19. Felix culpa!

Gornje besede pojemo vsako leto pri slovesni velikonočni vigiliji.

• Vsa Cerkev se takrat veseli Jezusovega vstajenja od smrti in sreče za človeka, da se je Bog usmilil grešnega človeka.
• »O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina...
• O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika... O zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom.«

Zakaj je Boga nagnila človekova revščina, da se je sklonil tako globoko?

• Da, tako dejanje zmore samo svobodna ljubezen.
  
• Če se je Bog odločil, da ustvari človeka z ljubeznijo in mu izkazuje svojo ljubezen, ga ne more pustiti, da bi ginil v grehu. Bog je res človeku dal svobodno voljo, da se lahko popolnoma svobodno odloča in s tem tvega, da se človek lahko tudi obrne od Boga in se svobodno odloči za kaj drugega.
• Božja odločitev za ljubezen do človeka je svobodna in nepreklicna četudi človek ne hodi po poti Božjih zapovedi.
• Celo drugače je!
• Bolj, ko človek tone v grehu, bolj ko se od Boga oddalji bolj ga Bog ljubi in želi njegovo rešitev.
• Toda človek se mora sam odločiti, da bo božje rešenje sprejel. Bog se enostavno mora usmiliti, saj ga v to kliče ljubezen.

Kaj pa je Bog naredil, da se je človeka usmilil?

• Ali ne bi bilo prav, da bi bil Bog pravičen? Potem bi vsak prejel plačilo za vse kar je dobrega storil, ali kazen za vse kar je bilo nápak.
• Tak svet bi bil hladen, življenje bi bilo podobno trgovini.
• Bog je šel en korak naprej in se usmilil človeka in mu odpustil. S tem je pokazal, da je samo ljubezen tisti zakon po katerem je mogoče živeti.

Z usmiljenjem je Bog človeku dal možnost spreobrnjenja.

• Po načelu pravičnosti bo vse poravnano in za ljubezen ne ostane prostora.
• Usmiljenje pa so tista vrata skozi katera v človekovo srce prihaja Božja ljubezen.
• Človek, ki je bil deležen usmiljenja začuti, kako zelo ga ima Bog rad. Ne samo, da mu prestopka ni vračunal, celo zadostil je zanj.

To dejanje razodeva ljubezen s katero je človek ljubljen. Človek se lahko zamisli in se sprašuje: zakaj me ima Bog tako rad? Kaj sem mu storil z prestopkom? Da, s prestopkom je človek ranil Božje ljubeče srce, da je začelo krvaveti.

Ta Božja bolečina, seveda po človeško povedano, je rodila še večjo ljubezen in človek je postal še bolj Bogu drag. Postal je tisti, ki je oblit s krvjo Božjega Sina. Prav ta Kri kliče Očeta, da zaradi Sinove daritve še bolj ljubi tistega zaradi katerega je bila prelita.

Božje usmiljenje lahko človeku da, doživeti to bolečino, ki jo povzroči nezvestoba večno zvestemu.

Usmiljenje je klic k hvaležni ljubezni sočasno pa se človek lahko zaveda: kako dragocen moram biti v Božjih očeh, če me ljubi celo takrat, ko grešim.

• To spoznanje kliče človeka h spreobrnjenju. Usmiljenje, ki ga je prejel pa človeka kliče, da bi tudi sam izkazoval usmiljenje.
• Najprej usmiljenje z Bogom, da bi znal bolj ceniti Božjo zvesto ljubezen nato pa tudi usmiljenje do svojih bratov in sester.

V neskončnem Božjem usmiljenju, ki nam ga izkazuje tudi v evharistiji, moremo začutiti to srečo, ki jo je človeku prinesla človekova zabloda: še bolj je postal ljubljen.

Toda to ne pomeni, da lahko greši, saj je Bog usmiljen.

• Ravno obratno, ker je Bog usmiljen me kliče k spreobrnjenju in dobroti. Spoznati bi moral: nikoli več grešiti, da ne bi znova ranil svetega Božjega Srca.