10. Srce župnije

Terezija Deteta Jezusa je premišljevala o svojem poklicu in svojem mestu v Cerkvi. Takole je zapisala:

»Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do mojega poklica.

Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja vse ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri.

Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.

Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem mesto v Cerkvi. In to mesto si mi pokazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.'«

Podobno kot sveta Terezija se moramo tudi mi spraševati kje je naše srce. Brez dvoma lahko ugotovimo, da je srce vsake župnije evharistični Jezus. Tabernakelj je tisto srce, ki utripa za vsako župnijo. Tega bi se morali globoko zavedati.

Srce ima nalogo ga prečrpava kri in jo pošilja po vsem telesu do najmanjše žilice. Tudi Jezus je v vsaki župniji srce, ki želi svojo moč pošiljati v vse ude in jih napolnjevati z milostjo. Hoče nam dajati hrano za naše duhovno življenje.

Zato je potrebno, da se mu približamo in se pustimo nasititi in napojiti z njegovimi darovi. Evharistično Srce nas mora poživljati, da ne bomo umrli od zapuščenosti.

Jezusovo Srce utripa za nas v tabernaklju. Je ljubezen, ki se hoče razlivati na vso župnijo, na vse, ki živijo okoli tega Srca. Utripanje Božjega Srca je potrebno za nas, moramo ga slišati.

Utripanje materinega srca, ki ga otrok čuti, sliši, ga umirja in mu daje čutiti varnost in ljubezen. Tudi mi kristjani moramo slišati utripanje Božjega Srca, da se umirimo; da začutimo, da smo ljubljeni; da dojamemo kako zelo smo varni v Jezusovem Srcu.

Temu čudovitemu Srcu se je treba čimbolj približati in mu prisluhniti v tihoti. Kakor otrok na materin prsih moramo tudi mi ob tabernaklju, pred Najsvetejšim poslušati utripanje Božjega srca.

To Srce bije za nas, nas ljubi, za nas bi bilo pripravljeno še enkrat umreti, če bi bilo treba.
Srce pošilja kri po vsem telesu in jo usmerja. Izčrpano nazaj, da se obogati; bogato in polno moči pa po vsem telesu.

O, ko bi mi kristjani znali svoje misli, želje in hotenja prepustiti Jezusovemu Srcu, da jih usmeri, obogati in slabe izloči. Ko bi zbali vse svoje odločitve sprejemati na kolenih pred tabernakljem.

Ob utripanju Božjega srca bi začutili kaj nam je v zveličanje. Naučili bi se razlikovati med dobrim in hudim in se okrepljeni in umirjeni podali na pot življenja. Ob srcu župnije, ob evharistiji, bi se učili živeti, ljubiti in delati.

Jezus, odpri nam svoje evharistično Srce, da bomo začutili, da utripa za nas. Napolni nas s svojimi darovi in nauči nas ljubiti!