Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.
Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.
Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu.
Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?
Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.
Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«(Lk 1,39-45)
Angel je Mariji povedal, da je tudi njena sorodnica Elizabeta spočela in pričakuje sina. Marija je takoj začutila v sebi, da ji mora hiteti na pomoč. Šla ji je služit.
V sebi je nosila Jezusa in ta jo je klica k služenju, podarjanju, k ljubezni.
Velik dogodek učlovečenja Boga ni Marije naredil pasivne, vase zaprte, ponosne, da je Božja izbranka. Božje učlovečenje je tudi njo počlovečevalo, da je imela oči odprte za bližnjega, za njegove potrebe.
Želela je služiti, saj je v sebi nosila njega, ki je prišel človeku služit in se mu podarjat. Bila je neizmerno bogata, a tega bogastva ni ljubosumno skrivala zase, šla je in to bogastvo delila z drugimi.
Dala se je vsa Bogu na razpolago in ga ponesla tja kamor sam ni mogel priti. Posodila mu je svoje telo, svoje noge, svoje roke, sebe vso. Bog človeka, ki se mu preda ne naredi nedejavnega ampak ga kliče k služenju, podarjanju, k použivajoči se ljubezni.
Enako se dogaja z evharistijo. Ta človeka ne zapira v svojo lastno srečo marveč ga kliče k služenju, k bližnjemu.
Res vsak prejem evharistije človeka neizmerno osreči in ga napolni z nebeško lepoto. Duša je hvaležna za Božjo navzočnost v srcu a ta hvaležnost jo kliče k delu. Ko Bog, ki je ljubezen vstopi v človekovo srce človekovo srce odgovori z ljubeznijo. Klic k bratskemu služenju je nujna posledica evharistije.
Človek, ki nosi Boga v srcu ne more, da ne bi služil, ne more ostati nedejaven. Tri Božje osebe se druga drugi nenehno podarjajo. Ob dotiku človeka pritegnejo v ta krog podarjanja, služenja.
Človek, ki tega klica k služenje ne bi čutil v sebi ne bi prav prejel svete evharistije. Če človekovo srce ni sposobno služiti ni sposobno sprejeti Boga.
Mogoče bo kdo ogovarjal: kaj pa ljudje, ki so popolnoma posvečeni kontemplaciji. Da tudi ti ljudje služijo. Tudi te ljudi Bog kliče k podarjanju do zadnjega vlakna svojega bitja. Molijo in se darujejo za vse svet.
Za vse, ki nočejo moliti, za vse, ki Boga žalijo, preklinjajo in sovražijo. Oni prosijo zanje: Oče odpusti jim saj ne vedo kaj delajo!(Lk 23,34) Prosijo Boga naj jim zaupa križ trpljenja, da bi se darovali za tiste uboge brate in sestre, ki ne razumejo Božje ljubezni in se ji ne znajo odpreti.
Da, vsak vreden prejem svetega obhajila nas kliče v služenje. To je Jezus sam v svojem življenju pokazal. Preden se jim je podaril pod podobo kruha in vina, jim je umil noge. Ponižal se je in jim postal služabnik. Potem jim je podaril samega sebe nekrvavi daritvi, nato pa nastopil pot služenja in najglobljega darovanja.
Svojo daritev je dopolnil s smrtjo na križu, kjer jim je izkazal ljubezen do konca (Jn 13,1). Tudi nas kliče evharistija k darovanju, k ljubezni do konca.
Naj nas Marija, evharistična žena, vodi na pot služenja, na pot evharističnega darovanja. Samo na ta način bo evharistični Gospod v nas lahko svoje delo odrešenja dopolnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar