nedelja, 04. junij 2017

4. Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih, usmili se nas


Ta vzklik je pogosto molila moja stara mama, ki ga kot otrok nisem prav razumela, mislila sem, da prosi, da ne bi umrla.

Doma smo imeli lepo staro podobo Srca Jezusovega, pod njo pa obešena na steno rožni venec in oltarček. Poleti, ko so bile rože, smo jih otroci radi nabirali in stara mama je z njimi krasila oltarček. Pozimi pa so sliko Srca Jezusovega krasile zelene vejice brinja ali smreke.

Stara mama je tako rada molila pred to podobo in Srcu Jezusovemu izročala vse zadeve. Tudi mene je navajala k tej pobožnosti, tako da sem kot otrok vzljubila Srce Jezusovo. Preden sem šla spat, sem zmolila dve molitvici, ki me ju je naučila stara mama in ju še danes rada molim.

Molili smo tudi rožni venec in litanije Srca Jezusovega. Stara mama me je znala tako lepo vzgajati z besedo in zgledom kako potolažiti Jezusa. Navajala me je k večji ljubezni do Jezusa. Ko sem bila že pri prvem sv. obhajilu, sva skupaj opravljali pobožnost devetih prvih petkov. Navajala me je moliti za srečno zadnjo uro, pa tudi v zadoščenje Jezusovemu Srcu. S kakšno vero in zaupanjem je molila, kar mi je bilo v veliko spodbudo. Pripovedovala je, da so bili hudi časi, težave, vojna, razne bolezni, a zaupala je Jezusovemu Srcu in se je vse dobro končalo. Danes nam žal manjka te vere in zaupanja. Jezus pa nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«

Ob potresu na Tolminskem leta 1976 je bila tudi naša hiša poškodovana in nekdo je takrat odnesel sliko Srca Jezusovega. Še bolj kot za hišo, ki smo potem dobili še lepšo, nam je bilo žal za to sliko, ki nam je toliko pomenila. Slike sicer ni več, a ostal je nanjo samo hvaležen spomin.

Nekje sem slišala, da se v hiši, ki časti Jezusovo Srce, rodi duhovni poklic. To lahko sama z gotovostjo potrdim, ker je z leti v meni dozorel redovniški poklic, ki sem se mu z veseljem odzvala. O, da bi bilo še veliko takih družin, ki bi se posvetile Srcu Jezusovemu in bi iz njih izhajali duhovni poklici! Sama sem videla in doživljala tudi, kako lahko umirajo tisti, ki so se posvetili Jezusovemu Srcu. Sedaj razumem, zakaj je stara mama tako rada molila vzklik »upanje v tebi umirajočih«. Kako mirno je v Gospodu zaspala! Srce Jezusovo je bogato za vse, ki se k njemu zatekajo.

Blizu nas pod Krnom je mogočna cerkev Srca Jezusovega. Tu so bili v prvi svetovni vojni strašni boji, zato je škof Sedej izbral prav kraj, kjer je bila s krvjo prepojena zemlja. Koliko zaupanja in vere so imeli vojaki, pričujejo napisi na kavernah. Kako veren je bil tedaj slovenski rod! Trpljenje teh vojakov je šlo v temelje cerkve in kako so ljudje zbirali vsak težko prislužen cekin, da so zgradili tako mogočno cerkev, posvečeno Srcu Jezusovemu! Četudi sami niso imeli, so radi darovali, ko je šlo za Božjo stvar. Ves material so za novo cerkev s kravjo vprego vozili od Soče. To pa zmore le ljubezen.

Včasih je bila znana pobožnost 'Duše žrtve', ki sem jo imela zelo rada. Molitev mi je kar prirasla k srcu: »O Jezus, tvojemu srcu izročam to zadevo, potrebo. Poglej nanjo in potem stori, kakor ti narekuje tvoje Srce. Vate zaupam, nate se zanašam, vem, da me ne boš zapustil.«

Bila sem v težkem položaju, a po molitvi in zaupanju v Jezusovo Srce je prišla zame prava rešitev.

Hvala Bogu, srečna sem, čeprav zaznamovana s križem bolezni. »Ljubezen do Boga in dobra volja zmore vse,« je rekla naša ustanoviteljica mati Brandis.

s. Katarina Lenkič, Marijina sestra

Ni komentarjev:

Objavite komentar