Moje spreobrnjenje je trajalo nekako od smrti prve žene do posvetitve Jezusu po Mariji po predlogi Ludvika Montfortskega tri leta pozneje. V Paray-le-Monialu se mi je zgodil čudež življenja v vzdržnosti od spolnosti (čistosti), ki ga doživljam kot veliko milost.
Jeseni po ženini smrti je prvi sin začel obiskovati šolo in
verouk in zato sem tudi sam začel hoditi v nedeljo k maši – ne zaradi vere,
temveč da bi bil sinu zgled, saj sem bil prepričan, da sin drugače ne od maše
ne od verouka ne bi ničesar odnesel. Obhajilo in spoved sta se mi upirala.
Vedel sem, da se ne morem upreti poželenju po spolnosti. Niti v mladosti niti
takrat nisem vedel, da bi lahko prosil Jezusa za pomoč. Tako sem se rajši
odrekel prejemanju zakramentov kot pa svojim razvadam.
Naslednje poletje me je ženska, s katero bi bil lahko že
drugič par, povabila na romanje v Paray-le-Monial. Vesel sem bil povabila in
tja odšel s kondomi. Zame je bil jasen razplet dogodkov v primeru, ko vdova
povabi vdovca.
Med potjo smo se ustavili pri mojem zavetniku v Arsu. Med
mašo se mi je zdelo, da se je od mene odlepila gosta črni smoli podobna gmota
in se pod stranskimi vrati splazila ven.
V Paray-le-Monial smo prispeli ponoči. Ženske in moške so
namestili ločeno. Bil sem razočaran. Drugi dan so šli nagovori bolj mimo mene.
Opazoval sem ljudi, ki so bili iz različnih delov sveta, videl njihovo vero in
navdušenje ter nekakšno mirno veselje in pripravljenost pripovedovati o svojem
spreobrnjenju.
Naslednji dan sem se namesto predavanj sprehajal po parku
mimo izpostavljenega Najsvetejšega in pogledoval tja. Začel sem razmišljati o
svojem življenju, svojih odločitvah, omahovanju med tem, kar delam in kar bi
bilo prav, da bi delal, in dano mi je bilo spoznanje, da mi je največja cokla
grešna spolnost. Tako zatopljen sem opazil ob sprehajalni poti koše za smeti.
Slednjič sem le spregovoril Jezusu v hostiji. Odkrito sem mu rekel, da ne
zmorem brez spolnosti, in dodal, da bom kondome vrgel stran, on pa naj poskrbi,
da te težave ne bom imel več.
V tem delu parka sta bila za spoved na voljo dva spovednika.
Namenil sem se v krajšo vrsto, a ženska, ki me je povabila, mi je rekla, naj
grem k tistemu, ki je eksorcist. Poslušal sem jo in po življenjski spovedi pri
maši po dolgih letih prejel obhajilo. Veliko let pozneje sem od sv. Avguština
izvedel, da nihče ne more biti vzdržen, če mu Gospod ne da te milosti. Spoznal
sem, da sem v mladosti raje šel od njega in prehodil dolgo pot, preden sem se
bil pripravljen vrniti in prositi, da bi živel čisto.
Po romanju sem šel poleg redne nedeljske maše vsaj še enkrat
k maši tudi med tednom. Redno sem začel moliti ob Svetem pismu in se enkrat
mesečno spovedal. Ponovno sem uvedel skupno večerno molitev z otrokoma.
Sorodniki so moji spremembi nasprotovali in pritiskali, naj začnem živeti po
starem.
Naslednje leto sem se udeležil ignacijanskih duhovnih vaj in
kar osemkrat peš poromal na Brezje. Sorodniki so mislili, da se mi je zmešalo,
a v veri me niso mogli omajati. Če se je le dalo, sem šel vsak dan k maši, saj
sem v Evharistiji dobival moč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar