četrtek, 08. junij 2017

8. »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.« (Jn 7,37) 1. del


Ste kdaj videli katerega od naših slapov? Ste občudovali, kako iz osrčja zemlje vre obilje vode in se razliva po skalah? Ste poslušali njegovo mogočno šumenje, uživali v njegovi svežini in čutili na sebi kapljice, ki pršijo na vse strani in vlažijo zemljo? Vse to je le medla prispodoba Gospodovega prebodenega srca, iz katerega sta pritekli kri in voda. Ta studenec, ta slap teče stoletja in napaja verujoče, kakor je napovedal sam Jezus v evangeliju, ki ga beremo na vigilijo pred slovesnim binkoštnim praznikom:
»Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: 'Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.' To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan« (Jn 7,37–39).
Jezusova napoved se je uresničila, ko je njegovo v smrti strto in poveličano Srce na križu postalo tista skala, iz katere priteka živa voda, ki je po razlagi apostola Janeza Sveti Duh. Z njim nam daje Jezus polnost odrešenjskih dobrin. Prva, ki je bila deležna tega daru Sinovega srca, je bila njegova mati, ki je stala pod križem. Videla je kri in vodo, ki sta pritekli iz njegovega prebodenega srca. Njeno srce, ki je bilo že od prvega trenutka bivanja svetišče Svetega Duha, ki jo je ob učlovečenju Božjega Sina še na poseben način prevzel, je bilo ob Jezusovem poveličanju ponovno deležno izlitja Duha.

Korenine mojega češčenja Srca Jezusovega segajo v domačo družino, kjer so bili prvi petki in prve sobote nekaj svetega; samoumevno je bilo, da gremo k spovedi in prejmemo sv. obhajilo. Obhajanje prvih petkov s prejemom zakramentov in litanijami Srca Jezusovega ter blagoslovom z Najsvetejšim je bilo za nas otroke nekaj lepega in slovesnega. Ko pomislim na domačo hišo, se mi notranji pogled ustavi na kipu Srca Jezusovega, ki je in še vedno kraljuje na oltarčku, kot smo poimenovali tisti prostor. Vsakdo, ki vstopi v hišo, takoj vidi, komu je družina posvečena.

Starši so nam nevsiljivo posredovali ljubezen do Jezusa in Marije. Mama je kot dekle vstopila v Marijino družbo in ostala tej posvetitvi zvesta ter jo je vse do smrti vsak dan obnavljala. Marijine družbenice so na poseben način obhajale prve sobote in to pobožnost širile tudi v svojem krogu. Spominjam se naše sosede, ki se je Mariji v čast vsako soboto odpovedala sadju in se tudi sicer postila.

V župniji je delovala Bratovščina Žalostne Matere Božje, v katero smo se radi vpisali. V cerkvi stoji na stranskem oltarju kip Žalostne Matere Božje s sedmerimi meči v srcu. Na župnijski praznik, 15. septembra, oz. naslednjo nedeljo je vedno zelo slovesno. Živo se spominjam, kako so pred kipom, ki je bil izpostavljen sredi cerkve, dekanijski duhovniki molili naprej poseben rožni venec v čast sedmerih žalosti Marijinega Srca. Nato se je razvila procesija, ki je šla po vasi. Fantje so nosili Marijin kip, deklice pa so stopale ob njem in držale trakove. Češčenje Marijinega Srca se je v župniji izražalo v okviru te bratovščine.

s. Marija Jasna Kogoj, uršulinka

Ni komentarjev:

Objavite komentar