30. Večna sreča

Govoriti o večni sreči ni lahko. Posebej, ker nam je v podrobnostih popolnoma neznana. To bo tudi tisto poslednje presenečenje, ki človeka čaka.

• Bo način bivanja, ki bo popolnoma drugačen od sedanjega zemeljskega. Duhoven način, ki nima z zemeljskim nič skupnega razen ljubezni.

Apostol Pavel nam lepo pove, da bo vse minilo le ljubezen bo ostala na veke.

• Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo (1Kor 13, 1-3, 8-9).

V večnosti bo ljubezen tako močno zakoreninjena v človekovem bitju, da ne bo mogoče ne ljubiti.

• Tam ne bo več solza in ne nesreče marveč samo sreča v Gospodu.
• Vsak, ki bo prišel v večno srečo bo v vsej polnosti užival prijateljstvo z Bogom.
• Tam ne bo več časa, ki bi nam postavljal meje in nas silil, da upoštevamo, da se vse lepo enkrat konča.
• Sreča v Bogu bo trajala na veke. Veselili se bomo vsak posebej večne združenosti z Bogom.
• Nikomur ne bo nič manjkalo, vsak bo užival po svojih najboljših močeh.
• Vsak bo ljubil Boga iz vsega srca in tudi čutil, da ga Bog neizmerno ljubi.
• V medsebojne odnose ne bo nikoli več kanila nobena senca slabe misli ali greha. Vsi bomo imeli enako hotenje in vsi bomo že na cilju. Zaiti in zgrešiti poti ne bomo mogli več, ker bomo že na cilju.

Mogoče bi kdo rekel:

zakaj Bog človeka že prej ni določil za srečo
in ga napravil srečnega?

Zakaj je človeku dal možnost izbire posebej,

da lahko izbere tudi slabo?

• Da, Bog bi lahko to naredil. Toda tak človek ne bi v celoti odseval Božje podobe, ker ne bi bil osebno svoboden.
• Ne bi imel izbire, zato tudi njegova dejanja ne bi imela take teže.
• Za svoja dejanja tudi ne bi bil odgovoren.
• Zato je Bog človeku podaril popolno svobodo. Dal je človeku možnost, da se v celoti svobodno in v ljubezni lahko odloči za Boga.
• Človekovo življenje postane prostor odločitev.
• Lahko se vsak dan odloči slediti Bogu in se tako že pripravlja za večno srečo.
• Glavne odločitve so torej narejene še v bolečinah solzne doline. Rezultati teh odločitev pa so tako daljnosežni da segajo že v večnost.

Na poti nam pri naših odločitvah pomaga Jezus sam, ko se združuje z nami v prejemanju evharistije. V večni sreči tega ne bo več.

Tam bo združenje tako popolno, da evharistija ne bo več potrebna, ker bo prav vse postalo ena sama nebeška evharistija: zahvala in združenje v ljubezni.

Tam bo Bog vse v vseh. Jezusa v evharistiji ne bomo več prejemali, ker ga bomo nosili v srcih in bomo v njem prebivali. Vsi bomo kakor v Božjem Srcu ljubljeni z neizmerno Božjo ljubeznijo. In te ljubezni se bomo tudi zavedali.

• Časno življenje je samo čas odločitve, da lahko v celoti izkoristimo in živimo svobodo.
• Zato bo tudi večna blaženost sad svobodne izbire in odločitve.

Srce Jezusovo, pomagaj nam našo svobodo porabiti za izbiro večne sreče!