4. Magdalena Gornik, mistikinja 1835–1896

V majhni vasi Janeži na Gori nad Sodražico se je 19. julija 1835 rodila tretja deklica. Pri krstu so ji dali ime Marija Magdalena.

Zrasla je v ubogljivo, delavno in bistro dekle. Mati jo je imela rada, ker je vedno ubogala na prvo besedo. Magdalena je materi veliko pomagala. Z velikim zanimanjem je poslušala pri krščanskem nauku, ki ga je imel kaplan. To, kar si je zapomnila, je posredovala naprej drugim deklicam in jih učila krščanskih resnic. Zelo rada je veliko molila. Do Jezusa v najsvetejšem zakramentu je gojila najgloblje spoštovanje.

Ni še bila stara dvanajst let, ko ji je nekega dne mati naročila, naj gre na bližnjo njivo po plevel za prašiče. Nedaleč od hiše je zagledala neznano ženo, ki je bila preprosto oblečena. Ta ji je pomignila, naj pride bližje. Pogovarjala se je z njo. Na koncu ji je razodela, da je Mati Božja, in ji dejala, da jo bo še večkrat obiskala.

Ta dogodek je na Magdaleno močno vplival. Še več je molila in vse njene misli so bile usmerjene v Jezusa. Z vso močjo se je trudila izpolnjevati Božjo voljo.

Ko je prejela prvo sveto obhajilo, ji je Bog vnel tako gorečo ljubezen, da so ji telesne moči pošle. Komaj je prilezla do klopi. Vse to je zadržala v svojem srcu.

Na svojem prvem romanju k Novi Štifti je pri povzdigovanju v hostiji videla čudovit Jezusov obraz. Za tem so se njena mistična doživetja množila. Po letu 1848 so se začela njena zamaknjenja in videnja. Telo ji je začela pestiti bolezen, ki je niso mogla pregnati nobena zdravila, tudi molitev in sveta maša nista prinesli izboljšanja. Ob drugem Marijinem prikazanju je prejela mnoga razodetja.

Bolezen jo je zelo oslabila, a kljub temu ni mogla jesti. Zato je Mariji potožila, da je lačna. Marija ji je obljubila, da ne bo več občutila lakote. Od 25. septembra 1848 ni več potrebovala telesne hrane in tudi lakote ni nikoli več občutila.

Novembra 1848 je prejela stigme na roke, noge in stran. Te rane so ji vsak četrtek in petek krvavele. Dolgo jih je prikrivala, da tudi domači niso vedeli zanje. Njeno življenje je postajalo en sam klic k spreobrnjenju ljudi. Ko je bila v zamaknjenju, je opominjala in klicala k poglobljeni veri.

Prisluhnimo njenim besedam o sveti maši: »S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem svetem opravilu! O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem. Glej Jezusa na oltarju, poglej ga. Ravno s tem telesom je tukaj pričujoč, kot ga je imel v betlehemskem hlevu ob rojstvu in na gori Kalvariji, ko je dal zate življenje.«

Čeprav je bila obdarovana s tolikimi Božjimi darovi, je vendar v življenju veliko trpela. Hodila je po poti križa in sotrpela s trpečim Odrešenikom. Veliko trpljenja pa so ji povzročili tudi ljudje, ki je niso razumeli ali so se iz nje norčevali in se ji posmehovali.

Gotovo imamo Slovenci v njej veliko priprošnjico pri Bogu, da bi ostali veren in Bogu vdan narod. Lahko smo Bogu hvaležni, da nam je dal tako veliko mistikinjo in hkrati ženo, ki se je vsa darovala Bogu, da bi slovenski narod ohranil vero.