20. Posvečeno življenje: odsev Jezusovega načina življenja

Papež Frančišek je razglasil leto posvečenega življenja. O redovnikih in redovnicah je izrekel pomenljive besede: »So možje in žene, ki lahko prebudijo svet. Posvečeno življenje je preroštvo. Bog nas prosi, da izstopimo iz gnezda, ki nas obdaja, in se odpravimo na meje sveta ter se pri tem izogibamo skušnjavi, da bi jih udomačili. To je najkonkretnejši način posnemanja Gospoda.«

V čem je mogoče prepoznati osnovni pomen posvečenega življenja?

Prvi del dokumenta Znova začeti pri Kristusu (CD 100), ki govori o posvečenem življenju, ima naslov: Posvečeno življenje – navzočnost Kristusove ljubezni sredi človeštva. In v njem beremo: »Današnja družba pričakuje in hoče videti v njih oprijemljiv odsev Jezusovega delovanja, njegove ljubezni do vsakega človeka brez razlikovanja ali kakovostnih pridevkov« (2). In nadaljuje: »Njihovo življenje izpričuje ljubezen do Kristusa, ko hodijo za njim, kot jim predlaga evangelij, in z notranjim veseljem prevzamejo isto obliko življenja, kot jo je On izbral zase. Čeprav ta hvalevredna zvestoba ne išče druge potrditve razen tiste, ki jo daje Gospod, 'sestavlja živ spomin na to, kako je živel in deloval Jezus kot učlovečena Beseda pred Očetom in pred brati'« (5).

So »odsev Jezusovega delovanja, njegove ljubezni« in »prevzamejo isto obliko življenja« kot On ter zato sestavljajo »živ spomin« na Jezusov način življenja - to so čudoviti izrazi, smisla posvečenega življenja. Kot posamezniki in kot skupnosti so sredi sveta »odsev«, »oblika« in »spomin« Jezusovega načina življenja na zemlji. To pomeni, da so osebe posvečenega življenja izbrale najbolj zvesto obliko Jezusove ponižnosti sredi razmer današnjega življenja. Trudijo se živeti tako, da bi vsak, ki jih vidi in doživi, lahko zaznal delček tega, kar je Jezus živel kot človek na zemlji. Res smo k temu poklicani vsi kristjani, a redovniki in redovnice to želijo storiti na poseben in čim bolj popoln način. To jim daje status posebnega daru v življenju Cerkve, ki pomembno sodeluje pri njenem odrešenjskem poslanstvu. V Cerkvi je ta način življenja evangeljske radikalnosti v čistosti, uboštvu in pokorščini visoko cenjen, saj se zgleduje pri samem Kristusu Gospodu, ki si je sam izbral tako obliko življenja na zemlji. Ta "stan" je svojski življenju in svetosti Cerkve. Cerkev je na drugem vatikanskem koncilu dvignila redovno življenje k »dostojanstvu cerkvenopravnega stanu« in ga z bogoslužnim dejanjem »napravlja za Bogu posvečen stan« (C 45). Kristjan se s sprejemom redovnega načina življenja »docela izroči v last« Bogu, tako da je »z novim in posebnim naslovom določen za službo Bogu in za njegovo čast« (C 44). Zaobljube evangeljskih svetov so v Cerkvi in za svet »znamenje, ki more in mora vse ude Cerkve učinkovito pritegovati k vnetemu izpolnjevanju dolžnosti krščanskega poklica«, jih »bolj osvobaja od zemeljskih stvari«, »bolje razodeva nebeške dobrine«, »bolje tudi pričuje za novo in večno življenje«, »bolj zvesto posnema ... in trajno predstavlja tisto obliko življenja, ki jo je sprejel Božji Sin« (C 44.46). Zato je redovnik/ca pred vsem drugim usmerjen v to, da daje svetu vidno pričevanje nedojemljive Kristusove skrivnosti. S tem je njegova posvetitev po evangeljskih svetih tesno povezana s pričevanjem in misijonskim poslanstvom Cerkve.

Redovno življenje je živo znamenje življenjske moči vere, ki je sposobna človeka docela prevzeti; je znamenje daru, ki ni obljuba boljšega življenja na tem svetu, ampak oznanilo, da končni cilj našega življenja neskončno presega ta svet in bo uresničen, ko bomo v polnem občestvu z Bogom. Škofje so 2012 na sinodi v Rimu v končni poslanici o redovnikih zapisali: »Z vidika onstranskega smisla človeškega bivanja opravljajo posebno pričevanje v Cerkvi in v svetu tisti, ki jih je Gospod poklical v posvečeno življenje. Življenje, ki je popolnoma posvečeno njemu v uboštvu, čistosti in pokorščini, je znamenje prihodnjega sveta … Spodbujamo jih k zaupanju tudi v zanje težkih razmerah v času tolikih sprememb. Kličemo jim, naj se utrdijo kot pričevalci in pospeševalci nove evangelizacije v raznih življenjskih okoljih, kjer deluje karizma njihove ustanove.« Zato jih tudi mi priporočajmo Jezusovemu Srcu, naj jih še bolj upodobi po sebi.