torek, 22. junij 2021

22. FILIP TERČELJ – primorski trpin Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto

»Pred mnogimi stoletji je prerok Izaija napovedal: 'A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij … Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil po svojem potu. Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe … Zakaj odrezan je bil iz dežele živih, zaradi hudobije mojega ljudstva zadet na smrt' (Iz 53,5–8).

Filip Terčelj se je rodil v Grivčah nad Šturjami pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je trinajstleten šolanje nadaljeval v gimnaziji v Škofovih zavodih. Po študiju bogoslovja je bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Škofji Loki, kjer je štiri leta kaplanoval. Predstojniki so ga poslali na študij v Köln, kjer je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije. Poleg študija se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi).

Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Veliko je pisal. Sam je urejal in izdajal mesečnik Naš čolnič. Zelo se je trudil, da bi njegovo dušnopastirsko delo doseglo predvsem družine. Za otroke je napisal katekizem. Spesnil je veliko cerkvenih pesmi, nekatere od njih so danes ponarodele.

Ker je bil velik narodni buditelj in narodnostno zaveden, so ga fašistične oblasti leta 1931 aretirale in zaprle v Gorici in nato v Kopru, kjer so ga mučile, in poslale v taborišče Campobasso v srednji Italiji, kjer je bil tako ponižan, da si je želel smrti. Tam je preživel eno leto, zatem je bil pomiloščen. Ko se je vrnil domov, ni smel opravljati duhovniškega dela. Zvedel je, da ga fašisti spet nameravajo aretirati, zato se je umaknil v Ljubljano (1934), kjer je preživel 12 let. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji, bil dušni pastir duševnih bolnikov, sodeloval pri pripravi evharističnega kongresa.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Leta 1944 so ga Nemci izgnali iz Ljubljane in se je vrnil domov. Po koncu vojne so ga – kot prej fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe. Rad je pomagal raznim duhovnikom, ki so ga prosili za pomoč.

Župnik Franc Krašna iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani, kjer sta nameravala posredovati za zaprte prebivalce vasi Danje. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno mučili in ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu, ki jim je bil kažipot do groba.

V enem od pisem je Terčelj zapisal o svojem trpljenju: »Tri stvari so me duševno zlasti mučile: Prva: da sem po nedolžnem vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni izdajalec. Jaz, ki sem izmed duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova nastopiti težek križev pot, ki je bil najhujši. Druga: da sem bil popolnoma zapuščen. Kolikokrat sem mislil na vas! Brez perila, obleke, hrane sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega. Želel sem si, da bi po teh bridkih dogodkih prišel domov, da bi se odpočil in pozdravil. Kakor zgleda, ne dobim dovoljenja. Tako sem primoran, da boleham v Ljubljani, brez službe in postrežbe. Tolikim sem pomagal, sedaj sem sam, brez pomoči. Naj se zgodi volja Božja!«