Zadnja večerja je bila popolna daritev. Jezus se je sebe vsega daroval. Čeprav je vedel, da je pred njim ura bridkega trpljenja, je z veseljem obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci. To je bila želja, ki je prihajala iz globine njegovega Srca. »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu«(Lk 22, 15-16 .
Res je vse Jezusovo javno delovanje razodevalo ljubezen do ljudi. Ko se je srečeval z trpečimi so se mu zasmili in jih je odzdravljal telesnih bolezni. V srce ga je pretreslo, ko je videl ljudi, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari (Mr 6,34). Skušal je narediti zanje kar je bilo največ mogoče, da bi jim pokazal kako jih do konca ljubi.
Človeška slepota pa je bila preveč usmerjena v dobrine tega sveta in so se kakor otroci veselili pomnožitve kruha, različnih ozdravljenj in čudežev. Premalo pa so v vseh Jezusovih dejanjih videli, da nam je prišel razodet Očetovo ljubezen. Preveč so bili usmerjeni v zunanje, niso pa opazili in razumeli ljubezni Božjega srca.
Izkazoval je ljubezen in ni prišel obsojat marveč odpuščat in delit usmiljenje. Odpustil je ženi zasačeni v prešuštvovanju, sprejel je izgubljenega sina, desnemu razbojniku je obljubil raj. Lahko čutimo njegovo ljubezen, ki se je razlivala na vse brez razlike.
Vsak človek je bil zanj dragocen, neskončno dragocen, ker je v vsakem videl Očetovo podobo. Ko je odpuščal, skazoval usmiljenje in grešnim odpiral raj, se je brez pridržka daroval Očetu. Njegova jed je bila daritev sebe samega Očetu, ki je v ljubezni sprejemal njegovo žrtev in preko nje izvrševal odrešenje človeštva.
Da je njegova daritev popolna je pokazal pri zadnji večerji, ko je svoje telo izročil učencem v hrano. In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.«(Lk 22, 19) Kruh je razlomil, ga prepolovil, vzel mu je prvotno obliko. Razlomljenje kaže na dokončnost Jezusove daritve.
To lomljenje traja še danes, saj ga duhovnik pri vsaki daritvi zlomi, prepolovi. Popolnoma se je izročil ljudem v roke, da lahko lomijo njegovo telo, ga grizejo in použivajo. Prepustil se je človeškim rokam, ki so ga pribile na križ in umorile. Toda v tej uklenjenosti je ohranil neizmerno svobodo. Lahko se razdaja vsem, ki ga želijo prejeti.
Tisti, ki ga želijo, ga lahko prejmejo in v srca jim prinaša tolažbo odpuščanja in srečo vstajenja. Prepustil se je celo tako daleč, da ga lahko prejmejo tudi tisti, ki ga niso vredni prejeti. Razdaja se v obilju, v preobilju, samo zato, da bi človek ne omahoval v lakoti po Bogu. Hoče biti nam potujočim moč in hrana, ki nas dviga in kliče k darovanju. Njegova daritev nas kliče k življenju, ki se daruje, ki se pusti razlomiti.
Njegov zgled nas vabi, da bi tudi mi šli na pot popolnega darovanja. On sam nam daje moč, da smo se sposobni razdajati. Prav vrelec, ki teče iz njegovega prebodenega Srca nas nasičuje in nam teži žejo po Bogu in bližnjem. Po bližnjem, da bi mu znali darovati svoje najboljše, celo svoje srce, saj smo ga prejeli od Njega.
Živeti za bližnjega, se zanj darovati pomeni v dejanju odkrivati Jezusovo obličje v ubogih in trpečih. Odkrivati trpeče in jim pomagati pa nas vodi k odkrivanju Boga. Zato nas darovanje vodo v dogajanje iskanja in odkrivanja Boga.
Vodi nas vedno bliže k Bogu, ki nas vedno znova pošilja k bližnjemu. Nenehno darovanje nas očiščuje in v nas vedno bolj upodablja Boga, ki prebiva v naših srcih. Človek vstopa v Božje Srce, Bog pa človekovo srce upodablja po svojem Srcu dokler ga ne bo popolnoma upodobil in odrešil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar