30. Postopek za beatifikacijo

Po smrti se je glas o svetosti Božjega služabnika Antona Strleta širil in že kmalu se je porodila misel in želja, da se začne uradni postopek za njegovo beatifikacijo. Na peto obletnico njegove smrti je bila prvič javno izrečena ta prošnja. Gospa Milanka Dragar je zbrala številna pričevanja o prof. Strletu in jih izdala v posebni knjigi z naslovom Življenje iz vere. Za začetek uradnega postopka je bilo treba dokazati, da obstaja glas svetosti. Vprašanih je bilo več kot dvesto oseb in vse so bile prepričane, da je bil Strle svetniška osebnost. Kar lepo število oseb se mu je priporočalo in bila so tudi uslišanja na njegovo priprošnjo. Eden od duhovnikov je npr. zapisal: »Kadar sem imel čas, sem šel na sprehod na Žale in se vedno ustavil na grobovih pokojnih škofov in tudi na grobu prof. Strleta. Prižgal sem svečo in zaupljivo molil za pomoč. Vedno sem odšel od groba okrepljen z novo močjo.«

Po skoraj dveletni pripravi se je leta 2014 začel uradni škofijski postopek, ki je bil končan 21. januarja 2021. Sedaj je postopek na rimski ravni, kjer je treba na osnovi zbranega gradiva napisati tako imenovano pozicijo, v kateri se pokaže, da je v junaški stopnji živel nadnaravne in naravne kreposti.

Da pa bi mogel biti razglašen za blaženega, je potreben še od Cerkve priznan čudež na njegovo priprošnjo. To pa pomeni, da se mu je treba priporočati. Še posebno v težkih boleznih, saj je po definiciji čudež ozdravitev, ki se zgodi v trenutku, je trajna in v celoti ter taka, da se je ne da po človeško razložiti. Kongregacija pa prizna tudi čudež na tehničnem področju, če se zgodi nekaj, kar presega naravne zakone.

Strleta so odlikovale vse kreposti, v nekaterih je še posebno izstopal. Da jih je lahko živel, mu je prav gotovo pomagalo češčenje Srca Jezusovega. Od mladosti pa vse do smrti je bil velik častilec Srca Jezusovega; 14. novembra 1983 je to povezanost ponovno potrdil in sklenil sveto zavezo s Srcem Jezusovim v okviru duhovne družine Delo. Na ta način se je duhovno povezal z redovno skupnostjo, ki ima češčenje Srca Jezusovega za središče svoje duhovnosti.

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas. 

 

Molitev za beatifikacijo

 

Sveti troedini Bog,

svojega služabnika Antona Strleta

si poklical, da ti je kot duhovnik, spovednik in bogoslovni učitelj

zvesto služil v veri, upanju in ljubezni.

Z globokim molitvenim življenjem in obhajanjem

evharistije je izpolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti. 

V luči svojega vodila Povsod Boga

se je popolnoma izročil Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

(Na njegovo priprošnjo te prosim za ….).

Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med blažene.

Po Kristusu, našem Gospodu.

 

29. Pogreb

Za časopis Družino je Strle napisal članek za rubriko Jezus iz Nazareta, v katerem govori o tem, kako upa, da bo umrl ob misli in naslonitvi na Srce Jezusovo. Takole se končuje ta njegov zapis:

»Ne razumem, kako more kdo trditi, da je potrebno iz krščanskega življenja, če naj ne bo 'janzenistično', izločiti sleherni strah. Ob Jezusu iz Nazareta sem prišel in vedno znova prihajam do prepričanja, da je Bog po svojem bistvu ljubezen. A vem, da je v meni še polno takega, kar se ne sklada z božjo ljubeznijo. 'Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene' (1 Jn 4, 18). A jaz se še nisem izpopolnil v ljubezni. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi. To me nagiblje, da ne obsojam ljudi, ki zametajo to, kar je meni popolnoma jasno – da namreč kot poslednji temelj in cilj vsega biva nedoumljiva skrivnost Ljubezni, ki presega vse spoznanje (prim. Ef 3, 19). To me tudi nagiblje, da se ne opiram na čustva, doživetja in izkustva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj. Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezaslužen dar –, da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: »Dopolnjeno je! Aleluja!« (Članek je bil objavljen v Družini 24. 11. 1974, str. 8).

Na osnovi celotnega Strletovega življenja smo lahko prepričani, da je umrl ob misli na Srce Jezusovo.

Na pogrebu so bili navzoči vsi slovenski škofje in veliko duhovnikov. V pogrebnem nagovoru je kardinal Rode omenil, da pokopavamo svetnika, in s tem izpovedal tisto, kar so čutili tudi vsi navzoči.

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.

 

28. Srce Jezusovo v Letu svetnikov (3)

Prof. Strle je bil trdno prepričan, da je češčenje Srca Jezusovega koristno in zato potrebno tudi v našem času. Zato je razumljivo, da je vedno znova zavračal pomisleke zoper češčenje Srca Jezusovega. Tako tudi v predstavitvi praznika Srca Jezusovega v Letu svetnikov. Zavrnil je očitke tistih, ki so mislili, da se češčenje Srca Jezusovega opira le na zasebna razodetja sv. Marjete Alacoque. Strle je ob naslonitvi na okrožnico papeža Pija XII. vedno znova poudarjal, da češčenje Srca Jezusovega temelji na javnem razodetju. Dalje je pojasnil, da je Jezusovo telesno srce simbol Jezusove človeške in Božje ljubezni. Trdil je: »Častiti Srce Jezusovo se torej pravi častiti Jezusovo osebo – le pod posebnim vidikom tega, kaj je v Kristusu najgloblje in najveličastnejše: njegova odrešeniška ljubezen.« Dalje je pojasnil, da pri češčenju Srca Jezusovega ne gre za nekakšen sentimentalizem, pač pa za celostno predanost samega sebe Kristusu, kar se kaže še posebno v posvetitvi Srcu Jezusovemu. Srce Jezusovo tudi ne odpravlja drugih oblik pobožnosti. Ravno nasprotno. Poglablja jih. Če častimo Srce Jezusovo v duhu Cerkve, noben ugovor ne zdrži.

Po Strletovem trdnem prepričanju nas češčenje Srca Jezusovega uči nečesa, kar je za življenje silno pomembno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja. Češčenje Srca Jezusovega nam pomaga, da premagamo izgubo občutka za greh.

Svoje razmišljanje ob prazniku Srca Jezusovega Božji služabnik Anton Strle takole sklene: »Nikakor ni češčenje Srca Jezusovega nekaj, kar je neprimerno za naš dinamizma polni čas … Nikakor! Ob tem češčenju se nam poglablja, izčiščuje tisto najbolj odločilno: ljubezen, ki 'izvršuje velike stvari, kjer koli je' (sv. Gregor Veliki). Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega pomagala večkrat do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo.« Kot zgled takega junaškega delovanja navaja prof. Strle škofa Antona Bonaventura Jegliča. A tudi za samega Strleta moremo reči, da mu je češčenje Srca Jezusovega pomagalo, da je vztrajal v težkih trenutkih in se do konca žrtvoval za rast Božjega kraljestva.

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.

 

27. Srce Jezusovo v Letu svetnikov (2)

Božji služabnik Anton Strle je imel dar razlikovanja. Papež Benedikt XVI. je bil pred svojo izvolitvijo za papeža prefekt kongregacije za nauk vere in v tej vlogi tudi predsednik mednarodne teološke komisije, katere član je bil v letih 1974 – 1979 tudi prof. Strle. Takole se ga spominja: »Tudi če je bilo mogoče na prof. Strletu videti globoko asketično življenje, je ta askeza vendarle govorila o pozitivnem, o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljalo na drugo mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta izhajati iz gole učenosti. Imel je oster čut za to, kaj je pravilno in kaj zgrešeno, za to, kar vero očiščuje in podeljuje rast, ter za to, kar jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in tehtna.«

Poglejmo, kako je Strle v Letu svetnikov pokazal na svetopisemske temelje češčenja Srca Jezusovega. Čeprav Sveto pismo ne govori izrečno o češčenju Srca Jezusovega, nam vendar daje trdno osnovo za to češčenje z dvema jasno in bogato izraženima mislima. Prva misel govori o prebodenem Jezusovem Srcu, druga pa o odrešujoči Božji ljubezni, ki je korenina vsega Božjega odrešilnega dela z njegovim viškom v Kristusovi kalvarijski daritvi.

Evangelist Janez v 19. poglavju svojega evangelija na izredno slovesen način pripoveduje, kako je vojak s sulico prebodel stran že mrtvega Odrešenika in kako je tedaj pritekla kri in voda. Kri je bila znamenje, da se je resnično opravila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta; voda pa kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči. Oboje je tudi simbol evharistije in krsta.

Strle pravi: »Sv. pismo sicer nikoli izrečno ne govori o češčenju Jezusovega Srca. Toda vse je prežeto s tisto vsebino, katero imamo pred očmi, ko obhajamo praznik presv. Srca Jezusovega in ko opravljamo npr. pobožnost prvih petkov.«

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.

 

26. Srce Jezusovo v Letu svetnikov (1)

Božji služabnik Anton Strle je od začetka do konca sodeloval pri pisanju prispevkov za knjigo Leto svetnikov, ki je izšla v štirih delih v letih 1968 do 1973. Ves čas je bil pod časovnim pritiskom, a vse svoje prispevke je oddal pravočasno. Kljub obilici drugega dela je svojo nalogo opravil zelo temeljito. V 55 prispevkih je Strle obdelal vse Gospodove in Marijine praznike. V drugem delu je obsežno predstavil praznik Srca Jezusovega. Najprej je opisal zgodovino tega praznika, nato svetopisemske temelje češčenja Srca Jezusovega. Zavrnil je pomisleke zoper češčenje Srca Jezusovega, predstavil glavne oblike češčenja Srca Jezusovega in končno poudaril še pomembnost tega češčenja.

Že takoj na začetku svoje razprave povzame bistvo vsebine praznika Srca Jezusovega, ko pravi: »Praznik Srca Jezusovega skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa 'velika božja dela' (Apd 2,11), v odrešenje človeštva, posebno Kristusova kalvarijska daritev. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga (kakor nam jo predstavlja praznik presv. Trojice). Privzela si je našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim Srcem ter je dosegla svoj vrhunec v daritvi na križu. Tedaj so iz prebodene Mesijeve strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar ne bodo usahnile (Raz 22,1–5).«

Strle nato pokaže, kako je v bistvu češčenje Srca Jezusovega obstajalo že od vsega začetka in ima svoj izvor v Jezusovem prebodenem srcu. Cerkveni očetje so kar po vrsti trdili, da zakramenti izvirajo iz Kristusove prebodene strani ali prebodenega srca, to se pravi iz Kristusove ljubezni. Sam praznik pa je začel prvi obhajati sv. Janez Eudes (u. 1680). Po približno sto letih so ga začeli obhajati na Poljskem, leta 1856 pa ga je blaženi papež Pij IX. določil za vso Cerkev. Nastavitev praznika presvetega Srca Jezusovega na petek po osmini praznika presv. Rešnjega telesa nam pove, da je ta praznik nekakšna ponovitev velikega petka. Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja, na praznik Srca Jezusovega pa smo osredinjeni na Božje-človeško ljubezen, ki je privedla Jezusa do kalvarijske daritve. Simbol te ljubezni pa je srce.

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.