30. opat Avguštin Kostelec, cistercijan 1879–1963

V Beli krajini, kjer se po gozdovih svetlikajo breze in jeseni rumeni praprot, je bil rojen Martin. Bilo je to ob koncu poletja v Drašičih pri Metliki. Doma niso imeli veliko, a stradali tudi niso. Daleč naokrog je bilo znano, da so bila njihova vrata za reveže vedno odprta. Tudi molitev je bila v hiši redna in obiski svete maše v Metliki tudi.

V tako pristnem krščanskem okolju je odraščal mali Martin, zato ni čudno, da se mu je želja, da bi postal duhovnik, že zelo zgodaj oglasila. Osnovno šolo je obiskoval v domači Metliki, prva dva razreda gimnazije pa v Novem mestu. Zadnje razrede gimnazije je dokončal v Ljubljani. Še preden je gimnazijo končal, je stopil k cistercijanom v Stični in dobil ime br. Avguštin. Teološki študij je opravil v maternem samostanu Mehrerauu in v Stični. V duhovnika je bil posvečen 10. aprila 1904 v Stični.

V samostanu je opravljal različne službe in ob vsem delu nadaljeval študij v Gradcu ter bil leta 1918 promoviran za doktorja bogoslovja. Po odhodu dela nemških menihov in opata Bernarda je postal prior, kasneje pa opat. Že med prvo svetovno vojno je sprejel v samostan goriške bogoslovce in škofa Sedeja.

S svojimi menihi je pomagal poljskemu samostanu v Mogili in jim vzgojil nov naraščaj. Prav tako je z njimi pomagal pri obnovi samostana Poblet v Španiji.

Bil je mož molitve in treznega premisleka. Hotel je poskrbeti za nadaljnji razvoj samostana, zato je ustanovil interno gimnazijo, v kateri so poučevali domači patri. Gojenci so delali izpite pred komisijo s klasične gimnazije v Ljubljani. Ta modra odločitev je prinesla stiškemu samostanu veliko novih poklicev. Pravijo, da si je znal vzeti čas, se usedel k šolarjem in jim pomagal z inštrukcijami. Pod njegovim vodstvom se je stiški samostan tudi na gospodarskem in kulturnem področju čudovito razvijal. Njegovo mehko srce je odprlo vrata duhovnikom beguncem med drugo svetovno vojno. Z njimi je delil vse, kar je imel. Toda ne samo duhovnikom, tudi vsem drugim je v stiski pomagal. Reševal jih je, da niso bili internirani, ter skrival, da jih je ohranil pri življenju.

Ko je nastopila svoboda, niso novi oblastniki nič pomislili, koliko dobrega je storil opat Avguštin. Očitali so mu sodelovanje z okupatorjem in ovajanje. Vtaknili so ga v preiskovalni zapor in ga javno blatili po časopisih. Toda ostal je pokončen in na vse očitke je odgovarjal z resnico. Koliko je trpel, ko so mu kos za kosom jemali od samostanskih posestev, ubijali mlade patre in bogoslovce ter odvzemali samostansko imetje. Veliko je preklečal pred Najsvetejšim in prosil, da bi zmogli ostati pokončni tudi v največjih stiskah.

Večer življenja je preživel v obubožanem stiškem samostanu ob peščici menihov, ki so še ostali v hiši. Mnogi so zbežali, nekateri izstopili, osem so jih ustrelili, nekaj malega pa jih je ostalo ob njem. Branil je svoje menihe, ko so jih zapirali, in trpel ob hišnih preiskavah.

Kljub vsemu hudemu, ki se je zgrnilo nad hišo, je trdno veroval, da Božja roka še vedno bedi nad samostanom, zato je pogumno zrl v prihodnost.

K Očetu se je vrnil ves utrujen od dela in trpljenja februarja leta 1963.

29. Božji služabnik Lojze Kozar 1910–1999

Ko se je zasvital svetega Martina dan davnega leta 1910, so pri Kozarjevih na Goričkem povili fantička, ki so mu dali ime Lojze. Že zelo zgodaj ga je nehala ogrevati topla materina dlan, saj mu je mati umrla, ko je bil star šele tri leta. Šolo je obiskoval v domačem kraju. Ker je bil bistre glave, ga je oče na priporočilo župnika Kuharja peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker je bila soboška gimnazija ukinjena, je zadnja dva letnika končal na Ptuju. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

Kot kaplan je sejal seme Božje ljubezni na več župnijah takratne mariborske škofije. Med drugo svetovno vojno je moral v izgnanstvo na Madžarsko, kjer je pomagal na raznih župnijah. Po štirih letih se je vrnil domov in postal naslednik umorjenega župnika Halasa v Veliki Polani.

Njegova naslednja postaja je bila župnija Odranci. Tu je doživljal celo kalvarijo z gradnjo nove cerkve. Odklonili so mu načrte, ga za 75 dni zaprli in zasliševali. Prepovedali so mu opravljati duhovniško službo. Na koncu pa še najbolj podlo dejanje: zaplenili so mu že zbrani material za gradnjo cerkve. Toda župnik Lojze se ni vdal. V veliko oporo so mu bili župljani, ki so bili zelo složni in navdušeni za gradnjo. Ko se je gradnja začela in bila v teku, se je zgodilo, da se je podrla kupola nove cerkve in pod sabo pokopala osem ljudi.

Lojze je vse to trpljenje voljno in vdano prenašal, saj je rekel, da je prišel v Odrance zato, da si tam naloži najtežji križ. V Odrancih je izgoreval za svoje farane do upokojitve leta 1991.

Poleg vsega dela na župniji je veliko pisal. Izšlo je enajst njegovih knjig, za katere je značilno tekoče pripovedovanje. Tematiko je zajemal z Goričkega. Pisal je zato, da bi ljudem pomagal, jih vzgajal in dvigal. Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, posebno zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega. Vedno je pisal kot duhovnik, saj so njegove besede dvigale in navduševale za vse dobro in lepo. Pogosto je preprosta pripoved naredila več kot še tako učena pridiga. Vse to, kar je prelil na papir, je najprej živelo v njegovem srcu. Njegov globok odnos do Boga je obarval vse dušnopastirsko in književno delo.

Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla 29. aprila 1999.

Na slovesni praznik Brezmadežne leta 2015 je škof Peter Štumpf oznanil, da ga smejo naslavljati kot Božjega služabnika. Sveti sedež je izdal odločbo, da se sme začeti postopek za razglasitev za blaženega.

28. Izidor Završnik – slovenski Kolbe 1917–1943

Če se pelješ po cesti iz Ljubljane proti Celju, se za Vranskim svet začne širiti v Savinjsko dolino. Lepa in velika polja se razprostirajo na vse strani. Med polji pa so posejane majhne vasice in tudi večji kraji. V eni teh vasic, ki se imenuje Sveti Jurij ob Taboru, se je proti koncu prve svetovne vojne rodil Izidor Završnik, kasneje pa se je družina preselila na Gomilsko. Izidor je bil zelo bister fant. Po osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na gimnazijo v Mariboru in bil gojenec dijaškega semenišča. Tudi v gimnaziji se je učil s pravo lahkoto, veliko pa je tudi risal.

Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje in visoko teološko šolo. Svoje življenje je hotel posvetiti Bogu in službi ljudem. Ker je že divjala druga svetovna vojna, je škof Tomažič sklenil novomašnike posvetiti že na cvetno nedeljo 1941. Izidor je bil med njimi, a ni bil posvečen, ker je moral nepričakovano na operacijo slepiča. Posvečen je bil 11. maja istega leta. Naslednji dan, 12. maja, je v domači župniji Gomilsko opravil novo mašo. Novomašno slavje je bilo skromno, brez vseh zunanjih slovesnosti.

Po novi maši je ostal doma. Večinoma vse duhovnike iz Štajerske so Nemci izselili ali pa so zbežali v Ljubljansko pokrajino. Z vsemi svojimi talenti je pomagal ljudem. Zelo dobro je znal uporabiti svoj risarski talent. Dovolilnice za prestop v Ljubljansko pokrajino je znal tako spretno prerisati, da so bile kot originali. S tem je mnogim pomagal, da so si rešili življenje.

Nekdo ga je izdal Nemcem, zato so ga po sveti maši na svete Tri kralje v zakristiji čakali gestapovci in ga aretirali. Odpeljali so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Tam so ga zasliševali, trpinčili in mučili. V njem so bili trije gestapovci znani kot posebej kruti mučitelji.

Po nekaj mesecih hudega trpinčenja so ga izpustili s pogojem, da bo ovajal druge ljudi. Tega Izidor ni hotel. Z vsem navdušenjem se je lotil pastirskega dela in oskrboval okoliške župnije, saj so bile brez duhovnikov.

Ker ni izpolnil pričakovanja gestapa, da bi ovajal ljudi, so ga jeseni 1942 Nemci znova zaprli v celjski Stari pisker. Ponovno so ga začeli strahovito mučiti. Pretepali so ga do nezavesti, za roke obešali pod strop, mu zabijali trske za nohte in ga mučili še na mnoge druge načine.

Kljub takemu mučenju ga niso mogli zlomiti. V začetku leta 1943 so ga iz celjskih zaporov preselili v Maribor. Tam je bilo življenje zapornikov nekoliko milejše. Na pustni torek ga je obiskala sestra Anica, na pepelnično sredo pa je bil s 25 talci ustreljen. Zakramentalno odvezo mu je podelil duhovnik Maks Ledinek, ki je bil z njim zaprt.

Skoraj bi vse o duhovniku Izidorju potihnilo. Olga Žvan pa je povedala: »Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: 'Ti, Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven v arestu v Mariboru.' […] Nekega dne so zapornike na dvorišču postrojili. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček je bil ravno deseti. Poleg pa je bil v vrsti en duhoven. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, pravi duhoven v zmedi Frančeku: 'Fant, ti si še mlad, imaš še vse življenje pred seboj.' In stopi na njegovo mesto. Te odbrane, med njimi tudi duhovna, so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu.«

Završnikov sošolec duhovnik Puncer je izjavil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, delil zakramente in je imel vpliv na ljudi. Duhovnik Izidor Završnik je bil mesece in mesece, in to vsak dan, do skrajnosti mučen. Bil je aretiran in mučen, ker je bil dušni pastir, kar je v tistem času ogromno pomenilo slovenskim ljudem.«

27. Božji služabnik Filip Terčelj 1892–1946

Filip, ali tudi Lipče, se je rodil v Grivčah nad Šturjami. Osnovno šolo je obiskoval v bližnjih Šturjah. Komaj trinajstleten je šel v Ljubljano, kjer je šolanje nadaljeval v gimnaziji v Škofovih zavodih. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Škofji Loki, kjer je štiri leta kaplanoval. Predstojniki so ga poslali na nadaljevanje študija v Köln v Nemčijo. Tam je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije. Poleg študija se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi).

Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Veliko je pisal. Sam je urejal in izdajal mesečnik Naš čolnič. Zelo se je trudil, da bi njegovo dušnopastirsko delo doseglo predvsem družine. Za otroke je napisal katekizem. Napisal je veliko cerkvenih pesmi, nekatere od njih so danes skoraj ponarodele.

Ker je bil velik narodni buditelj in narodnostno zaveden, so ga fašistične oblasti leta 1931 aretirale in poslale v taborišče Campobasso v srednji Italiji. Tam je preživel eno leto, zatem je bil pomiloščen. Ko se je vrnil domov, ni smel opravljati duhovniškega dela. Zvedel je, da ga fašisti spet nameravajo aretirati, zato se je umaknil v Ljubljano in bil profesor verouka na II. državni gimnaziji, danes Poljanska gimnazija.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga – kot prej fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe. Rad je pomagal raznim duhovnikom, ki so ga prosili.

Župnik Franc Krašna iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu, ki jim je bil kažipot do groba.

V enem od pisem je Terčelj zapisal o svojem trpljenju: »Tri stvari so me duševno zlasti mučile:

Prva: da sem po nedolžnem vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni izdajalec. Jaz, ki sem izmed duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova nastopiti težek križev pot, ki je bil najhujši.

Druga: da sem bil popolnoma zapuščen. Kolikokrat sem mislil na vas! Brez perila, obleke, hrane sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega.

Želel sem si, da bi po teh bridkih dogodkih prišel domov, da bi se odpočil in pozdravil. Kakor zgleda, ne dobim dovoljenja. Tako sem primoran, da boleham v Ljubljani, brez službe in postrežbe. Tolikim sem pomagal, sedaj sem sam, brez pomoči. Naj se zgodi volja Božja!«

26. Ivanka Škrabec Novak, učiteljica 1915–1942

Kogar pot vodi po ozkih dolinicah mimo Lašč in naprej, opazi, da se pri Žlebiču dolina razširi v ravnino, po kateri so razsejane vasi. Ribnica je v sredi ob cesti, okoli nje pa kot otočki razmetane vasi. Ena od njih se imenuje Hrovača. Tam je znana Škrabčeva domačija, kjer se je rodil znani frančiškan pater Stanislav Škrabec.

Tri rodove kasneje se je v isti hiši rodila tudi Ivanka Škrabec. Bila je bistro dekle in ji šola ni delala težav. Za svoj življenjski cilj si je izbrala učiteljsko službo. Učiteljišče je končala pri uršulinkah v Ljubljani. Na svoje prvo delovno mesto je odšla v Pišece, leta 1939 pa je bila premeščena v Sodražico. Že po okupaciji se je poročila s profesorjem kemije Francetom Novakom iz Gorenjske. Naselila sta se v podnajemniškem stanovanju v Sodražici.

Ker so se Italijani maja 1942 umaknili, so partizani tam oklicali tako imenovano osvobojeno republiko in začeli iskati svoje politične nasprotnike. Njen mož France se je znašel na črnem seznamu, zato je tik pred prihodom partizanov ušel. Iskali so ga na domu, a so našli samo ženo Ivanko, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Ker moža ni bilo doma, so se znašali nad njo. Zasliševali so jo, pretepali in razmetali vse stanovanje.

Odpeljali so jo v gozd nad vasjo Zamostec. Sama si je morala izkopati grob. Svoje krvnike je prosila, naj jo pustijo toliko časa, da bo rodila otroka, a je niso poslušali. Zverinsko so jo pokončali in površno zagrebli, med ljudi pa razširili novico, da je bila odpeljana v taborišče, da bi tam rodila.

Ko se je razvedelo, kako okrutno je bila umorjena, so jo šli iskat. Na prsih pod obleko so našli napol strohnelo pismo za moža, v katerem namenja čudovite besede še nerojenemu otroku. Prisluhnimo odlomkom iz tega pisma:

»Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o ti žalostna Mati, mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. ... O moj otrok, moj nežni angel, kako rada bi videla poteze tvojega obraza, drobne bisere tvojega pogleda. Nikdar ne bom videla tvojega razcvetelega nasmeha, ki bi me z njim osrečeval o – moj otrok moj nežni cvet!

Nikdar te ne bom mogla pritisniti na svoje srce, čeprav si tako blizu njega, nikdar, moj otrok! Tam nekje v objemu gozda bo najin dom, ki ga bo krasilo pomladno cvetje. O, le mirno spi, moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more. Le mirno spi, saj ne čutiš, kaj se ti približuje!

Ko sem te prvič začutila ... zaznala pod srcem tvoj nemir, sem že sanjala, kako te bom prvič ponesla v Božjo bližino, da te oblije krstna voda – oblila te bo kmalu moja kri – z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen ...

Gledala sem te, kako se Kristus pod podobo kruha prvič sklanja k tebi. ... Zaman! In vendar: moje telo bo kmalu daritveni ciborij ... Ti, moj otrok, pa hostija v njem. ... Stvarnik bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko Srce. ... Tam, otrok moj, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam bom videla tvoj obraz; tam boš ti gledal svojo mater in prvič boš zaklical k meni: 'O, mama!'

Glej rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan ... in poslednje zvezde ugašajo v njej. ... Ura v stolpu že naznanja jutro ... ki naju bo peljalo na poslednjo pot. ... Saj ne bom sama ... z menoj boš ti, moj otrok ... in Marija. Kakor takrat s Sinom na Kalvarijo boš šla z nama. ... V poslednjih, zadnjih vzdihih stala bo pri nama ... in ponesla naju bo v večno srečni dom. Nihče nama ne bo več kalil te sreče ... saj bova potopljena v večnega Boga ... v večni Božji mir ...«