega duhovnika že za­sramovali. Odslej je spremljal Jezusa na vsej poti njego­vega trpljenja.
Ta pot trpljenja, ko je od blizu spremljal Jezusa, ga je v celoti spremenila. Postal je drug človek in začel raz­mišljati, kako velika ljubezen je bila v Jezusovem Srcu, da je mogel s toliko vdanosti pretrpeti vse, kar se je do­gajalo na veliki petek. Edini od apostolov je ostal pod križem in slišal Jezusove zadnje besede: Dopolnjeno je!
Ko je na velikonočno jutro skupaj s Petrom tekel h grobu in vanj za Petrom vstopil, je videl prazen grob in lepo zložene povoje ter je prvi od apostolov veroval, da je Jezus od mrtvih vstal.
Po vstajenjskih dogodkih je vzel Jezusovo mater na svoj dom in skrbel zanjo do njene smrti. Preselil se je v Efez, a tam ni imel veliko miru, saj so ga preganjali in izročili v smrt. Po mučenju v kotlu vrelega olja, ki ga je prestal, je bil izgnan na otok Patmos in po razodetju Božjega Sina napi­sal zadnjo knjigo Nove zaveze, Knjigo razodetja. Jezusovo trpljenje in vstajenje pa tudi njegova lastna in neposredna bližina smrti so v njem izoblikovali podobo Božjega Sina, ki je ljubezen sama. Samo v tej luči je mogoče razumeti to, kar se je ob veliki noči zgodilo

Ni komentarjev:

Objavite komentar