30. Poklicani k poslušanju

Danes je na svetu poplava govorjenja. Vsak nekaj pripoveduje. Običajno o sebi. Če brskamo po internetnih straneh, najdemo poročila o dejavnostih različnih ljudi. Vsak pripoveduje o svojem početju, podjetju, o sebi. Pripoveduje, kakšne usluge nudi, kaj lahko proda in kaj je naredil. Obstaja celo slogan: Če nisi na internetu viden, ne obstajaš. Toda ali je dovolj ljudi, ki bi vse to brali, gledali, poslušali? Zato so ti oglasi tako narejeni, da ti v najkrajšem možnem času povedo čim več. S ključnimi besedami, slikami ali kratkimi filmi. Vsak bi rad pripovedoval, kje pa so tisti, ki bi vse to poslušali?

Danes je kriza poslušanja. Veliko je za poslušat, malo pa je tistih, ki so sposobni poslušati. Jezus je v času svojega javnega delovanja znal prisluhniti vsakemu. Ko je trpečemu prisluhnil, je vzel na svoja ramena del bremena tistega, ki se mu je zaupal. Koliko pomeni prisluhniti nekomu, si najbrž ne znamo prestavljati.

Spominjam se p. Simona Ašiča. Ko so izšle njegove knjige o zdravilnih zeliščih, so ljudje kar v trumah začeli prihajati k njemu po nasvete. Včasih je bil hodnik pred sobico, kjer je sprejemal bolne, podoben čakalnici v zdravstvenem domu. P. Simon je ljudi z ljubeznijo sprejemal, jim prisluhnil in svetoval, kakšne čaje ali druge pripravke naj si priskrbijo. Opazil sem, da so ljudje od njega odhajali potolaženi in z upanjem, da bodo težave minile. Znal jim je prisluhniti, ko so mu izpovedali svoje tegobe. Na sebe je vzel del njihovega bremena. Že samo to, da jih je poslušal, jim je olajšalo življenje. Nič niso bili bolj zdravi, ko so od njega odhajali. Povrnilo se jim je upanje v ozdravitev in del svojega križa so preložili na patrova ramena.

Zgornji primer nam pove, kako pomembno je poslušati. Jezus nas kliče k poslušanju. Pridigarji pogosto povedo, da nam je Bog ustvaril dvoje ušes in ena usta. S tem hočejo povedati, da smo poklicani, da več poslušamo, kot govorimo.

V prvi vrsti je potrebno poslušati Boga, ki nam govori po Svetem pismu, liturgiji Cerkve, molitvi. Govori nam tudi po ustvarjeni naravi, ki nas obdaja, in po bližnjih, s katerimi se srečujemo. Kot bratje in sestre smo še posebej poklicani, da prisluhnemo svojemu bližnjemu. Danes je mnogo ljudi ranjenih. Imajo svoje notranje rane, ki jih skelijo. Pogosto ne najdejo nikogar, ki bi jim prisluhnil, da bi mu zaupali svoje notranje bolečine. Ko z ljubeznijo prisluhnemo, smo podobni Jezusu, ki je prisluhnil trpečim. Postanemo njegovo uho.

Gospod, daj nam razumeti, da si nas poklical, da bi znali z veseljem prisluhniti bližnjemu. Saj mu s tem lahko pomagamo nositi breme trpljenja in mu povrnemo upanje v življenje. Še bolj pa nam odpri ušesa srca, da bomo sposobni prisluhniti tebi, ki nam govoriš besede večnega življenja.

29. Poklican pod križ

Pogosto naletimo na misel, češ, ker me Bog kliče, me bo obvaroval vsega trpljenja in hudega. Toda resnica je prav nasprotna. Jezus je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,24–26) Te Jezusove besede celo razodevajo, da je neka značilnost učenca, ki hoče slediti Jezusu, da nosi svoj križ. Kasneje napove, da bodo Jezusove učence preganjali in mučili ter izročali pred sodišča. Vsekakor jim ne napove sijajne prihodnosti v očeh tega sveta. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da Jezus svoje učence kliče k zvestemu nošenju križa.

Jezus s tem seveda ni mislil, da bi njegovi učenci namenoma iskali križ in trpljenje. Nikakor ne. Dal jim je celo čutiti, da naj se trpljenju izognejo, če je mogoče. Ko pa neizogibno pride, je najbolje, da si ga pogumno zadenejo na ramena in gredo cilju naproti. Tudi v trpljenju velja, da Jezus svojih ne bo zapustil. On jim pomaga nositi križ. Glavno težo nosi on.

Križ, o katerem govori Jezus, da naj ga vzamemo na rame in hodimo za njim, ima še neko drugo vrednost. Ko vzamemo križ na ramena, smo podobni Jezusu, ko je nosil križ, ne za svoje prestopke, marveč za naše. Ko kristjan nosi križ v ljubezni do Boga in bližnjega, je podoben Jezusu in sodeluje pri Jezusovem odrešenjskem delu.

Apostol Pavel je to Jezusovo naročilo čudovito razumel. Zapisal je: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Veselil se je, da je trpel za Kološane in tako dopolnjeval Kristusove bridkosti. Njegovo trpljenje je bilo vernikom v blagoslov, ker je svoje trpljenje daroval zanje. S tem nas je opozoril na odrešenjsko vrednost trpljenja. Ko ga z ljubeznijo sprejmemo in darujemo za Cerkev, se pridružujemo Jezusovemu odrešilnemu delu.

V takem primeru postajamo Jezusu podobni. Celo še več, prejeli smo od njega posebno zagotovilo, da nam je zaupal svoje odrešenjsko orodje, da z njim nadaljujemo njegovo delo.

Jezus, pomagaj nam razumeti smisel križa in trpljenja. Naj doumemo, da z njim lahko zelo veliko naredimo, če ga sprejmemo z ljubeznijo in darujemo. Nauči nas, da lahko s tvojim križem prinašamo svetu blagoslov in tvoje odrešenje. Pod križem postajamo drugi ti.

28. Vzgoja za duhovne poklice

Najprej je pomembno zdravo krščansko vzdušje v družini. Pri odločanju za kateri koli poklic mora imeti mlad človek popolno svobodo. Pomembno je, da je v družini lepo in zdravo krščansko življenje. Molitev, ki družino združuje, je za celo družino zelo pomembna. Ob skupni in goreči molitvi dobivajo otroci čut, da je molitev nekaj pomembnega. Ko opazujejo starše, začutijo, da molitev staršem veliko pomeni. Otrok dojame, da je molitev in zlasti Bog nekaj velikega. Molitev staršev razodeva tudi njihov odnos do Boga. Ta pa se počasi, z zgledom presaja tudi v otrokovo srce.

Sam se spominjam iz svojega otroštva, kako smo kleče molili rožni venec. Tudi oče, ki je bil velik in močan mož, je pokleknil k stolu in se zatopil v molitev rožnega venca. Ko je klečal, se mi je zdel še večji. Opazoval sem ga in začutil, da mu molitev veliko pomeni. Razumel sem, kako nekaj velikega mora biti Bog, pred kateri tudi moj pokončni in močni oče poklekne. Prav gotovo je v molitev vpletal prošnje za nas otroke, tudi za nove duhovne police.

Prav je, da se v družinah moli za nove duhovne poklice. Starši lahko molijo, da bi Bog katerega od njihovih otrok poklical za svojega sodelavca. Toda pomembno je, da vedno dodajo, naj se zgodi Njegova volja. Tudi otrokom je vedno treba pustiti popolno svobodo, ko se odločajo za poklic. Lahko jih podpirajo, jim povedo, da molijo zanje. Odločitev pa mora sprejeti otrok sam.

Zdrava krščanska družina je dobro okolje, v katerem lahko vzklijejo in rastejo duhovni poklici. Krščansko življenje je že samo po sebi kateheza za duhovne poklice. Ni potrebno veliko besed, dober zgled veliko pove.

V družini smo se pogovarjali tudi o novih mašah, ki so bile v naši župniji. Tudi tak pogovor lahko v otroku zbudi hrepenenje. Še posebej, če starši znajo dobro prikazati duhovnikovo življenje in pomen duhovnikove navzočnosti med nami. Moji starši so imeli izkušnjo, kako je bilo, ko med vojno ni bilo domačih duhovnikov. Zato so nam znali posredovati, kako velik dar je, da imamo duhovnika v svoji sredi.

Gospod, daj nam svetih staršev, ki bodo z vsem srcem živeli pristno krščansko življenje. Ki bodo s svojim življenjem otrokom pričevali o Bogu in njegovi ljubezni. Daj nam čim več zdravih družin, ki se bodo zavedale, kdo je Bog v njihovi družini. Privzgoji jim čut za molitev in moč, da bodo pripravljeni Bogu darovati svojega otroka, če bi ga poklical.

27. Bog kliče tudi po okoliščinah

Pogosto se zgodi, da Bog pokliče določeno osebo v posebno služenje. Okoliščine, v katerih se znajde, ga tako nagovorijo, da ne more več zdržati, ne da bi pomagal. Te kličejo tako močno, da mora nekaj storiti, da izboljša razmere, ali malo ublaži trpljenje ubogih.

Če bi prebirali življenjepise redovnih ustanoviteljev, bi v njih našli, kako čudovito so prepoznali razmere in tudi način, kako pomagati trpečim. Poglejmo svetega Janeza od Boga. Dolgo je iskal, kako bi služil Bogu. Svojih prejšnjih grehov se je tako močno kesal, da je na zunaj kazalo, da se mu je zmešalo. Mestni veljaki so bili o tem edini. Prijeli so ga in ga odvlekli v hišo za slaboumne. Tam niso nič kaj krščansko ravnali z njim. Večkrat so ga pošteno pretepli ter grobo in grdo ravnali z njim. Opazil je, da so pretepali tudi druge bolnike. To ga je tako prizadelo, da je sklenil, da se bo posvetil službi bolnim, ter jim stregel z vso ljubeznijo. Najel je hišo in v njej zbiral bolnike in jim stregel z vso dušo. V njih je srečeval trpečega Jezusa. Beračil je po Granadi in zbiral darove, da je lahko dostojno preživljal bolnike. Zgled njegovega nesebičnega služenja je pritegnil mnoge može in fante, ki so se mu pridružili. Tako je nastal red bolniških bratov, ki se je razširil po vsem svetu.

Mnogi drugi so na drugačne načine spoznali znamenja časa in skušali z vsemi močni in ljubeznijo lajšati trpljenje ubogih, saj so v njih prepoznavali Jezusa samega. Nekateri so odkupovali sužnje, drugi so učili v šolah, stregli bolnikom in še bi lahko naštevali.

Vsi ti so imeli odprto in čuteče srce, zato so v danih okoliščinah zaslišali in prepoznali Božji klic. Bog jih je navdihoval in jim dajal moči, da so se lahko darovali do zadnjega vlakna svojih moči. Božji klic v določenem času in okoliščinah je bil sicer močan, a kljub temu ga je bilo mogoče preslišati. Vsi ti pa so imeli dovolj čuteče in usmiljeno srce, da so lahko z vso ljubeznijo odgovorili na klic in storili, kar je bilo v njihovi moči. Gospod pa je z njimi delal čudovite reči.

Gospod, daj nam tudi v naših časih čuteče in odprto srce, da bomo v znamenjih časa mogli slišati tvoj klic in razpoznavati tvojo voljo. Ne dovoli, da bi bila naša srca zaprta in vase zagledana, da tvojega klica in vabila k delom ljubezni ne bi preslišali. Potrebe so bile, so in bodo. Pomagaj nam, da jih bomo videli in skušali pomagati z vsem srcem.

26. Bog kliče po človeku

V času, ko je Jezus javno deloval, je sam klical različne ljudi, naj hodijo za njim. Na začetku je klical apostole. Našel jih je pri njihovem delu. Poklical jih je osebno. Vse so zapustili in šli za Jezusom. Njegov klic je bil tako močan in vabljiv, da so bili sposobni takoj slediti. Zapustili so svoje delo, svoje domače in se podali za Jezusom.

Po vnebohodu je Jezus navzoč med nami na duhovni način. Zato tudi drugače kliče. V večini primerov ne kliče osebno sam, kliče po ljudeh. Človek postane sredstvo, preko katerega Jezus kliče. Pogosto kliče po dobrih in zvestih duhovnikih, po redovnicah in misijonarjih. Goreč in vesel duhovnik je pričevalen. Njegov zgled privlači in vžiga v mladih željo, da bi se odločili za katerega od duhovnih poklicev. Najpogosteje Bog kliče po duhovnikovem zgledu. Tega se zavedajo tudi duhovniki. Zato so pri deli za poklice previdni. Skoraj nikoli ne bo preudaren duhovnik rekel mlademu: Ti imaš duhovni poklic, postani duhovnik! Vsak moder duhovnik upošteva človekovo svobodo, zato mu samo pomaga prepoznavati klic, ki ga mlad človek čuti v sebi. Potrudi se, da mu pokaže, kako živijo duhovniki, redovniki in misijonarji. Seznani ga z omenjenimi poklicu, mu pomaga do povezav z njimi. Tako mlad človek sam spoznava, kaj pomeni biti duhovnik, redovnik ali misijonar.

V zgodovini Cerkve imamo mnogo duhovnih poklicev, ki so bili resnično sveti in so privlačili mlade v duhovne poklice. Izžarevali so Jezusa v taki meri, da so mladi izrazito čutili, da so v sebi uresničili Jezusovo podobo. Zato je potrebno, da so duhovniki, redovniki in misijonarji sveti ljudje. Prav žar svetosti je tisto, kar vabi, kar kliče. Z drugimi besedami: Duhovniki morajo tako živeti, da postanejo čim bolj uporabno orodje v Božjih rokah. Todi orodje za klicanje novih.

Zato je zelo na mestu, da pogosto molimo: Svetih duhovnikov nam daj, Gospod. Tako svetih, da bodo svoje poslanstvo izvrševali z iskreno ljubeznijo, do Boga in ljudi. Da ne bodo iskali to, kar je njihovega, ampak samo Božjo čast in slavo.

Za duhovnika pogosto rečemo, da je drugi Kristus. To se pokaže še posebej, ko obhaja in deli zakramente. Prosimo Gospoda, da bi bili duhovniki drugi Kristus, ko gre za klicanje novih poklicev v duhovniške vrste. Da bi njihovo življenje in delo tako izžarevali Jezusovo ljubezen, da bi se mladi ob njih vžgali in rekli Kristusu svoj DA.

 

25. Evharistija - hrana poklicanemu

Sveta evharistija je hrana, ki nam jo Jezus podarja, da bi nam bila v moč. Še lepše, to je Jezus sam, ki nam daje moč, ker ga nosimo v svojem srcu. Kako čudovito si je Bog zamislil, da bi bil z nami vse dni. Prihaja k nam kot hrana, da bi nas krepčal v trenutkih slabosti. Je hrana močnih. Ta sveta hrana je še kako potrebna poklicanim v duhovne poklice, saj pogosto pridejo obdobja, ko jih zagrne megla in ne vidijo ne naprej ne nazaj. Takrat je Jezus v sveti evharistiji tista moč, ki poklicanemu pomaga, da vidi vsaj korak pred seboj. Zavest, da ni sam, z njim je Jezus, ki ga prejema v svetem obhajilu in ga nosi v svojem srcu. On je moč in daje sposobnost hoditi naprej.

Poglejmo preroka Elija. Bog ga je poklical za svojega glasnika v težkih časih. Sam je bil. Težko je izpolnjeval Gospodovo voljo. Obupal je in se umaknil. Šel je v puščavo, da bi tam umrl. Toda Bog ga je po angelu nahranil in okrepčal. V moči hrane, ki mu jo je Bog dal, je hodil štirideset dni do božje gore Horeb. Tam se je srečal z Bogom. Dobil je novo moč in zavest, da z njim dela sam Bog. Pogumno se je vrnil in izvršil vsa Božja naročila.

Bog kliče in nekateri sledijo njegovemu klicu. A Božji klic ni nek čarobni izrek, ki bi človeka obvaroval vsega hudega. Pridejo težave, poklic se zamaje v temelju. Kaj storiti? Takrat prihaja naproti Jezus v svetem obhajilu. On je tista krepčilna hrana za dušo, ki človeku daje moč. On sam postane moč človeku, zato zmore z Njim nadaljevati pot, kljub stiskam, težavam in mnogim vprašajem.

Hrana, ki jo je Elija prejel od angela, je podoba evharistije. Sveto obhajilo, kruh življenja, je nujno potrebno za vsakega kristjana. Še bolj pa za tistega, ki ga Bog kliče v svojo službo. Samo on mu more dati moči, da vztraja na poti, na katero ga Bog kliče. Bog človeka kliče, daje mu milost, da na klic odgovori, daje pa mu tudi moči, da zmore klic uresničiti v življenju. Posebej takrat, ko je na prvi pogled nemogoče iti naprej. Prerok Elija, je bil na smrt utrujen. Bil je edini Gospodov prerok, vse okoli njega samo poganstvo in malikovanje. Pa je z Gospodovo pomočjo zmogel prenoviti Izrael.

Ali nismo danes v podobnih okoliščinah? Okrog nas je mnogo poganstva, mnogo malikovanja. Čutimo se osamljene, majhne, zapuščene. Toda nismo sami. Z nami je Jezus, kruh življenja. On nas dviga in pomaga, da gremo naprej.

Gospod, kako čudovito je, da si se nam dal v hrano! Bodi nam moč takrat, ko bomo najbolj onemogli in stiskani. Ti si edini, ki moreš poklicanega nahraniti za prihodnje naloge. Podarjaj se nam, nasiti nas v naši lakoti in onemoglosti. Jezus, kruh življenja, bodi naše življenje!

24. Duhovni poklic – sad misijona

Misijon na Ljubnem ob Savinji, ki so ga pred šestimi desetletji vodili ljudski misijonarji jezuiti, je bil dobro obiskan, sadovi pa tako ali drugače sežejo do današnjih dni. Eno je gotovo: brez tega misijona bi ne bilo té življenjske zgodbe.

Vneti misijonarji so goreče pridigali, spodbujali k pobožnosti, tudi k posvetitvi presvetima Srcema Jezusa in Marije, svarili župljane, jim priporočali stanovitnost na krščanski poti ter jih pripravili na zakrament svete spovedi, kamor so bili ob koncu povabljeni, dopoldne žene in dekleta, popoldne možje in fantje. Mamo Pavlo Visočnik je misijonar spodbujal, da bi imela še kakšnega otroka. Ugovarjala je, da sama pač ne more tega izpolniti, če mož ni za to, saj je poznala svojega Janeza. »Ali mož pride popoldne k spovedi?«, je sledilo vprašanje. Mama je pritrdila, saj je vedela, da pride.

Oče Janez Visočnik se je dobro pripravil na spoved. Vse je bilo lepo in prav, dokler ga pater jezuit ni vprašal, koliko ima otrok. Odgovoril je: »Pet.« Na naslednje vprašanje: »Zakaj pa ne več?«, mu je razložil, da je sicer res kmet, toda trdo delo, slaba zemlja, strme površine botrujejo bolj revščini kot obilju. Ne more imeti več otrok, ker jih ne bi mogel primerno preskrbeti. O tem sta nekaj časa razpravljala, misijonar pa mu je slednjič dal za pokoro: »Imejte še enega otroka.«

Mama ga je smeje pričakala na pragu. On pa je bil silno zaskrbljen in zamišljen. Pri nabito polni cerkvi je spovednik našel oba zakonca, ne da bi ju poznal. Kako je to sploh mogoče? Oče se je upiral in prosil sosednjega župnika, da bi ga odvezal od naložene pokore. Ta pa mu je razložil, da on nima in ne more imeti nič pri tem: »Janez, kar sta se zmenila, sta se zmenila, ne morem te odvezati od tega! Enega boš pa že še nahranil in oblekel. Preden bo zrasel, bodo že drugi časi!«

Čez slabo leto je v domači hiši sredi noči privekala na svet mala Martina, ki je že kmalu po rojstvu tako vpila, da se je njena petletna sestrica močno prestrašila. Zaspana deklica še ni vedela, da je pravkar dobila sestrico.

»Otrok pa je rasel in se krepil.« Martina je bila živahna, pogumna in šaljiva deklica. Bila je izjemno praktična; delala je na kmetiji, občudovala smreke, hodila z bratoma v gozd, z družino na polje, na senožet. Po osnovni šoli je začela delati v tovarni, domači pa so jo po tihem določili za ta-mlado na kmetiji. Toda Bog je posegel vmes.

»Spoznala sem, da me Gospod zares kliče k sebi, in le s težkim srcem sem se odločila, da zapustim ljubljeno domačijo, domače, smreke, delo na kmetiji. Tik preden sem odšla v samostan k sestram klarisam v Nazarje, pa sem slišala mamo, ki je očitala očetu, zakaj mi nič ne reče. On je pa dejal: 'Tiho no bodi, saj veš, kako je prišla na svet!' Šele potem sem izvedela, kako me je Gospod poklical v življenje, in to je bila zame še dodatna spodbuda, da me Bog zares kliče,« se spominja sestra Marija Angela Visočnik, ki je danes opatinja samostana klaris Marije Matere Cerkve v Turnišču.

 

23. Sveto pismo je vodnik poklicanemu

Sveto pismo je zapisana Božja beseda. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je to pismo, ki nam ga je napisal Bog. Napisal ga je vsakemu osebno, zato govori prav meni, tebi. Po besedah Svetega pisma se srečujemo z živim Bogom, ki govori svojemu ljudstvu. Besede, ki jih beremo v Svetem pismu niso navadne besede, so Božje besede. Na človeka imajo poseben vpliv. Eden izmed ruskih starcev je celo zapisal, da Bog umiva človekovo dušo, ko beremo Sveto pismo. Človeku, ki čuti Božji klic, je branje Svetega pisma v veliko oporo.

V Svetem pismu se srečuje z raznimi osebami, ki jih je Bog klical. V njem najdemo célo paleto odgovorov na Božji klic. Abraham je takoj ubogal in storil to, kar mu je Bog naročil. Zapustil je svojo deželo in svoje domače, ter se podal v neznano. Bogu je v celoti zaupal. Mojzes se je močno branil, češ da ni sposoben, da ne zna govoriti. Prerok Izaija je bil veliko bolj velikodušen: »Nato sem slišal glas Gospoda: ,Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?' Rekel sem: ,Tukaj sem, pošlji mene!'« (Iz 6,8). Prerok Jeremija se je izgovarjal: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček« (Jer 1,6). Prerok Jona je najprej pobegnil, da bi se izognil Božjemu klicu, končno, ko je bil za kazen vržen v morje in nato rešen, je le izpolnil Božje naročilo (prim. Jon 1,1–3,4). Ko je Elija vrgel svoj plašč na Elizeja in s tem pokazal, da ga hoče imeti za svojega učenca in služabnika, se je ta najprej hotel posloviti od domačih. Ko je z dvema voloma ljudi nasitil, je šel brez slovesa od očeta in matere za Elijem (prim. 1 Kr 19,19–21).

Še mnogo odzivov na Božji klic bi lahko našli v Svetem pismu. Tudi v Novi zavezi. Marijin odgovor na angelovo oznanilo, odgovor svetega Jožefa, ko mu je Bog govoril v sanjah. Odzive apostolov, ko jih je Jezus poklical.

Sveto pismo je poklicanemu v veliko pomoč. Lahko mu pomaga, da globlje razume, kam in v kaj ga Bog klice. Ko bere Božjo besedo, se v njem razčiščuje podoba poklica in Bog ga utrjuje v poklicu. Lahko primerja sebe z raznimi poklicanimi, kako so odgovorili. Predvsem pa lahko vidi, kako Bog poklicanega nikoli ne pusti samega. Pokliče ga zato, da bi bil Njegov sodelavec. Spremlja ga pri delu, ki mu ga je zaupal in mu pomaga uresničiti Božjo zamisel. Poklicani z odgovorom na Božji klic stopi v tesno sodelovanje z Bogom. Vzori iz Svetega pisma vlivajo poklicanemu zaupanje, da tistega, ki Bog kliče v posebno službo, tudi spremlja in ga vodi.

Gospod, spregovori nam ponovno po Svetem pismu. Naj nam tvoja beseda umiva dušo in nas pripravlja za služenje Bogu in bratom in sestram. Zgledi iz Svetega pisma pa naj nas utrjujejo v zavesti, da kogar ti kličeš, ne ostane sam. Z njim je tvoja mogočna roka.