30. vrtnica: Dotik neba

Rožnik se poslavlja. Včasih rečemo: slovo je sladka žalost. Gotovo se pa kakega slovesa bojimo, medtem ko drugega komaj čakamo. Od Jezusa, od Marije, od njunih Src se nam ni treba posloviti.
Namen junijske pobožnosti ni v tem, da bi Jezusove obljube Marjeti Mariji Alacoque za en mesec v letu po­tegnili iz pozabe. Kot da bi malo zlikali vezenino z dna predala in jo spet založili.
Zlikali da, toda ne založili. Namen posvetitve Srcu Je­zusovemu ima trajno veljavo. Tako kot hrana. Hranimo se vsak dan, res pa od časa do časa bolj zavestno in s kakim posebnim namenom. Tako smo lahko s posebnim namenom zaznamovali ta mesec. S kako tiho željo ali zahvalo pogosteje prihajali k delavniški maši.
Kje pa je učinek naših molitev? Kaj pa se je zaradi njih spremenilo? Prav lahko, da ne opazimo ničesar. Tako kot ne čutimo, da bi bila včerajšnja krvava praska danes manj boleča. Vemo pa, da čez čas ne bo več no­bene sledi o njej. Molitev prebije vse jezove in pregrade, prej ali slej nas umiri v vdanost in tudi to je njen učinek. Tudi po tej poti prejemamo iz ljubezni Jezusovega Srca. Doživimo pa tudi vidna in slišna uslišanja prav tistega, za kar smo prosili. A le, kolikor je v skladu z Jezusovim stališčem, da Oče ve, česa vsega potrebujemo (prim. Mt 6,8). Drugo nam briše s seznama!
V dvanajstih Jezusovih obljubah vsakdo lahko najde ono, ki se najbolj nanaša nanj. Drugega, kot z Jezusovo milostjo sodelovati, nam sploh ni treba. Sodelovanje se pa pokaže v izpolnjevanju njegove želje: biti povezan z njim v evharistiji in po zakramentu svete spovedi. Pri­znanje svojih slabosti, sveta maša in prejem obhajila, uzaveščenost pomena prvih petkov – saj to ni tako težko breme, da ga ne bi zmogli. Če nam bolezen in delo za bližnjega prepreči biti pri maši na določeni dan, maša na kak drug dan ni manj vredna kot petkova. Jezus je dejal, da je treba najprej rešiti utopljenca iz vodnjaka, ne pa se ozirati na sobotni predpis (prim. Lk 14,5). Le ma­lomarni ne smemo postati, češ saj je vse dobro, bom že kdaj drugič vse popravil. To potem gotovo ne bo nikoli storjeno ali pa bo samo površno opravljeno.

Poletje se nam smehlja. Oblaki pa so kak dan tudi grozeči. Mnogo ljudi je odvisnih od njihove jeze. Zato je prav, da ne mislimo samo na svoje počitniško in do­pustniško ugodje. Ohranjajmo navade prednikov, ki so se s skrbjo ozirali v nebo in prosili, da bi bili obvarovani hudega. Mavrice, ki se razpne po nevihti, se vsi razvese­limo. Vendar se boči tudi nad opustelim poljem, ki ga je oklestila toča, in nam na koncu pridelovalne verige vsem podražila kruh. »Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje,« je rečeno v razmišljanju angleškega pisca iz davnih časov. Sveto pismo pa pravi, da sonce »vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Mt 5,45). Bog je dober do vseh. Njegov dotik je blagodejen. Če mora kdaj udariti, to stori člove­ku za streznitev. Svetopisemski Job je to izrazil, rekoč: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Go­spodovo!« (Job 1,21).

Ne glede na to, kaj želimo in pričakujemo, je bil tudi ta rožnik za nas dotik neba.
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
usmili se nas.

29. vrtnica: Na dan posvečenja

»Goreči, posebej redovne osebe in duhovniki, bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popol­noma posvetili, me častili in ljubili.«
Težko si je predstavljati, da duhovniki in redovniki ne bi bili častilci vsega božjega, tudi Jezusovega Srca. Kako naj bi sicer bili pastirji verne črede? Kako naj bi oznanja­li božjo dobroto, pravičnost, usmiljenje, če se za te kre­posti ne bi prizadevali tudi sami? Kako naj bi navdušili druge, če bi bili sami mlačni?
Duhovniki, redovnice, misijonarji so se odločili za oznanjevanje, in ko so to sprejeli kot svojo življenjsko nalogo in dolžnost, so bili gotovo goreči in pripravljeni na vse. Čas pa kreše gube v obraz in tudi v dušo. Člove­ka se loti malodušje, če kar naprej doživlja razočaranje. Mogoče je preveč pričakoval, mogoče je breme res zelo težko. Mogoče ni razumevajočega človeka, ki bi onemo­glega opogumil? Potem se zdi, kot da je tudi Jezusovo Srce oddaljeno, kot da Marijino materinsko Srce trpi­na ne občuti kot nebogljenega otroka. Nekoč je ta Mati srečala tega Sina na križevem potu. A kaj sta si takrat povedala na srce, kdo to ve?
Sv. Frančišek Saleški pravi, da je Jezus, preden nam je naložil življenjski križ, tega nekajkrat obrnil v rokah, ga pretehtal in premeril, da ne bi bil za milimeter pre­velik in za gram pretežak, potem ga nam je izročil in se »ozrl na naš pogum«. Zakaj je Janez Pavel II. v Postojni rekel mladim: Korajža velja! Najbrž ne brez kakih svojih izkušenj.

Duhovnik, posvečen na praznik apostolov Petra in Pa­vla, je ta dan stopil na njuno pot. V nekem oziru na pot mučeništva. Ni rečeno, da ga čaka način njune smrti, pa vendar njegova življenjska in oznanjevalna pot ne bo brez preizkušenj. Večjih ali manjših, lažnih ali težjih, ob­časnih ali pogostih, skritih ali očitih. »Bog me ne mara!« je kriknila bl. mati Terezija v uri svoje temne samote. Gotovo je tako zaječal že marsikateri duhovnik.
Mi pa mislimo: njemu ni hudega, on je »gospod«. Kot da bi imel Boga v klobuku kot kak rokohitrc in akro­bat in bi si z njim v trenutku pričaral zemeljski raj. Na plečih ima nas, tudi nergaške, nezadovoljne, zahtevne, zajedljive, površne, neprijazne, opravljive, privoščljive, nehvaležne, brezbrižne.
Že v starih molitvenikih najdemo molitev za duhov­nike. Ta čas so tako rekoč po vseh župnijah razvita mo­litvena gibanja za duhovne poklice. Živi rožni venec, čaščenje Najsvetejšega, osebne namenske molitve. To je duhovna zakladnica, iz katere priteka pomoč posveče­nim na njihovo življenjsko pot.
Če se gibljemo v območju Jezusovega in Marijinega Srca, bomo znali pomisliti na znane in neznane duhov­nike, na domače in tuje, na bele in črne, na vse zazna­movane s sveto krizmo. Tudi na koga ta čas bogve kje preizkušanega, da bi se spomnil svetlega dneva duhovni­škega posvečenja.
Dospeti do obljubljene popolnosti? Jezus pravi, da s čaščenjem njegovega Srca.
Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva,
usmili se nas.

28. vrtnica: Okus za dostojno

Dehtijo, dehtijo vrtnice vseh barv. Visoko poletje jim daje vonj. Cela poljana cvetov je potrebna za majhno ste­klenično parfuma. Dovolj ga je pa ena sama kapljica, sicer je vonjava moteča. Tako je z izvlečki, z ekstrakti. Niso naravni, a tudi v naravi nas marsikakšen vonj odbija.
Nazaj k naravi! Tako je klical v svet francoski psiholog Rousseau (izg. rusó). A ne včeraj; že pred dvesto leti. Očitno se je marsikaj raznaravilo že v njegovem času, sicer ne bi imel vzroka za svojo filozofijo. Naravi res že dolgo škodujemo, in to bolj in bolj. Konference, simpo­ziji o drugačnem ravnanju le malo zaležejo. Ni mogoče stehtati in izmeriti, koliko strupov gre v ozračje samo skozi tovarniške dimnike po vsem širnem svetu. Naš tr­boveljski velikan je samo eden, a ni edini v domovini.
Nazaj k naravi; to pesem so s posebnim napevom za­peli v nemških deželah, ko so pred desetletji začeli širiti kulturo golote; freikörperkultur. Nenavadno hitro se je prijela. Nudistične plaže, predvsem pa v vse smeri izpe­ljan kult nagote. Tudi v družino. Predvsem pa je novo vero takoj povzela moda in je ne izpusti iz rok.
Oj, mati Marija – Mirjam –, najbrž je za Sina s tvojih statev prišla »suknja, scela stkana«, ko se je celó vojakom zdelo škoda, da bi jo razkosali. Vidiš, zdaj pa mame in mamice oblačijo sebe in svoje že majhne otroke v skraj­no oprijeta – nezdrava in neokusna – oblačila, samo da poudarijo mikavne telesne oblike. Še na to se sklicujejo, da krščanska vera vendar spoštuje telo! Seveda ga. Tako zelo, da ga ne dovoli imeti za cilj poželenja.

Telo je vrtnica, in to božja. S skrajno nežnimi cvetni­mi listi. Čez noč se ospe. Obvaruje jo samo zavest do­stojnosti. To zavest pa napadajo topovi z vseh strani.
Roža skrivnostna. Marija. Nekdaj tudi na Slovenskem razširjena Marijina kongregacija. Vanjo so se včlanili mladi, da bi po njenih vodilih ohranjali v sebi čut za dostojanstvo, spodobnost in spoštljivost. Med njimi je bil tudi bl. Alojzij Grozdé.
Predanost Jezusovemu in Marijinemu Srcu vključuje tudi to področje življenja: odnos do kreposti, ki ji pravi­mo čistost srca in duše. Najbrž je treba popraviti, spre­meniti tudi kako svoje stališče do oblačenja. A to je mo­goče le, če smo do temeljev odkritosrčni v odgovoru, kaj nas vleče k modi razgaljanja. Naš prvi odziv bo odpor in sklicevanje na osebno svobodo. Nespodobne misli bomo podtaknili onemu, ki nas opozarja. Lahko bi pa verjeli vsaj kakemu psihoterapevtu in ugotovitvam na podlagi raziskav. Sicer pa tudi od kake druge stroke zvemo, da je pomembna stran obleke zakrivanje in razkrivanje. Od nas pa je odvisno, za kaj se pri nakupu odločimo.
Od nas je pa tudi odvisno, kateremu kultu podlegamo.
Poletje! Čas, ko želimo biti prosti skrbi, dela, obve­znosti. Ko bi najraje poleteli! Ko se nam v vročini res lepi na kožo vsako blago. Vendar je samo za na plažo primerno tako oblačilo, ki je kdaj prej veljalo kot »negli­žé«, primerno za nočno spanje.
Jezus je imel izostren okus; nosil je suknjo, »scela tkano«.
Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje,
usmili se nas.

27. vrtnica: Božja kozmetika

Ta čas in ta kultura povzdiguje v nebo predvsem mla­dost, uspešnost, dobiček in telesno lepoto. Zaposlitev težko najdejo že ljudje srednjih let, kaj šele starejši. In­validov se delodajalci izogibajo. Gluhost menda sploh še ni priznana kot zelo resna okvara; toda kdor ne sliši, zelo težko dobi zaposlitev.

Jezus je ozdravljal gluhoneme, slepe, hrome, gobave, obsedene, vročične … in učencem naročal, naj delajo enako. Ker je to naročal njim, velja tudi nam.
Kako, saj nimamo čudežnih moči. Nemara pa niso potrebne. Ali ne delujejo čudežno že zgolj beseda, skrb, prizadevanje, prijaznost, zvestoba, vsakršna pomoč? Sv. Janez Krizostom, ki je živel v daljnem 4. stoletju, je za­koncem svetoval vsakdanjo prijaznost, kar je zagotovilo za razumevanje in potem odtujenost drug od drugega ni možna. Kot da bi bil zrl v današnji čas, ko so ločitve na dnevnem redu. On pa svetuje, naj mož svoji ženi vsak dan pove, da jo ima rad in naj ji dokaže, kako veliko mu pomeni skupni dom. Tako veliko, da ne išče druščine na tržnici.
Majhne drobne vsakdanje pozornosti imajo čudodel­no moč. Ali se ne počutimo kot na perutih, če nas kdo pohvali? Na primer v šoli učitelj, v službi predstojnik in uslužbenka v kakem uradu.
Saj to počnejo tudi reklame. Le da hkrati poudarjajo zgolj mladost in gladko kožo. Ali jim nemara nismo že podlegli? Kaj si mislimo, ko srečamo ostarelega, sključe­nega in zgubanega človeka? Brž nas preleti varljiva mi­sel: saj jaz pa nisem tak! Mogoče pa si! Najbrž pa boš!
Ali kdaj pomislimo, kako bi danes sprejeli Jezusa, ko bi sam ali s Petrom, Jakobom, Janezom, Tomažem, Ju­dom, Andrejem … prišel mimo in se komu izmed nas po­vabil v goste? Oprostite, gospod Jezus, ravno odhajamo, pridite kdaj drugič …; kar pomeni: raje nikoli.
Toda, saj On res prihaja. Zdaj tako, da nas vabi k po­svetitvi in molitvi in izpolnitvi kake njegove želje. Med temi je okrepitev v zakramentalnem življenju, v evhari­stiji. Ali smo že pozabili, da smo imeli Leto evharistije in celo evharistični kongres. Trenutna navdušenost ni dovolj, sv. Janez Krizostom – pa ne le on – pravi, da jo je treba negovati.

Srce Jezusovo, Srce Marijino. Če nas ne osvoji »srce«, nas tudi podoba katerega koli dela telesa ne bo. Mogoče samo še: stopinje Jezusove, stopinje Marijine … Verjetno pa smo kdaj že preslišali vabilo: hodi za menoj.
Jutri na pot! Danes povežimo v bisago vse svoje na­dloge, da jih vzamemo s seboj. Ne zato, da bi nas še na­prej težile, ampak zato, da bi jih odložili. Ne potuhnjeno kot nesnago med grmovje in v potok. Pri belem dnevu v zakramentu sprave. Spovednice so premlele že ogromne količine odpadkov, a ostajajo čiste in iz njih prihajamo tudi mi spet snažni.
Otroci to opazijo; mami je bila pri spovedi; oči je bil pri spovedi. Potem katehet veroučencev ne spoveduje samo pri »obvezni« spovedi, saj imajo od doma spodbu­den zgled.
‚Ne ozirajte se na one, ki vam dopovedujejo, da niste več mladi,' bi nam danes rekel Jezus, vaša duša se ob meni ne more zmaličiti.
Srce Jezusovo, v Materi in Devici od Svetega Duha upodobljeno,
usmili se nas.