sreda, 07. junij 2017

7. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca pri nas



Podobo presvetega Jezusovega Srca smo imeli v naši družini na najbolj vidnem in častnem mestu našega doma že od leta 1942, ko se je naša družina po daljši pripravi slovesno posvetila Jezusovemu Srcu. Bila sem še čisto majhna; ničesar se ne spomnim izpred tega dogodka. Ostalo pa mi je v spominu to, da je v našo hišo prišel gospod župnik. Bil je oblečen v dolgo belo »srajco«. V rokah je imel veliko knjigo. Iz nje je bral in pel. Pri petju so mu pomagali nekateri veliki možje in žene (župnijski pevski zbor). Zbrani smo bili vsi člani naše razširjene družine. Nekaj časa smo tudi klečali, da so me bolela kolena. Bilo je lepo, posebno ko je pred Jezusom zagorela majhna električna lučka, ki je gorela noč in dan. Šteli smo za pravi čudež, da je tista žarnica svetila še več kot 50 let. Ta prostor je bil prehoden, zato nas je mama učila, naj vedno pozdravimo Jezusa, ko gremo mimo njega. On nas ima rad, nas varuje, saj smo se njemu posvetili.

Približno pol leta po posvetitvi naše družine Jezusovemu Srcu so prišli v naš dom italijanski vojaki in so našega očeta odpeljali v internacijo. Spomnim se njegovega zadnjega ljubečega pogleda na sliko Jezusovega Srca, preden je odšel. Mama nas je vedno spodbujala, da smo se zbirali pred Jezusom, se mu priporočali in vsakokrat prosili tudi za našega tata, da bi se kmalu in srečno vrnil domov. Čez tri leta in pol nas je presenetil na domačem pragu živ. Mnogi njegovi sojetniki so pomrli v internaciji.

Mama je gojila veliko željo, da bi se naša družina posvetila tudi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1953 se je mamina želja izpolnila. Gospod župnik nam je pomagal pri daljši pripravi. Na dogovorjeni dan je prišel v naš dom. Pred sliko Marijinega brezmadežnega Srca, ki smo jo dodali k sliki Jezusovega Srca, smo se kot družina posvetili tudi Mariji. To nam je zelo veliko pomenilo.

Ko smo bili otroci že pri prvem svetem obhajilu, je bila mamina velika skrb, da bi vsak od nas vsaj enkrat opravil pobožnost devetih prvih petkov in petih prvih sobot. Gospod župnik je vsak mesec na nedeljo pred prvim petkom in prvo soboto v oznanilih povabil farane na prejem svetih zakramentov na ta dva milostna dneva. Posebno ob prvih petkih je bila dolga vrsta pred spovednico.

Kolikor se spomnim, sem od otroških let dalje vsak mesec opravljala pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Gotovo mi je to pomagalo, da sem začela prihajati k sveti maši vsak dan. Zavedam se, da mi je prav obisk pri vsakdanji sveti maši bil v največjo pomoč pri odločitvi, da se Jezusu posvetim v redovniškem poklicu.

Danes mi obhajanje prvih petkov in prvih sobot pomeni klic k zadoščevanju Jezusovemu in Marijinemu Srcu za grehe in hudodelstva ljudi sedanjega časa.

Notredamska sestra

Ni komentarjev:

Objavite komentar