sobota, 03. junij 2017

3. Češčenje Srca Jezusovega v naši župniji in družini



Rojena sem bila med prvo in drugo svetovno vojno v Begunjah pri Cerknici, v vasi sredi smrekovih gozdov, ki sami po sebi dvigajo srce k Bogu. Takrat, pred osemdesetimi leti, je bila naša župnija zelo verna. Poleg sv. maše, prejemanja zakramentov in pobožnosti, kot sta rožni venec in križev pot, je bilo močno češčenje Jezusovega presvetega Srca. Dobro mi je ostalo v spominu, da se je vsa naša družina – starši in otroci – posvetila Jezusovemu Srcu. Na veliki listini smo se po tem svečanem dejanju morali vsi podpisati. Sama še nisem znala pisati, zato mi je oče dal v roko svinčnik in ga vodil, da sem napisala svoje ime. To listino so dali uokviriti in je poslej visela na častnem mestu v družinski sobi. Prav zaradi te posvetitve je vsa družina redno hodila k maši in zakramentom tudi ob prvih petkih. Udeležba v župniji je bila ob prvih petkih tako velika kakor ob nedeljah. Bili sta dve maši, zjutraj in dopoldne, tako da smo se mogli vsi zvrstiti. Pevci so obhajanje svete daritve še polepšali, da je bil vsak prvi petek kakor praznik.

V družini smo ob večerih po rožnem vencu molili molitev Presladko Srce Jezusovo, po rokah preblažene Device Marije darujem molitve, delo in trpljenje današnjega dne tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu sv. Rešnjega telesa … Dodali smo še dvakrat: Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas, tretjič pa Presveto Srce Jezusovo, varuj našo družino!

V župniji so bile razne bratovščine. Moji bratje so bili v Katoliški akciji, najstarejši je bil njen predsednik. Na začetku 2. svetovne vojne so k nam večkrat prišli partizani, da bi brate vzeli v gozd. Bratje so bili v nepoznavanju razmer kar nekako navdušeni in bi se jim pridružili, da bi branili domovino pred okupatorjem. Oče pa jih je svaril, da to ne bo dobro, saj partizanski odpor vodijo komunisti. »Mi smo vendar verna družina. Narodnost je nekaj velikega in vrednega, vera pa je še več,« so še bile očetove besede.

Najstarejša sinova sta se držala očetovega navodila, zato so nam partizani požgali dom, brata pa zverinsko ubili. Pri sebi sta v trenutku smrti imela rožni venec. Vedeli smo, da nista umrla v sovraštvu. Najstarejši je mlajšemu, ki ga je prijela želja, da bi se maščeval, celo dejal: »Ne stegni roke nanje; oni najbrž niso pripravljeni na smrt in kaj bi bilo z njimi, če umrejo v takem stanju? Midva pa sva na smrt pripravljena …« Ni čudno, da smo tudi drugi družinski člani ubijalcem odpustili in ne nosimo v srcu nikakršne grenkobe in sovraštva. Želimo si le, da žrtev vseh naših mučencev za našo domovino ne bi bila zaman.

Po teh dogodkih nas je sprejela dobra teta v Logatcu, dokler se po dveh mesecih nismo vrnili domov. Pri teti so zelo častili Marijino brezmadežno Srce, in ko smo se prav v času našega »begunstva« leta 1942 vsi posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu, nas je to še posebno povezovalo in pomirjalo. Spominjam se, da nam je bil kot priprava na posvetitev priporočen celodnevni post, brez kakršne koli hrane in pijače. Tako se je v nas ustvarilo primerno razpoloženje za izročitev nebeški Materi. Pobožnost prvih sobot smo takrat opravljali v zadoščevanje. Prve sobote smo imenovali tudi »duhovniške« sobote, ker smo ta dan še posebej molili za duhovnike in nove duhovne poklice. Sami pa smo po Jezusovem Srcu prejemali moč v vsem hudem, ki nas je doletelo. Hvaležni smo našemu takratnemu župniku Viktorju Turku, ki nas je goreče spodbujal k češčenju in k življenju po veri. Večkrat ga je obiskal škof Rožman, bila sta si osebna prijatelja. Tudi to nam je bilo v spodbudo, saj je bil škof Rožman prvi velik častilec Jezusovega Srca in se je posvetitev po družinah uresničevala po njegovi zaslugi.

V težkih vojnih časih smo vero in češčenje Jezusovega in Marijinega Srca ohranili. Po vojni pa se je gorečnost žal začela ohlajati. Velikokrat in marsikje je strah botroval pešanju verskega življenja. Večkrat premišljujem, kako danes mnogi iščejo svoje družinske korenine, zbirajo starinsko pohištvo, staro orodje spravljajo v muzeje in še kaj … Kako lepo bi bilo, ko bi iskali tudi svoje verske korenine in jih ponovno našli. Obenem sem prepričana, da jih zastonjska Jezusova ljubezen išče in jih bo nekega dne privedla k sebi. Sedaj, ko sem že v letih, zaupno molim za našo domovino in župnijo, za duhovnike in za sorodnike, zlasti za mlajši rod, da bi se vrnili h koreninam svojih očetov in bi našli svoje veselje in varnost v ljubečem Jezusovem Srcu.

s. Amata Hiti, usmiljenka

Ni komentarjev:

Objavite komentar