ponedeljek, 05. junij 2017

5. Glej to Srce, ki je ljudi tako ljubilo, da se je zanje popolnoma darovalo!



Sporočilo sv. Marjeti Mariji Alacoque (izg. alakok)

Zakaj »glej«? Jezus kaže svoje srce. Vabi, roti, naj se vendar obrnem k njemu, naj bom nanj pozorna, naj prisluhnem.

Kje sem sama zagledala to Srce upodobljeno? V domači družini. V maju smo krasili Marijin oltarček in molili litanije Matere Božje. V juniju pa je bil na vidno mesto postavljen kip Srca Jezusovega. Ob večerih smo molili litanije Srca Jezusovega, upoštevali praznik, tudi prve petke v mesecu.

Ko sva s teto delali na njivi, mi pravi: »Jutri je Srce Jezusovo.« Nisem vedela, kaj bi rekla, ker sem v teh kratkih besedah začutila njeno pripadnost, njen odnos. Naslednji dan sem se s kolesom peljala v sosednjo župnijo k maši. Na nezapovedan praznik je eden zastopal družino pri maši. Neveščo vožnje s kolesom me je zaneslo na popeskanem ovinku. Nadaljevala sem pot z razpraskanim kolenom. Ni se mi zdelo nič dramatičnega, zdelo se mi je, da to kar spada zraven. V spominu pa mi je ostalo tudi tole. Ko smo bili leta pozneje družinski člani zbrani ob atu v prijetnem pogovoru, je med drugim povedal, kako je na poti z orožnih vaj v Zagrebu poiskal cerkev, da je bil pri maši in obhajilu in tako dopolnil devet prvih petkov.

Tudi druge starejše šolske sestre imajo podobne izkušnje iz svojih družin, kako so častili Jezusovo Srce in v juniju, polnem dela, molili rožni venec in se kot družina posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Pobožnost so navadno spodbujali in širili goreči duhovniki.

Po noviciatu sem bila poslana v Repnje na Gorenjskem, kjer je samostanska cerkev posvečena Srcu Jezusovemu, prva v Sloveniji, in je najprej pripadala jezuitom. Velika slika v prezbiteriju prikazuje Jezusa, ki z eno roko kaže na svoje Srce in z drugo blagoslavlja.

Ko smo šolske sestre raziskovale in pisale svojo zgodovino, smo odkrile globoko pobožnost in zaupanje naše ustanoviteljice do Srca Jezusovega. Njeno vodilo je bilo: Vse položim v Božje Srce …

Na svojem »romanju« po raznih hišah naše province sem se nekega dopoldneva pripravljala na ure verouka. Začutila sem, kakor da je nekdo za mano in me gleda. Obrnila sem se in zagledala, da v moji sobi na steni visi slika usmiljenega Jezusa, ki je prej sploh nisem opazila. Tudi poslanstva te novejše upodobitve tedaj nisem poznala. Prepoznala pa sem isto Srce, isto vabilo in roko, ki blagoslavlja.

Jezusovega vabila »od Srca do srca« ni mogoče prezreti. Razžarja ljubezen in kliče k darovanju, kakorkoli se bo to že izražalo. Priteguje k zadoščevanju. K reševanju sveta.

V pomoč in spodbudo osebni pobožnosti so molitve iz zaklada Cerkve: Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto, z zasramovanjem nasičeno, do smrti pokorno, s sulico prebodeno, žareče ognjišče … globočina … neskončna potrpežljivost, kralj in središče vseh src.

Da, še naprej želim slediti milosti Jezusovega pogleda in vabilu k darovanju.

s. Rafaela Glasenčnik, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja

Ni komentarjev:

Objavite komentar