Letos, 20. februarja, je minilo sto let od časa, ko je nebeška Gospa prišla po drugega od treh fatimskih pastirčkov in ga odvedla v nebesa. To je bila najmlajša fatimska vidkinja sv. Jacinta Marto. Pridružila se je svojemu bratu sv. Frančišku, katerega stoletnico smrti smo obhajali lansko leto. Vsem trem pastirčkom je Marija obljubila, da bodo prišli v nebesa. Mala Jacinta zasluži, da jo uvrstimo med evharistične svetnike. To velja tudi za njenega brata sv. Frančiška Marto. Oba je med svetnike v imenu Cerkve prištel papež Frančišek na fatimski dan, ob stoletnici fatimskih dogodkov, 13. maja 2017 v Fatimi. Oba je družila izredna ljubezen do Jezusa pod podobo kruha.
Govorila
sta o skritem Jezusu. Zakaj ta naziv? Za praznik sv. Rešnjega telesa je Jacinta
v zgodnji otroški dobi imela pripravljene cvetne lističe, da jih bo v procesiji
potresala pred Jezusa. V svoji otroški preprostosti je pričakovala, da bo
Jezusa videla kot človeka. Ker ga ni videla, so cvetni lističi ostali v njeni
košarici. Sestrična Lucija jo je pozneje poučila, da je Jezus v hostiji skrit,
zato ga ni mogoče videti. Od takrat naprej sta Jacinta in Frančišek govorila o
skritem Jezusu pod podobo kruha in ga pogosto obiskovala v farni cerkvi.
Jacinta je povedala: »Rada bi bila
dolgo sama, da bi govorila s skritim Jezusom.« Ob neki priložnosti je dejala
sestrični Luciji: »Ne vem, kako to, našega Gospoda čutim v sebi. Razumem, kaj
mi pravi, čeprav ga ne vidim in ne slišim! A tako dobro je biti z Njim!«
Ko je zbolela, je nekoč naročila
Luciji, ki se je odpravljala v šolo: »Poslušaj! Reci skritemu Jezusu, da ga
imam zelo rada, da ga zelo ljubim.« Drugikrat je rekla: »Reci Jezusu, da mu
pošiljam veliko ljubečih pozdravov.«
Včasih, ko se je Lucija vračala iz cerkve in svojo bolno
sestrično mimogrede obiskala, jo je ta vprašala: »Si šla k obhajilu?« Če ji je
Lucija pritrdila, jo je prosila: »Stisni se prav tesno k meni, ker imaš v
svojem srcu skritega Jezusa.« Kakšna vera in ljubezen te male deklice!
Nekoč je Lucija nesla Jacinti podobico s kelihom in hostijo.
Prijela jo je, poljubila in žareča od veselja rekla: »To je skriti Jezus! Tako
ga imam rada! O, ko bi ga mogla prejeti v cerkvi! Ali je tudi v nebesih obhajilo?
Če je, bom šla vsak dan. O, ko bi mi angel spet prinesel sveto obhajilo v
bolnišnico [kakor ga je prinesel pri tretjem prikazanju]! Kako bi bila
zadovoljna!«
Tudi Frančišek je zelo rad obiskoval skritega Jezusa v
cerkvi in se je tam dolgo pogovarjal z njim. Ko je bil bolan in ga je Lucija na
poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje
pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa
preživeti pri skritem Jezusu.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar