ponedeljek, 30. junij 2014

Litanije Srca Jezusovega


Gospod, usmili se
Kristus, usmili se
Gospod, usmili se
Kristus, sliši nas
Kristus, usliši nas
Bog Oče nebeški – usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog
Srce Jezusovo, Sina večnega Očeta
Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno
Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno
Srce Jezusovo, neskončno veličastno
Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji
Srce Jezusovo, šotor Najvišjega
Srce Jezusovo, hiša Božja in vrata nebeška
Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni
Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice
Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno
Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti
Srce Jezusovo, vse hvale vredno
Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src
Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi
modrosti in vednosti
Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva
Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje
Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli
Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav
Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno
Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo
Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe
Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno
Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto
Srce Jezusovo, do smrti pokorno
Srce Jezusovo, s sulico prebodeno
Srce Jezusovo, vir vse tolažbe
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje
Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava
Srce Jezusovo, daritev za grešnike
Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih
Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih
Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta – prizanesi nam, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta – usliši nas, o Gospod
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta – usmili se nas
Jezus krotki in iz srca ponižni.
Upodobi naše srce po svojem Srcu.

Molimo. Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce svo­jega preljubega Sina in na češčenje in zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu grešnikov, in po njem potolažen od­pusti njim, ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

30. Za temelj samega Boga imam


Bl. Alojzij Grozde (1923-1943), 27. maj
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče na Dolenjskem.
Bil je nezakonski otrok. Že v ranem otroštvu je bilo njegovo življenje obarvano z grenkobo, saj ni smel živeti skupaj z materjo. Odraščal je pri teti Ivanki in starem očetu. Čeprav je bil odrinjen od materine ljubezni, se je razvil v krepkega in svetniškega fanta. Zelo dobro se je učil in bil navdušen za vse, kar je novega izvedel. V šoli se je otresel občutka zapostavljenosti, saj je bil najboljši učenec. V šolo je tako rad hodil, da je včasih kar od dela pobegnil v šolo, ker so mu branili.
Ker je bil zelo nadarjen, so svetovali, da bi šel v šolo v Ljubljano, a na kaj takega ni bilo upati, saj so bili revni. Teta Ivanka, ki je šla v Ljubljano služit, je pri svoji go­spodinji izposlovala, da mu je pomagala pri sprejemnih izpitih in mu preskrbela stanovanje v Marijanišču. V drugem letniku je že bil najboljši dijak in je prejel zlato knjižico. Postal je dejaven član Dijaške Marijine kongre­gacije, kasneje pa še član Katoliške akcije.
Njegovo življenje je bilo eno samo pričevanje za Kri­stusa Kralja. Veliko je govoril in pisal, da je svoje vrstni­ke navduševal za krepostno življenje. Moč za vse to je črpal in svete evharistije. Zelo pogosto se je mudil v ka­peli in bil pri Jezusu ob tabernaklju. Vedno, kadar je šel mimo kapele, je vsaj za kratek čas vstopil in ostal pri Jezusu. Vsak dan je prejemal sveto obhajilo in se trudil, da je vse njegovo življenje rastlo iz evharistije. Zelo si je prizadeval, da bi za živo vero pridobil čim več sošolcev in prijateljev. V ta namen je veliko molil. Njegov prefekt dr. Anton Strle piše o njem: »Grozde je tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zai­de, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti.«
Lojze je vedel, da so za plemenita dejanja potrebne žrtve. Daroval se je za tiste, ki so bili potrebni, da se za­nje žrtvuje. Redno je opravljal duhovne vaje, si zapisoval sklepe in vedno znova pregledoval, koliko jih je uresničil. Po duhovnih vajah januarja 1942 je med drugim zapisal: »Moj Bog! Naj spoznam sebe, naj spoznam Tebe, … naj s Tvojo roko ustvarim iz sebe Tebe. … Kako močan je satan! Koliko nedolžnih src in oči mu tolikokrat nevede proti svoji volji služi! Skoraj bi obupal! Toda ne! Znova grem v boj!« Trdno se je zavedal, da mora vse svoje delo in prizadevanje postaviti samo na Boga, edinega, na ka­terega se lahko opreš. V pesmi je zapel: »Divjaj, življe­nje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.«
Jezusovo Srce je videl v Marijinem brezmadežnem Srcu. Kot prednik Marijine kongregacije je na marijanski akademiji nagovoril kongreganiste: »Biti moramo apo­stoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo… Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božje­mu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju Slovenci tako hudo žalili in jih še žalijo.

Evharistija je bila sonce njegovega življenja, kakor je zapisal na zadnjih duhovnih vajah. Ko so mu komunisti po hudem mučenju vzeli luč tega življenja, mu je vzšlo sonce Jezusove ljubezni, ki jo je zadnjič okusil v jutru pred smrtjo v stiškem samostanu, ko je bil na prvi petek, 1. januarja 1943, pri sveti maši in je prejel sveto obhajilo, ki je bilo zanj sveta popotnica v večnost. 

nedelja, 29. junij 2014

29. Tešiti žejo Jezusovega Srca


Bl. Mati Terezija iz Kalkute (1910-1997), 5. september
Rodila se je avgusta 1910 v Skopju, ki je bilo takrat popolnoma turško mesto. Krstili so jo na ime Agnes Gongxa (Gondža, kar pomeni rožni popek). V domači družini je prejela trdno versko vzgojo. Goreče so časti­li Jezusovo Srce, saj je bil vsak prvi petek zanje pravi praznik. Že v gimnazijskih letih je začutila misijonski poklic. Vstopila je v družbo loretskih sester in prejela ime Marija Terezija Deteta Jezusa. Nekaj časa se je učila
Vrtnice-2014.indd 66 4.4.2014 10:27:17 ~ 67 ~

na Irskem, nato pa odšla v Indijo pod Himalajo in tam opravila noviciat. Leta 1931 je prišla v Bengalijo in v Kalkuti diplomirala ter postala učiteljica. Leta 1937 je izrekla večne zaobljube. Nato je bila dejavna kot vzgoji­teljica in profesorica.
Na poti na duhovne vaje v letu 1946 je zaslišala Je­zusov klic, ki ji je govoril, »da želi, da je popolnoma njegova in mu nič ne odreče«. Z dovoljenjem iz Rima in predstojnic je začela delo med najbolj ubogimi po zapuščenih kalkutskih ulicah. Oblekla je indijski sari in naredila tečaj za delo z bolniki. Pri delu so se ji kmalu pridružile sodelavke, s katerimi je ustanovila red Misijo­nark ljubezni. Sestre so hitro prihajale in ustanove so se množile najprej po Indiji, nato po vsem svetu.
Pri svojem delu je vedno poudarjala, da vse izhaja iz ljubezni Jezusovega Srca. V umirajočih, bolnih in zapu­ščenih je videla Jezusovo Srce, ki trpi žejo po dušah. Vsi ubogi, s katerimi se je srečevala, so ji bili kot trpeče Je­zusovo Srce, ki je zapuščeno in premalo ljubljeno. Zato je uboge ljubila, kot Jezusa samega. Tolažila je Jezusovo Srce, ki je bilo v odrinjenih in umirajočih na ulici, za­puščeno, žejno ljubezni in žalostno, ker ni bilo dovolj ljubljeno.
V pismu svojim sestram je zapisala: »Trudimo se, da se bomo čim bolj približale, kolikor se pač more človeško srce približati Jezusovemu Srcu, in skušajmo čim bolj ra­zumeti strašno Jezusovo bolečino, ki mu jo povzročajo naši grehi in Njegova žeja po naši ljubezni. Ni čudno, da je prišla tako jasno v ospredje v zadnjih trenutkih Nje­govega življenja, ko je rekel: ‚Žejen sem.‘ Hvala Bogu,
Vrtnice-2014.indd 67 4.4.2014 10:27:17 ~ 68 ~

da je bila tam naša Gospa, ki je popolnoma razumela Jezusovo žejo po ljubezni (…) Zato, otroci moji, je ta teden tako pomemben za življenje naše družbe in za ra­zlog našega obstoja, da tešimo Jezusovo žejo na križu po ljubezni, po dušah, tako z delom za zveličanje in posve­čenje najbolj ubogih med ubogimi.«
Učila se je rasti v »globokem zedinjenju človeškega srca s Kristusovim Srcem. S svojo ljubeznijo, služenjem in še posebej s svojo temo je tešila Kristusovo žejno Srce. Trošila je zadnje kapljice svoje moči, da bi v člani­ce svoje redovne družine vlila isto hrepenenje.«
Sama in vse njene sestre so vsak dan obnavljale posve­titev presvetemu Srcu. Ta posvetitev je bila njihova prva molitev dneva: »O Jezus, po najčistejšem Marijinem Srcu ti darujem molitve, dela, veselje in trpljenje tega dne za vse namene Tvojega božanskega Srca. Združena z vsemi mašami, ki se darujejo povsod po katoliškem svetu, Ti darujem svoje srce. Napravi ga krotkega in po­nižnega, kakor je Tvoje.«
V predanosti Jezusovemu Srcu je bila skrivnost njene­ga uspeha. Tu je črpala moč za junaško služenje: »Že od otroštva je bilo Jezusovo Srce moja prva ljubezen. Vsak petek je bil zame praznik presvetega Srca.«
Vrtnice-2014.indd 68 4.4.2014 10:27:17 ~ 69 ~


sobota, 28. junij 2014

28. Usmiljena ljubezen Jezusovega Srca


Sv. Favstina Kowalska (1905 - 1938), 5. oktober
Dne 5. oktobra 1905 so v verni krščanski družini v Glogowiecu na Poljskem povili tretjega otroka. Bila je deklica, ki so ji pri krstu dali ime Eléna. Za njo je bila njena družina obdarovana še z sedmimi otroki. Bili so revni, zato so se težko preživljali. Mala Eléna je morala hitro okusiti življenje v tujih hišah, saj je že zelo zgodaj opravljala delo gospodinjske pomočnice pri raznih dru­žinah.
V srcu je začutila Božji klic in zato skušala vstopiti v različnih redovnih ustanovah. Povsod so jo zavrnili, ker je bila revna in neizobražena. Dne 1. avgusta 1925 so jo le sprejele sestre naše Gospe usmiljenja v Varšavi, ki se posvečajo vzgoji deklet v težavah. Dobila je redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinaj­stih letih redovnega življenja je bivala v različnih hišah in delala kot kuharica, vrtnarica in vratarica. Goreče je častila Brezmadežno Devico in Najsvetejše ter molila za spravo med Bogom in ljudmi.
Imela je videnja, dobivala razodetja, izkusila na sebi skrivne stigme. Svoja duhovna doživetja si je začela za­pisovati v dnevnik. V svojem vsakdanjiku je izkusila glo­boko mistično povezanost z Jezusom, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta.
Razodetje Božje usmiljene ljubezni ni pravzaprav nič drugega kot razodetje ljubezni Jezusovega Srca. Jezuso­vo Srce je tisto, ki gori v ljubezni in usmiljenju do duš. Prav on želi, da bi se njegovo usmiljenje razlilo na vse ljudi. Zato lahko rečemo, da je bila sestra Favstina tesno povezana z Jezusovim Srcem. Jezusova razodetja, ki jih je bila deležna, so samo še en nov korak, da bi ljudje spoznali ljubezni polno Jezusovo Srce.
Jezus sestri Favstini celo zagotavlja, da ima veliko in nepojmljivo pravico do njegovega Srca. On išče duše, polne zaupanja, in jim razodeva svojo usmiljeno ljube­zen. V sestri Favstini jo je našel in po njej je želel svetu sporočiti svoje usmiljenje.
»Vedi, moja hči,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmilje­nja se na ves svet razlivajo milosti (...). Moja hči, želim, da bi (bilo) tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Že­lim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdor koli se ti približa, naj ne odide brez tega zau­panja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše.«
»Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dose­gli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom.«
Toda pomembno je, da Jezus želi, da tudi sestra Fa­vstina postane posrednica usmiljenja. Teh izrednih da­rov je bila deležna zato, da bi tudi njeno srce postalo bi­vališče Božjega usmiljenja. Zato je tudi človek poklican, da usmiljenje izkazuje in ne samo prejema. Usmiljeno Srce Jezusovo je zgled in podoba, kako naj bi ljudje bili usmiljeni drug do drugega.
Tudi sestra Favstina je tešila žejo Jezusovega Srca, saj se je ob njeni vdanosti čutil odžejanega in navdušenega. Rekel ji je:

»Napajam se s tvojo ljubeznijo; tvoja iskrena ljubezen je tako prijetna mojemu Srcu kakor vonj popka vrtnice v zgodnjem jutru, ko sonce še ni popilo rose z njega. Sve­žina tvojega srca me navdušuje, zato se družim s teboj tako prisrčno kot z nobenim zemeljskim bitjem.«

petek, 27. junij 2014

27. Praznik Srca Jezusovega


Ob prazniku presvetega Srca Jezusovega je prav, da se zamislimo, zakaj pravzaprav Jezus želi, da bi se širilo to čaščenje. Najprej premislimo, kje ta pobožnost temelji. Mirno lahko ugotovimo, da temelji na svetopisemskih dogodkih, posebej na velikonočni skrivnosti Jezusove­ga trpljenja in vstajenja. To pomeni, da s pomočjo te pobožnosti prodiramo globlje v samo središče našega verovanja. Čaščenje Jezusovega Srca nam pomaga bolje razumeti dogodke Jezusovega trpljenja in njegove smrti. Razodeva nam odrešenjsko vrednost Jezusove daritve na križu. Prebodeno Jezusovo Srce je znamenje tiste Božje ljubezni do nas ljudi, s katero je Božji Sin ljubil in še ljubi nas ljudi.
Češčenje Jezusovega Srca nas vodi v globlji in bolj za­upljivi odnos do njega. Zagotovo ni ta pobožnost samo v molitvi. To, da zmolim posvetitveno molitev in jo pogosto obnavljam, je le delček vsebine te pobožnosti, mogoče tisti, ki je viden na zunaj. Po čaščenju svojega Srca nas Jezus kliče v zaupljiv odnos z njim. S človekom se želi tesno po­vezati in mu spregovoriti na srce. Bog je spet prvi, ki išče človeka. Pa ne zato, da bi mu naprtil še eno pobožnost, marveč da bi ga privedel čim bliže k sebi. Jezus želi, da bi v njegovem odprtem Srcu našli svoj dom in zatočišče, kot so to doživljali mnogi svetniki. To pomeni tudi spreobrnjenje človekovega srca, da bi postalo čim bolj podobno Jezusove­mu Srcu. Jezus nam podarja to pobožnost zato, da bi nas pritegnil k sebi. Naše duhovne oči bi rad usmeril v Božje in nas navdušil, da bi Boga iskali in po njem hrepeneli.
Jezus nas s pobožnostjo do svojega Srca nikakor ne želi odtegniti svetu in ljudem. Prav nasprotno! Želi nam pomagati, da bi bili rodovitni za človeško družbo in se hkrati približali Bogu. Biti blizu Bogu pa pomeni, da si bliže tudi človeku. Jezus je naš brat, ki nam je enak v vsem, razen v grehu. Torej je popolnoma naravno, da nas z ljubeznijo svojega Srca želi narediti človeške v naj­bolj plemenitem pomenu besede.
Drugo, v kar nas vodi ljubezen Božjega Srca pa je, da bi spoznali pogubne posledice vsakega greha. Šele, ko se človek dobro zave slabega, ki ga je storil, se lahko začne proces spreobrnitve. Jezus nam razodeva, kako malo je ljubljeno njegovo Srce, ki se je použilo v ljubezni do nas. V nas budi občutek kesanja in zadoščevanja. Kliče nas k pokori in zadoščevanju za lastne grehe, saj samo iskreno kesanje in pokora razodevata resnično spreobrnjenje k Bogu. Hkrati pa nam daje razumeti, da človekovo za­doščevanje ne more popolnoma potolažiti Ljubezni, ki ni bila dovolj ljubljena. Celostno zadostitev je opravil samo Jezus, ko se je na križu daroval Očetu za nas. Za­doščevanje, ki danes ni moderna beseda, saj je ni niti v Pravopisu, nas vodi v rodovitno ljubezen do bližnjega. V nas budi usmiljenje in ljubezen do bližnjega, ki pada pod bremenom greha. Tisti, ki zadoščuje, pravzaprav z Jezusovimi besedami prosi Očeta, naj bo usmiljen: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Ljubezen Božjega Srca vabi človeka, da bi spoznal, kako zelo je ljubljen, kljub temu, da pogosto Božje ljube­zni ne opazi, ali jo celo zataji. Jezusovo Srce pa vedno bolj izgoreva za nas in v nas želi vneti tisti ogenj Božje 

ljubezni, ki bi nas navdušil, za krepostno in sveto življe­nje. Čaščenje Jezusovega Srca spreminja najprej človeka samega in nato tudi vso družbo. Zato gotovo Jezus hoče takih častilcev. 

četrtek, 26. junij 2014

26. Jezusovo Srce, moja duhovna zibelka


Sv. Terezija Jezusova – Andska, (1900-1920), 13. julij
Rodila se je 13. julija globoko vernim in premožnim staršem v Santiagu v Čilu. Pri krstu so ji dali več imen: Juana (Ivana) Enriqueta Josefina od Najsvetejših Src, klicali pa so jo Juanita [Huaníta]. Bila je živahen otrok in nadpovprečno inteligentna. Po naravi sprva njen zna­čaj ni bil nič evangeljski. Bila je trmasta, ponosna in zagledana vase. V sebi je združevala možnost ljubiti in biti ljubljena. Po šestem letu življenja je zavestno prema­govala v sebi vsako nagnjenje, ki se ni rodilo iz ljubezni.
Šolala se je pri sestrah prevetega Srca Jezusovega. S sedmimi leti je bila prvič pri sveti spovedi in od takrat je neizmerno hrepenela, da bi prejela Jezusa v svetem obhajilu. Desetletna je na dan prvega obhajila zapisala v svoj Dnevnik: »Bližale smo se oltarju medtem ko so peli tisto čudovito pesem: ‚Srečna duša‘. Nikoli je ne bom pozabila! Ne da se popisati to, kar se je zgodilo v moji duši z Jezusom. Tisočkrat sem prosila, naj me vzame in prvič sem čutila njegov ljubeči glas. ‚O Jezus, molim te, vroče te ljubim.‘ Prosila sem za vse. Ob sebi sem čutila Devico Marijo. O, kako se širi srce. Prvič sem doživela prečudovit mir. Po zahvali smo šli na trg s svojimi dru­žinami, da smo delili stvari ubogim in objeli vsakega od svoje družine.«
Po prvem svetem obhajilu je bila vedno tesno zdru­žena z Jezusom in Marijo. Zapisala je, »da ji Jezus in Marija govorita«.
Imela je vnetje slepiča in je morala ostati v postelji. Zaradi dedkove bolezni jo je strežnica pustila sámo in stregla njemu. Vzbujala se ji je jeza in nevoščljivost, a Jezus ji je pomagal, da je premagala nečedno nagnjenje. Sama takole piše: »Moje oči, polne solz, so se ustavile na sliki Presvetega Srca in zaslišala sem nek zelo prijeten glas, ki mi je rekel: ‚Zakaj? Jaz, Juanita [Huaníta], sem sam na oltarju zaradi ljubezni do tebe in ti ne zdržiš niti
trenutka sama?‘ Od takrat dalje mi Jezus govori. Cele ure sem preživela v pogovoru z njim. Všeč mi je bilo, kadar sem bila sama. Poučil me je, kako moram trpeti (…) in ne prekiniti osebnega združenja z njim. Takrat mi je rekel, da me želi imeti zase.«

V družini in pri sestrah so jo uvedli v pobožnost do presvetega Srca Jezusovega. Postala je apostol Jezusove­ga Srca in čaščenje širila tudi med vrstnicami. Prijateljici Isabel takole piše Jezusove besede: »‘Nepopolnosti mo­rajo služiti kot stopnice, po katerih se dvigajo k meni s pomočjo ponižnosti, zaupanja in ljubezni. Nagibam se k duši, ki je ponižna, in prihajam k njenemu uboštvu, da jo pridružim sebi.‘ Vse to so besede Presvetega Srca. Tako, Isabelíta, opazuj svojo bedo, slabosti in nezvestobo. Z eno besedo, ne zaupaj sama sebi, a ne ostajaj v svoji bedi – dvigni se do Božjega Srca, vrzi se k Njemu in njegova usmiljenja polna ljubezen te bo okrepila. Ko boš padla, reci preprosto Jezusovemu Srcu: Gospod, se nisi spomnil, da jaz sama od sebe nič ne morem? In me nisi zadržal! Ne pozabi, sestrica, da je bilo Jezusovo Srce tvoja duhovna zibelka. Tam je tvoje gnezdo, tam te je Jezus ovijal s pesmimi miru in ljubezni. Se spominjaš? Moramo biti, draga Isabel, apostoli tega usmiljenega Srca. Podreti moramo zid hladu, s katerim je obkrožen. Tam v tabernaklju živi, ponižan, za ljudi. Samo lučka ga razkriva. Kakšna Ljubezen, moja draga Isabel! Nedoje­mljivo je. Mnogokrat se sprašujem, kako da se nam ne zmeša od ljubezni do našega Boga.« 

sreda, 25. junij 2014

25. Odrešenik s prebodenim Srcem


Sv. Terezija Benedikta od Križa (1891-1942), 9. avgust
Rodila se je v mestu Breslau, danes Wrocław v Šlezi­ji, kot zadnja izmed sedmih otrok. Judovska družina je malo Edith vzgajala v vrednotah judovske vere. Bila je zelo nadarjena, zato je študirala filozofijo, psihologijo, zgodovino in germanistiko. V času študija je postala ate­istka, a ne iz prezira do vere, marveč kot iskrena iskalka resnice. Ko je nekoč prenočila pri profesorju Husserlu, je vzela iz njegove knjižne police Lastni življenjepis sve­te Terezije Ávilske. Le–ta jo je tako nagovoril, da je skle­nila, da postane katoličanka. Obiskala je duhovnika, ki ji je dal vse potrebno, da je osvojila resnice vere, potem je bila krščena. Poučevala je na šoli sester dominikank v Speyerju.

Oktobra 1933 je vstopila v samostan sester karmeli­čank v Kölnu. Tudi tam je veliko pisala. Zelo zanimivo pri njej je, da je živo čutila krvno povezanost z Jezusom, saj je bila judovskega rodu tako kot Jezus. To je bilo zanjo klic, da se mora tudi ona darovati za Cerkev, za red in za Nemčijo. Jezusova daritev na križu ji je bila vabilo k popolnemu darovanju, tudi življenja, če bi bilo potrebno.
Že v imenu, ki si ga je izbrala, nam razodeva vsebino svojega življenja. Terezija blagoslovljena od križa, bi se glasilo njeno ime v prevodu. Blagoslov, ki naj bi ga preje­la s križa, je bilo zanjo popolno darovanje. Želela je biti križana s križanim Jezusom. Ker je bila njegove krvi, se je čutila poklicana, da mu je v vsem podobna. Pre­bodeno Jezusovo Srce ji je bilo klic k popolni ljubezni in prostosti od vseh zemeljskih želja. Takole je zapisala:
»Tvoj Odrešenik visi pred teboj s prebodenim srcem. On je prelil vso svojo srčno kri, da bi pridobil tvoje srce. Hočeš hoditi za njim v sveti čistosti, potem mora biti tvoje srce prosto vseh zemeljskih želja; križani Jezus naj ti bo edini predmet vsega tvojega hrepenenja, vsake tvoje želje in vsake tvoje misli.
Na križu pred teboj visi Odrešenik, ker je bil pokoren vse do smrti na križu. On je prišel na svet, ne, da bi spolnjeval svojo voljo, temveč Očetovo voljo. Če želiš biti nevesta Križanega, se moraš popolnoma odpovedati svoji volji in ne hrepeneti po ničemer drugem, kot da bi spolnila Božjo voljo.
Tvoj Odrešenik visi pred teboj gol in nag, ker si je iz­bral uboštvo. Kdor mu hoče slediti, se mora odpovedati vsaki zemeljski lastnini.«
Ker so bili Judje v Nemčiji v nevarnosti, je čutila, da se mora umakniti. Bala se je, da bi njene sosestre zaradi njenega judovskega porekla imele težave. S svojo sestro Rozo, ki je tudi postala karmeličanka, sta se umaknili v samostan Echt na Nizozemsko.
2. avgusta 1942 sta bili s sestro odpeljani v taborišče Auschwitz in po nekaj dneh svoje življenje končali v plinski celici.

»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kdor se je odločil za Kristusa, je mrtev za svet, in svet zanj. On nosi znamenja Gospo­dovih odprtih ran na svojem telesu, je slaboten in prezi­ran od ljudi, vendar prav zato močan, ker se v slabotnih razodeva Božja moč. V tem spoznanju Jezusov učenec ne sprejema nase le križa, ki je položen na njegove rame, temveč križa samega sebe: Tisti, ki pripadajo Kristusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.«

torek, 24. junij 2014

24. Ves svet posvetiti Jezusovemu Srcu


Bl. Marija od Božjega Srca (1863-1899), 8. junij
Marija se je rodila leta 1863 v plemiški družini zu Vischering [cu višering] v okolici Münstra v Nemčiji. Mladost je preživljala na gradu Darfeld skupaj z bratom dvojčkom Maksom. Pravijo, da je bila kot otrok pravi divjak.
Že petnajst let stara je začutila klic v redovno življe­nje. Kot gojenka je preživela tri leta v internatu sester Presvetega Srca v Riedenburgu ob Bodenskem jezeru. V teh letih se je Božji klic v njenem srcu še utrdil. Želela je pripadati kakšni redovni skupnosti. Bila je prepriča­na, da želi Odrešenik njeno srce v celoti. Leta 1888 je vstopila k sestram Dobrega Pastirja in dobila ime sestra Marija od Božjega Srca. Ko je končala noviciat in nare­dila zaobljube, je zapisala: »Sedaj sem vsa združena z mojim Jezusom.«
Njeno življenje je globoko oblikovala pobožnost do Jezusovega Srca. Ni nosila samo njegovega imena, mar­več je vso moč za redovno življenje in službo bližnjemu črpala iz ljubezni Jezusovega Srca. Kot mladi sestri so ji zaupali delo z padlimi dekleti in mladimi ženami, ki so zašle v prostitucijo. Po večnih zaobljubah leta 1891, ko je postala voditeljica skupine deklet, je v spominih zapi­sala: »Samo Srcu Jezusovemu pripisujem uspeh, ki sem ga imela pri spokornicah. Kadar je kazalo, da ni nobene rešitve, je On odstranil vse težave.«

V letu 1894 je bila poklicana v samostan Dobrega Pastirja v Porto na Portugalskem. Tam je hitro postala predstojnica in voditeljica zavetišča za sto deklet. Veliko je prosila pri bogatih tovarnarjih, premožnih ljudeh, ško­fih in duhovnikih za denarna sredstva, da je lahko pre­življala svoje sirote. To je počela s tolikšno predanostjo, da se jo je prijelo ime »mati padlih deklet«.
Njeno bogato duhovno življenje, ji je bilo v oporo in moč pri njenem težkem delu. Imela je veliko prikazovanj in notranjih razodetij. Jezus ji je pogosto govoril in ji da­jal posebna naročila. V predzadnjem letu njenega krat­kega življenja je prejela naročilo, naj prosi papeža, da bi ves svet posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu. To je povedala spovedniku, a ji ni dovolil, da bi pisala svetemu očetu. Ker ji je Jezus vedno znova naročal, je spovednik le dovolil, da piše papežu in mu razodene Jezusovo že­ljo. Ker ni prejela nobenega odgovora, je v januarju 1899 pisala še enkrat. V pismu svetemu očetu je med drugim zapisala: »Jezus ni zadovoljen samo s posvetitvijo katoli­ške Cerkve njegovemu presvetemu Srcu, marveč želi, da bi bil ves svet posvečen. Njegova goreča želja je, da bi bil ljubljen in čaščen v vseh, da bi vsa srca vžgal v ljubezni in usmiljenju. On želi, da bi mu privedli vsa srca, ki mu po krstu pripadajo, da bi jim olajšal vrnitev v pravo Cer­kev … K sebi pa želi pritegniti tudi srca tistih, ki še niso bila v krstu prerojena, saj je tudi zanje daroval svoje ži­vljenje in prelil svojo kri. Oni so prav tako poklicani, da nekega dne postanejo otroci Cerkve in bi prav posvetitev Jezusovemu Srcu pospešila njihov duhovni preporod.«
Papež Leon XIII. je poslušal Jezusovo prošnjo. Posve­titev vsega sveta Jezusovemu Srcu je načrtoval za leto 1900. Po težki operaciji pa se je odločil, da s posvetitvijo ne bo čakal. Dne 25. marca 1899 je padla odločitev, da posvetitev izpelje še isto leto. 2. aprila 1899 je za ves svet dovolil, da se smejo litanije Srca Jezusovega povsod jav­no moliti. Dne 11. junija 1899 je ves svet posvetil presve­temu Srcu Jezusovemu. Toda sestra Marija od Božjega Srca tega ni doživela, saj je, komaj 35 let stara, umrla na predvečer posvetitve vsega sveta.

ponedeljek, 23. junij 2014

23. Služenje raste iz zaupne molitve


Sv. Marija Jožefa od Jezusovega Srca (1841-1912), 20. marec
Marija Jožefa se je rodila 7. septembra 1841 v kraju Vitória v Španiji. Njena družina je bila globoko verna, a sta starša imela samo dva otroka. Že kot otrok je Marija Jožefa želela postati redovnica. Ko ji je bilo sedem let, ji je umrl oče. Nekaj let kasneje je odšla s teto v prestolni­co Madrid, da bi tam študirala.
V letu, ko je dopolnila osemnajst let, je zbolela za ti­fusom. Pet let kasneje je vstopila k Služabnicam Device Marije, ki so se posvečale strežbi bolnikom. V tej kon­gregaciji se je počutila dobro in vso svojo ljubezen je razdajala bolnikom ter jim stregla. Toda kljub vsemu je ostajal v njeni duši nemir. Čutila je, da je poklicana k večji združenosti s Kristusom. V srcu ji je vstajala misel, da mora ustanoviti novo redovno družbo, ki bo kontem­plativnega značaja. Posvetovala se je s svetniškim ško­fom Antonom Maria Klaretom. Z njegovo pomočjo je osnovala institut sester, ki se bodo trudile za telesni in duhovni blagor bolnikov in invalidov. Pri vsem svojem delu pa naj bi živele globoko kontemplativno življenje in skrbele za osebno svetost. V času španske državljanske vojne se je rodil Inštitut služabnic Božje ljubezni.
Ker je sama z vso ljubeznijo častila presveto Srce Je­zusovo, je tudi novo skupnost postavila pod varstvo Je­zusovega Srca. Sprva so se posvečale negi bolnikov na domu, kasneje pa tudi v bolnišnicah, centrih in domovih za ostarele. Ko se je redovna družina pomnožila z novi­mi članicami, so se posvečale še varstvu otrok v vrtcih. Vse življenje je opravljala službo generalne predstojnice. Sestram, ki so delale v domovih za ostarele, je pogosto rekla: »Ne mislite, da je nega bolnega ali ostarelega le v tem, da ga oskrbite z zdravili in hrano. Bolj pomembna je druga nega, ki ne sme biti nikoli pozabljena in prihaja iz srca. Bolnemu ali ostarelemu se je potrebno prilagodi­ti in vstopiti v njegovo trpljenje in potrebe.«
Zelo goreče je častila Sveto Trojico, Srce Jezusovo, blaženo Devico Marijo in svetega Jožefa. V ljubezni Je­zusovega Srca, ki mu je veljala vsa njena vdanost, je na­šla nagib in moč za dobroto in ljubezen, s katero se je posvečala bolnikom in potrebnim.
Sestram je rekla: »Oblikujmo se po njegovem božan­skem Srcu. Njegovo Srce naj bo središče našega odnosa z Njim. Pogosto bodimo z Njim, a brez občutka, da ga nadlegujemo. Samo on naj bo naša najgloblja zaupnost.« Prav tako je sestre vedno spodbujala k zavestnemu daro­vanju same sebe v ljubezni križa. »Dobrota in vzajemna ljubezen sta delček nebes v naših skupnostih. Kamorkoli že gremo, nikjer ne bomo brez križa. Redovno življenje je daritev in odpoved, bratska in sestrska ljubezen pa je temelj najvišje popolnosti.«
Da sestre ne bi pozabile na globoko molitveno življe­nje, jim je ponavljala: »Skrb za zdravje naših bližnjih, ki je poslanstvo naše ustanove, mora prihajati iz globokega združenja z Bogom. Bolj ko prihaja iz kontemplacije, z večjim uspehom lahko služimo bližnjemu. Služenje bol­nim mora izhajati iz kontemplacije!«

Njena ustanova se je hitro razširila po Španiji, La­tinski Ameriki in Aziji. Danes šteje preko tisoč sester. Marija Jožefa od Jezusovega Srca je bila razglašena za blaženo na Trgu svetega Pera v Rimu septembra 1992, za svetnico pa oktobra 2000. 

nedelja, 22. junij 2014

22. Biti živa hostija!


Bl. Marija Jezusova Deluil-Martiny (1841-1884), 27. februar
Marija Jezusova je bila rojena leta 1841 blizu Mar­seillesa v Franciji. Dan kasneje je bila krščena na ime Marija Karolina Filomena. Njen oče je bil advokat in upravnik Gostišča ljubezni do bližnjega. Za njo so bili rojeni še en brat in tri sestre. Že v nežni mladosti je do­živela več trenutkov goreče ljubezni do Boga, posebej še pri prvem obhajilu in birmi. Njena mati ji je približala pobožnost do presvetega Srca Jezusovega. Doma se je naučila pisati, brati in vsega, kar je bilo potrebno. Z veli­kim uspehom se je naučila celo latinščine.
Ker je bila zelo nadarjena, so jo z osmimi leti poslali k sestram vizitatinkam v Marseilles. Ker je bila v šoli zelo živahna, so sestre ob škofovem obisku le-temu poto­žile, da je Marija zelo živahna. Preroško jim je odvrnil: »Ne bojte se, to so otročarije! Boste videle, da bomo njo nekoč klicali sveta Marija iz Marseillesa«. Kot gojenka v samostanu Presvetega Srca v Lyonu je Marija z veli­kim uspehom dokončala višji študij. Preden se je vrnila domov je opravila duhovne vaje in v srcu začutila jasen klic v redovno življenje. Starši so ji predlagali, da bi se poročila, a je odklonila. Zatem so ji drug za drugim umr­le vse tri sestre in brat. Prevzela je skrb za bolne starše. Poleg skrbi za starše se je veliko posvečala delom ljube­zni do bližnjega. Bila je dejavna v Straži svetega Srca Jezusovega. Toda to je bil le začetek njenega poslanstva. Ko je postal njen spovednik in duhovni voditelj jezuit pater Calage [kaláž], je leta 1869 naredila zaobljubo večne čistosti. Vedno bolj se je v njej pojavljala želja, da bi se Gospodu popolnoma darovala v žrtev, da bi Bogu izkazala čast, ki mu gre.
Leta 1873 je poromala v Paray-le-Monial in kmalu zatem s štirimi sestrami in štirimi postulantkami usta­novila novo redovno družino z imenom Hčere presvete­ga Srca Jezusovega. To je bila kontemplativna redovna družba, ki je imela poseben cilj, »na vso spregledano ljubezen Božjega Srca po najboljših močeh odgovoriti«. »Srcu Jezusovemu se neprestano zahvaljevati za veliko usmiljenje do grešnikov in zadoščevati Bogu za vse, s čimer ljudje žalijo Božje Veličastvo.« Želela je, da bi bile njene sestre stalno pod vznožjem križa, skupaj z Jezu­sovo Materjo Marijo, in prosile za čimprejšnji prihod Božjega kraljestva.
Leta 1878 je bila posvečena bazilika presvetega Srca Jezusovega v Berchemu v Belgiji. Nekaj dni kasneje so sestre naredile večne zaobljube. Takrat so začele z več­nim čaščenjem Najsvetejšega in so se menjavale vsake pol ure dan in noč.
V letu 1876 je v kratkem izgubila očeta in mamo. Pre­den sta umrla, sta izrazila željo, da bi na družinskem po­sestvu pri Marseillesu ustanovila redovno hišo. To željo staršev je izpolnila, ko je tam ustanovila tretjo redovno hišo in v njej nastanila noviciat.
»Ljubezen se veže z ljubeznijo, žrtev z žrtvijo, in ta kli­če po krvi, krvi lastnega srca. ... Če moje ubogo življenje lahko kaj doprinese, da se duše približajo tvojemu Srcu, po katerih te žeja, rada postanem živa hostija, s katerimi pokrivaš sveti oltar. Gospod, vzemi ga!« Te njene besede so se dobesedno uresničile, ko jo je samostanski vrtnar na pepelnično sredo 1884 umoril. Bil je nestrpen do vse­ga, kar je bilo povezano z vero, ker je bral anarhistične časopise. Ko je umirala, so bile njene zadnje besede: Od­puščam mu, zaradi Gospodovega dela, zaradi Gospodo­vega dela!

Sestra Marija Jezusova je papežu Leonu XIII. ponudi­la, da bi Bogu darovala svoje življenje po njegovih name­nih. In Bog je njeno ponudbo sprejel.

sobota, 21. junij 2014

21. Biti kristjan pomeni biti drugi Kristus


Bl. Henrik de Ossó (1840-1896), 27. januar
Rodil se je leta 1840 v Kataloniji, to je v severni Špa­niji. V duhovnika je bil pomsvečen 21. septembra 1867. Svoje duhovniško poslanstvo je razumel precej drugače kot njegovi vrstniki. Ni mu bil všeč janzenistični duh, po katerem je Bog daleč nad človekom in njegov strog sodnik. Kakor žandar, ki pazi na vsa človekova dela in komaj čaka, da ga kaznuje za vsak njegov prestopek.
Henrik je čutil, da se bližajo novi časi, ko bo verski hlad minil in se bodo srca zopet goreče približala Go­spodu. Trudil se je za bogoljubno življenje in vestno go­jil premišljevalno molitev. Zelo blizu mu je bila Terezija Ávilska. V njenih spisih je dobil navdih za prisrčen, za­upen in oseben odnos do Boga. To, kar je sam doživel v notranji molitvi, je hotel posredovati tudi drugim. A naletel je na gluha ušesa in celo nasprotovanja. Zaradi tega je moral veliko pretrpeti in biti preskušan.
Imenovali so ga apostol otrok, ker jih je zbiral pri verouku in jih učil katekizma. Organiziral je cerkvena gibanja na evangeljskih temeljih, da je navduševal ljudi za prisrčno bogoljubnost. Bil je tudi goreč in iskan spo­vednik ter voditelj duš.
Duhovnost Terezije Ávilske ga je tako prevzela, da je ustanovil Družbo svete Terezije za žene. V njej je ženske oblikoval po zgledu vélike karmeličanske svetnice in jih navduševal za globoko in iskreno molitev.
Pri vsem njegovem delovanju ga je vodila misel: Če hočemo oznanjati Jezusa, ga moramo poznati! Celo ču­titi in razmišljati moramo kot Jezus. Zapisal je: »Večno življenje je namreč v tem, da Jezusa Kristusa, našo edi­no srečo v času in večnosti, vedno bolje spoznavamo. Kako srečna je duša, ki se vsak dan znova tega uči, in to uresničuje: Kako sladka misel! Hočem živeti, jesti, spa­ti, govoriti, molčati, delati, trpeti – vse hočem storiti in pretrpeti skupaj z Jezusom, v združenju z Božjo voljo, s tistim mišljenjem, s katerim je on delal in trpel in kate­ro želi prepoznati tudi v mojem delovanju in trpljenju. Kdor tako dela – in tako moramo delati vsi – , bo že tu na zemlji živel nebeško življenje. Preoblikoval se bo po Jezusu in bo mogel skupaj z apostolom govoriti: ‚Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.‘«
Da bi mogli Jezusa čim bolj poznati, se je potrebno približati njegovemu Srcu in se tam učiti, kakšen je. »Biti kristjan namreč pomeni, biti drugi Kristus. Nihče ne more biti rešen, če se ne upodobi po Kristusu. Da pa se v tebi uresniči Kristusovo življenje, je predvsem potrebno, da ga raziskuješ, spoznavaš, premišljuješ, a ne le tega, kakšno je bilo na zunaj, temveč skušaj prodreti v mišljenje, čustva, želje in namene Jezusa Kristusa, da boš tako lahko vse delal v popolni edinosti z njim.
Gospod nas v svoji dobroti in s svojo besedo sam vabi k temu. Toda kako se bomo naučili na primer njegove krotkosti in ponižnosti? Kako se bomo postavili v vsa­kem dejanju pred Kristusa in ga posnemali, če ne pozna­mo čustev njegovega Srca, ki so ga pri njegovih dejanjih vodila?«
Zanj je pomenilo, da si pravi kristjan šele takrat, ko se popolnoma upodobiš po Jezusovem Srcu. Zato spod­buja: »Mislite kakor Jezus Kristus, čutite kakor Jezus Kristus, ljubite kakor Jezus Kristus, delajte kakor Jezus Kristus, pogovarjajte se kakor Jezus Kristus, govorite ka­kor Jezus Kristus. Skratka: vse svoje življenje prilagodite Kristusovemu, nadenite si Jezusa Kristusa.«

petek, 20. junij 2014

20. Vse privesti k presvetima Srcema


Bl. Kajetan Errico (1791-1860), 29. oktober
V okolici Neaplja se je 19. oktobra 1791 v družini izdelovalca makaronov rodil četrti otrok. Že naslednji dan so dečka krstili in mu dali ime Kajetan, Kozma in Damijan. Šolo je obiskoval v domačem kraju, kjer sta jo vodila dva goreča duhovnika. V šestem letu je prejel prvo sveto obhajilo in z enajstimi leti je bil birman. Že štirinajstleten deček je hotel vstopiti v redovno družbo. Poskušal je pri kapucinih in redemptoristih, a so ga za­radi mladosti zavrnili. Ker je v srcu čutil Božji klic, je bil s šestnajstimi leti sprejet v semenišče v Neaplju. Ja­nuarja 1808 je oblekel talar. Ker družina ni bila toliko premožna, da bi plačevala njegovo bivanje v semenišču, je stanoval doma. Vsak dan je pešačil osem kilometrov do semenišča in bil tam pri predavanjih. Mnogi so ga občudovali, ko je v mrazu, vročini in dežju vsako jutro pešačil do semenišča. Pogosto so dejali: »Glejte, kako gre sveti Kajetan Errico!«
V času študija v semenišču je bil vsako jutro pri sveti maši in obhajilu. Pomagal je doma v družini in vsak četr­tek obiskoval bolnike v bolnišnici za neozdravljivo bolne v Neaplju. Prinašal jim je mala darila, sadje in svoje te­denske prihranke. Ob nedeljah je hodil s križem v rokah po ulicah in zbiral otroke, ter jih učil katekizem.
23. septembra 1815 ga je kardinal Rufin Scilla v nea­peljski stolnici posvetil v duhovnika. Kmalu po posveče­nju je bil določen za voditelja duhovnih vaj v domačem kraju. To delo je izvrševal goreče in z vso ljubeznijo. Bil je dober in iskan spovednik. Predvsem pa je bil mož mo­litve in trde pokore. Ko mu je mati prala s krvjo prepo­jene srajce in majice, je dejala: »Ob tem čutim večje bo­lečine, kot takrat, ko sem ga nosila pod srcem in rodila.«
V letu 1818 je med molitvijo v koru imel videnje, med katerim je spoznal, da Bog želi, da ustanovi nov red. Kot znamenje naj mu bo zidava cerkve Žalostne Matere Bož­je v rojstni župniji. Z vso vnemo se je lotil zidave cerkve in si vedno znova ponavljal: »Cerkev bo pozidana, ker jo želi Bog!« Do leta 1830 je bila dograjena in posvečena. V istem koru je dobil od Boga naročilo, naj ustanovi nov red, posvečen najsvetejšima Srcema Jezusa in Marije. Za cerkvijo je začel graditi malo hišo, kjer bi lahko pre­bivali prvi bratje. Z leti so se zbrali okoli njega duhovni­ki, ki so se umaknili v samoto in goreče častili sveti Srci Jezusa in Marije. Njihov prvi namen je bil, delovanje v ljudskih misijonih, zato so se imenovali Misijonarji pre­svetih Src. Drugi namen novega reda pa je bila pokora. Tisti, ki so videli njegovo celico, so povedali, da sta bili v tleh dve jamici, ki sta jih napravila njegova kolena, ker je mnogo kleče molil. Prav pokora je bila eden od temeljev njegove svetosti.
Ko je papež Pij IX. potrdil pravila novega reda, so se še bolj posvetili misijonom, vodenju duhovnih vaj ter še posebej spovedovanju. Moč za njegovo delavnost je pri­tekala iz zaupnega združenja s presvetima Srcema Jezu­sa in Marije. Tako jima je bil blizu, da je občutil njuno bolečino zaradi mlačnosti ljudi, ki se niso držali Božjih zapovedi. Bolečina v Jezusovem in Marijinem Srcu, ga je gnala, da je dal vse moči Gospodu na voljo, da bi čim več ljudi pripeljal nazaj v naročje Božje ljubezni.

četrtek, 19. junij 2014

19. Mučenke Jezusovega Srca


Sv. Terezija sv. Avguština in sosestre, (mučene 1794), 17. julij
Osemnajsto stoletje je bilo stoletje razsvetljenstva. Vera v razum in napredek je hotela nadomestiti vero v razodetje in Cerkev. Opora temu gibanju je bila tudi francoska revolucija. Njeno vodilo o bratstvu, svobodi in enakosti se je kmalu izrodilo. V imenu svobode je narodna skupščina razpustila vse cerkvene redove, češ da so njihova pravila zoper človekove pravice do svobo­de. Revolucija, ki je obljubljala bratstvo in enakost, se je spremenila v strahovlado in zatirala Cerkev ter Cerkvi zveste duhovnike, redovnike in redovnice.
Z razglasitvijo republike so odloki kar prehitevali drug drugega. Prepovedali so krščansko ime, pustošili cerkve, morili duhovnike, ki so zavračali državno zaprisego. Kr­ščanstvo naj bi izginilo do zadnjih sledov.
V tem revolucionarnem ozračju se je skupnost karme­ličank v Compiègnu v Franciji izročila Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in svoji domovini. Besedilo posvetitve so sestre dve leti vsak dan obnavljale ter se vztrajno pripravljale na darovanje življenja. Po odloku o razpustitvi samostanov z dne 18. avgusta 1792 so bile se­stre prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samo­stan. V štirih skupinah so živele pri družinah ter ostale zveste predpisanim molitvam.
Sredi poletja v letu 1794 je teror dosegel višek. 23. junija so aretirali tudi šestnajst bosonogih karmeličank samostana Učlovečenja v Compiègnu in jih zaprli v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe tako imenovane škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«.
17. julija je vseh 16 karmeličank sodišče obsodilo na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju in zaradi pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca. Sestre so izrek sodbe poslušale z vedrino in veseljem v srcu. Sledila je prava liturgija mučeništva. Za množico, ki je stala ob cesti ali šla za konvojem, je bila ta belo oblečena skupina redovnic, ki so zbrano pele Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga je sprejela v spoštljivi tišini, ki ni imela primere v vsej revoluciji.
Najmlajša, sestra Konstanca, novinka, je bila prva po­klicana. Pokleknila je pred priorico, prosila za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubila kipec, ki ji ga je ponudila priorica. Nato je vstala in šla po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavnost. Nenado­ma je začela peti psalm Laudate omnes gentes (Hvalite 
vsi narodi) in vse sestre so povzele melodijo. Tako so prihajale druga za drugo. Ostareli sestri Anamariji Kri­žanega Jezusa so morali rabljevi hlapci pomagati, da je prišla po stopnicah. »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil«. Ko je šla nazadnje, za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, je dala kipec nekomu, ki je stal poleg nje.

Zanimivo je, da je bilo v obtožnici zapisano, da so bile obsojene zaradi čaščenja Jezusovega in Marijinega Srca. Razsvetljenstvo je hotelo prav to, da bi iz src vernih ljudi iztrgalo prisrčno pobožnost in predanost Bogu. Pomem­ben je bil samo goli razum in napredek. Prava pobožnost do Jezusovega Srca pa je človeka vedno usmerjala k lju­bezni in služenju. Vsem, ki so to pobožnost sprejeli, da jim je oblikovala življenje, pa je pomagala v družbo pri­našati toplino, usmiljenje in ljubezen. Brez teh vrednot pa lahko človeška družba postane samo še tolpa skupin ali posameznikov, ki se borijo za prevlado in moč.

sreda, 18. junij 2014

18. Po Jezusovem Srcu vneti družine


Sv. Magdalena Zofija Barat (1779-1865), 18. november
Rodila se je 13. decembra 1779. Pri krstu so ji dali ime Magdalena Luiza Zofija. Odraščala je v skromni, a zelo verni družini. Prvi pouk o veri je dobila v domači družini. Versko vzgojo je nadaljevala v župniji. Kasneje je za njeno duhovno rast skrbel starejši brat, ki se je pri­pravljal na duhovniški poklic. Sestavil ji je dnevni red, v katerem sta se izmenjavala študij in verske vaje. Materi in njej se je zdel prestrog, a brat je vztrajal. Bila je zelo nadarjena za jezike in se je poleg materinščine učila še italijansko, špansko, latinsko in grško. Latinsko se je na­učila toliko, da je lahko pisala pisma v latinščini.
Sredi revolucionarnega vrenja, ko je bil brat Ludvik posvečen v duhovnika, je Magdalena začela razmišljati o redovnem poklicu. Toda tisti čas temu ni bil naklo­njen. Ko se je revolucionarno neurje nekoliko poleglo, je odšla za bratom v Pariz. Stanovala je pri postarani in bogoljubni gospodični, brat pa je skrbel za njeno duhov­no vodstvo. K njej so začela zahajati še druga dekleta in se ji pridruževati.
Bratov prijatelj pater Varin jo je navduševal, da bi ustanovila žensko družbo, ki bi širila čaščenje Jezuso­vega Srca, saj bi na ta način v družine spet prinesli več verske vneme. Magdalena je v tem začutila Božji klic. Novembra 1800 se je s tremi tovarišicami posvetila Je­zusovemu Srcu. Sklenile so, da hočejo odslej širiti samo njegovo čaščenje. Imenovale so se »Inštitut presvete­ga Srca«. V Amiensu se je zanje odprlo novo delovno področje v vzgoji. Poprijele so ga in se preimenovale v »Dame presvetega Srca«. Magdalena Zofija je sestavila pravila za novi red, ki jih je povzela po Ignacijevih. Ko je postala predstojnica, se je družba hitro širila. Leta 1826 je papež Leon XII. potrdil njihova pravila. Družba se je hitro širila tudi po sosednjih državah. Sestra Filipina Duchesne jo je ponesla tudi v Ameriko. Kasneje pa so nastale nove hiše celo na Japonskem in v Avstraliji. Ko je sestra Magdalena umrla leta 1865, je zapustila močno kongregacijo s 4000 živimi sestrami, 1368 pa jih je od ustanovitve že odšlo v večnost.
Odločitev, da bo njihov glavni namen čaščenje Jezuso­vega Srca, je bil odgovor na zmedene čase po revoluciji in janzenizmu. Ljubezen Jezusovega Srca se jim je zdela najboljše sredstvo, da se v družinah spet poživi vernost in prisrčna ljubezen do Boga. K temu jim je pomagalo tudi vzgojno delovanje, saj so sestre, kot apostoli Jezuso­vega Srca, čaščenje širile po svojih gojenkah. Njihov cilj je bil, da bi ljubezen Jezusovega Srca napravile vidno. Vidno v tem pomenu, da bi jo širile med žene in dekle­ta ter tako ogenj Božje ljubezni prinašale v družine. V zavodih je uvedla duhovne vaje za žene in dekleta ter jih tako pridobivala za presveto Srce in prihod Božjega kraljestva. Bila je izredno delavna. To se vidi iz njenega zapisa: »Če se povsod tako strašansko mnogo dela, da bi se duše pogubile, ali naj bi se me ne potrudile vsaj toliko, da bi jih rešile?«

Ob vsem, kar je počela, je ostala iskreno ponižna, saj je dejala: »Bog je rad v srcu, ki ga je ponižnost poglobila in ljubezen razširila. Prave ponižnosti ni brez ljubezni do poniževanja.« 

torek, 17. junij 2014

17. Božjo ljubezen narediti vidno


Sv. Filipina Duchesne (1769-1852), 18. november
Rodila se je 29. avgusta 1769 v Grenoblu v Franciji. Njena družina je bila znana po pokončnih in močnih osebnostih. Šolo je obiskovala pri sestrah vizitatinkah v domačem kraju. Ker je v srcu čutila, da jo Bog kliče v redovni poklic, je v osemnajstem letu starosti vstopila k sestram Marijinega obiskanja.
Francoska revolucija ji je prekrižala načrte in poruši­la njena življenjska pričakovanja. Vsi redovi in redovne hiše so bili razpuščeni. Filipina je enajst let živela pri svoji družini in se ravnala po pravilih, ki so jih prej s se­strami živele v samostanu. Pomagala je doma in skrbela za starše. Ker je čutila, da njeno srce pripada Gospodu, je z bivšimi sosestrami skušala obnoviti samostansko ži­vljenje. Toda brez uspeha.
Leta 1800 je Magdalena Zofija Barat ustanovila Druž­bo presvetega Srca Jezusovega. Po štirih leti se je pove­zala s Filipino, da bi v Grenoblu ustanovili novo hišo tega reda. Filipina je sprejela izziv in se z vsem žarom svojega srca predala službi v novi ustanovi. Namen reda je bil: »V vseh okoliščinah našega življenja ali kamorkoli nas vodi njegovo poslanstvo, je naša prva naloga z življe­njem slaviti Jezusovo Srce, ter vsem ljudem razodevati njegovo ljubezen. Cerkev nas pošilja, da ljudem posredu­jemo ljubezen Jezusovega Srca.«
Na prošnjo škofa iz Luisiane je njena predstojnica do­volila njej in nekaj sestram, da so odšle na delo v novi
svet, v Ameriko. Z parnikom Rebeka so odplule iz Bor­deauxa 21. marca 1818. Na praznik Srca Jezusovega 29. maja so pristale v New Orleansu. Prvih šest tednov so stanovale pri uršulinkah v istem mestu. Potem pa so po reki Mississippi odpotovale v notranjost dežele. Niso se ustavile v St. Luisu, kakor je bilo pričakovano, marveč so nadaljevale pot do St. Charlesa v zvezni državi Misso­uri. Tam so ustanovile prvo redovno hišo izven Evrope. To je bila prva Šola Jezusovega Srca, ki se je preimeno­vala v Akademijo presvetega Srca. Leta 1827 so odprle še šolo v St. Luisu, kasneje še internat in šolo za sirote, ki je bila brez šolnine. V času svojega življenja je sestra Filipina ustanovila več skupnosti svojega reda in veliko šol, ki so jih vodile sestre.
Poleg vsega dela v šolstvu je bila sestra Filipina globo­ko usidrana v Bogu. Tisti, ki so jo poznali, so jo označili kot »ženo, ki vedno moli«. Prav kontemplacija Jezusove­ga Srca, ji je pomagala, da je lahko nesebično razdajala vse svoje moči v blagor bližnjim. Ljubezen, ki jo je zaje­mala v Jezusovem Srcu, je hotela prinašati tudi drugim. Vedno se je trudila, da bi Božjo ljubezen naredila vidno. Ljubezen naj bi postala srce sveta in družbe!
»Najbolj dragocena stvar, ki nam jo daje Jezusovo Srce, je smisel za odločnost. Od Jezusovega Srca se uči­mo, da je za uspeh v življenju potrebno, da smo zado­voljni sami v sebi. Ohraniti moramo prizadevnost, da dosežemo zastavljeni cilj, kajti s trdim delom in vero je vse mogoče.«
Delo z mladimi je bilo njeno področje, kjer je lahko Božjo ljubezen naredila vidno. Ni se samo trudila, da bi mlade čim več naučila, temveč da bi začutili, kako jih Bog ljubi. Hotela je biti kakor Jezusovo Srce, ki je bilo prebodeno, da se je njegova ljubezen razlila na vse. 

ponedeljek, 16. junij 2014

16. Srce Jezusovo - oltar, na katerem se darujem


Sv. Terezija Margareta Redi (1747-1770), 1. september
Terezija Margareta se je rodila v Arezzu v plemiški družini Redi. Vstopila je v samostan bosonogih karme­ličank v Firencah in prejela ime Terezija Margareta od presvetega Srca Jezusovega. Bila je zelo nadarjena ter čisto preprosta in skromna. Veliko je premišljevala in že v mladosti imela mistično izkustvo, ki je temeljilo na be­sedah apostola Janeza: Bog je ljubezen.
V duhovnosti je odkrivala svojo lastno pot globoke združitve z Jezusom. Zelo goreče je častila Srce Jezuso­vo, kar je bilo v nasprotju z janzenističnimi navadami, ki so se takrat širile po Toskani. Prejela je milost, da je od prve spovedi, ko je bila stara sedem let, v vsem ravnala le iz čistih verskih nagibov. V veliko oporo pri tem so ji bili verni starši, posebej oče, ki so ga označili kot »viteza z globoko in edinstveno vero«.
Božjo bližino je doživljala tako naravno kakor diha­nje. Vse jo je vodilo k Bogu in o njem govorilo. V aktih za razglasitev za svetnico so zapisali: »Čeprav je bilo ži­vljenje Terezije Margarete kratko, bi ga mogli imenovati nenehno dviganje nedolžnega srca k Bogu. Njena čista duša je stremela po Bogu, ker je bila prepričana, da se more samo v njem odpočiti.«
Ob vstopu k bosonogim karmeličankam je izjavila, da se hoče »udeležiti tekmovanja, kdo najbolj ljubi Gospo­da in mu najbolje služi«. Iskrivost in izjemna čistost nje­nega duha se je skladala z globoko ponižnostjo. Z rastjo ljubezni do Boga se je večala njena predanost bližnjim. Prizadevala si je ljubiti vse sestre in biti služabnica vseh. Rekla je: »Če ne bi bilo v redu nič drugega kakor stalna priložnost, vaditi se v medsebojni ljubezni, bi se že zara­di tega tisočkrat odločila zanj.« Požrtvovalno je stregla bolnicam in jim vlivala duhovno tolažbo. V njej so pre­poznavale angela ljubezni.

Po slovesnih zaobljubah je želela samo še to, da se njeno srce loči od vsega in pripada samo Bogu. S svojim očetom, ki ga je zelo cenila, se je hotela srečevati samo v notranjosti božanskega srca, ki jo je naučilo ljubiti.
V Jezusovem Srcu je našla zavetje in prostor, kamor se lahko umakne, da je sama s svojim Jezusom. Tam je prebivala, se veselila in tudi trpela. Ko je doživljala te­mno noč vere, ji je bilo Jezusovo Srce kot puščava, v ka­teri trpi in skrita čaka odrešenja. Prav tako ji je bilo Srce Jezusovo kot oltar, na katerem izgoreva v ognju Božje ljubezni.
Kot enega zadnjih sklepov je zapisala: »Da, moj Bog, samo eno še hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje samo skrito življenje v poni­žnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej táko tudi moje. Zato se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam v tebi, s teboj in zate žive­la skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega Presve­tega Srca, ki se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«

Njeno nepotešljivo hrepenenje po večji ljubezni do Boga ji je povzročalo pravo mučeništvo. Zdelo se ji je, kakor da Boga sploh ne ljubi več. Dosegala je tisto svo­bodo duha, po kateri je hrepenela, vse dokler se ni v popolni svobodi blažene večnosti 7. marca 1770 zedinila z Njim. 

nedelja, 15. junij 2014

15. Zadoščuj za njihovo nehvaležnost in prezir!

Sv. Marjeta Marija Alacoque (1647–1690), 16. oktober
Marjeta Marija Alacoque [alakók] se je rodila leta 1747 v nepomembni vasi sedem milj oddaljeni od Paray-le-Moniala [parej l‘ moniála]. Oče je bil krajevni notar, a je zgodaj umrl in ženi Filiberti zapustil pet otrok. Zaradi pomanjkanja v družini so vsi zelo trpeli. Marjeta je čuti­la že od čisto nežne mladosti močno željo po Bogu. Ko je bila stara štiri leta, mu je obljubila, da bo vse življenje živela deviško. Kaj to pomeni, najbrž v celoti ni razume­la. Osemletna je odšla v zavod sester klaris in se z vsem žarom posvetila duhovnemu življenju. A njena sreča ni trajala dolgo. Zaradi bolezni se je morala vrniti na svoj dom. V domači hiši je veliko pretrpela, dokler ji ni Bog utrl pot v samostan sester Obiskanja Device Marije v Paray-le-Monialu. Vstopila je 20. junija 1671 in naredila redovniške zaobljube novembra 1672. Ni ji bilo z rožica­mi postlano, saj jo je Bog vodil skozi trdo šolo trpljenja. Razodeval ji je svoje Srce in jo vzgajal, da bo postala glasnica njegove zaničevane in razžaljene ljubezni. Jezus ji je dejal: »Iščem žrtve za svoje Srce, žrtve, ki se hočejo darovati kakor žgalna daritev za izpolnitev mojih name­nov … in za to sem izbral tebe.«
Bila je razpeta med naročila, ki jih je prejela od Je­zusa, in ravnanje predstojnice, ki jo je trdo preizkušala. Vznemirjali so jo tudi duhovniki in zdravniki, ki je niso mogli razumeti. Šele pater Klavdij de la Colombiere [d‘ la kolombjér] jo je razumel in od takrat je v njeni duši zavladal čudovit mir.
Z velikim odporom, vendar v iskreni pokorščini, je za­pisovala svoja notranja doživetja, čeprav je sama želela, da bi ostala skrita.
Poleg več malih videnj je imela štiri velike vizije, ko je klečala v kapeli pred Najsvetejšim. 27. novembra 1672 ji je Zveličarjevo Srce razodelo, »da je tako prevzeto od ljubezni do ljudi … da jo hoče z njenim sodelovanjem razliti svetu«. Do tedaj jo je Gospod imenoval služab­nico svojega Srca, a odslej jo imenuje ljubljenko svojega Srca. V naslednjih videnjih se ji je prikazal s kristalno čistim Srcem, obdanim z trnjevo krono, ki je ranila pre­sveto Srce. Nad Srcem se dviga križ, ki naznanja, da so presveto Srce prizadeli grehi in je že od vsega začetka polno bridkosti. Jezus ji je razodel, da je čaščenje nje­govega Srca »kakor zadnji poskus Njegove ljubezni … ki hoče ljudem zadnjih stoletij pomagati … da jih iztrga iz oblasti satana … in jih uvede v blago svobodo Božje ljubezni«. Gospod ji je naročil naj zadoščuje za grehe in prosi usmiljenja za grešnike. V tretjem videnju ji je Jezus odkril svoje Srce in jo prosil: »Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost in prezir, kolikor boš mogla … Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar, po­slušaj moj glas … da izpolniš moje načrte!«
V četrtem videnju ji je Gospod naročil, naj se vpelje praznik presvetega Srca Jezusovega na petek po osmini svetega Rešnjega Telesa.

V teku vseh velikih in malih videnj je Zveličar razodel sveti Marjeti dvanajst obljub, v katerih obljublja zvestim častilcem svojega Srca posebne milosti in bližino. Takole ji je Gospod naročil: »Tudi ti obljubim, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«