In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« (Mt 14, 26-31).
Človek po grehu tava v temi greha in ujet v vezi greha ne more skoraj nič narediti za svoje odrešenje. Ostaja brez milosti a v celoti ga greh ne uniči takoj po prvem odklonu. V človeku ostaja spomin na čas ljubezni, ko je čutil Božje Srce ob svojem srcu.
Sveti Avguštin nam v Izpovedih lepo pove, kako si je Bog prizadeval, da ga je priklical k sebi: Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me in zagorel sem po tvojem miru. (Avguštin Avrelij, Izpovedi 10,27).
Spomin na Božjo ljubezen v človeku zbudi hrepenenje po rešenju in po sreči, ki jo je prej užival v Božjem objemu. Bog sam bi rad hitel na pomoč a v celoti spoštuje človekovo svobodo. Zato mora s človekove strani priti klic k Bogu.
Spreobrnjenje je podobno dogodku s Petrom, ki se potaplja. Ko je videl, da je izgubljen je zaklical: »Gospod, reši me!« Gospod je stegnil roko in ga potegnil iz vode. Gospod čaka grešnega človeka, da zakliče in mu takoj hiti pomagat. Ko človek pokaže željo po spreobrnjenju mu Bog hiti naproti v zakramentu svete spovedi. Ko človek prosi odpuščanja mu Bog odpušča z vso ljubeznijo in mu ponuja nov začetek.
Bo v spovedi človekovo dušo ponovni oživi in jo naredi uspešno v sodelovanju z Božjo milostjo. To pomeni, da človekovo prizadevanje spet lahko postane uspešno za večnost. Pred spreobrnjenjem je bil duhovno mrtev, nesposoben narediti kaj dobrega za svojo večnost.
Po spovedi pa postane ponovno duhovno živ in uspešen. Človek je spet v prijateljstvu z Bogom in ponovno usmerjen v pravi cilj: proti Bogu. Njegovo življenje ima ponovno smisel in ni več zgrešeno ali izgubljeno.
Nasprotno pa se dogaja, če človek odlaša s spreobrnjenjem. Podoben je nebesnemu telesu, ki gre čedalje bolj proč od svojega sonca. Bolj, ko se oddaljuje od svoje zvezde manj svetlobe in toplote ga zadene.
Kroži vedno bolj daleč proč od svojega sonca. Sprva še čuti njeno privlačnost, a ko se od nje oddaljuje tudi privlačnosti ne čuti več. Človeku vsak greh pripomore, da je z Bogom manj povezan. Grešni ovoj človeka vedno bolj loči od Boga.
Več ko je grešnih dejanj, bolj trden in debel je grešni ovoj. Človek vedno bolj čuti oddaljenost od Boga. Sprva je srcu še bolečina zaradi ločenosti od Boga. Čez čas pa se tudi ta izgubi. Človek postaja neobčutljiv za Boga. Tudi spomin za Božjo ljubezen se izgublja iz človekovega srca.
- Da na koncu ga začne celo jeziti, da sploh pozna Boga in na koncu bi celo rad videl, da Boga ne bi bilo. To pa je že stanje pogube.
- O, Srce Jezusovo ne dovoli, da bi se kdaj tako oddaljili od tebe, da bi zašli v pogubljenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar