torek, 22. junij 2021

22. FILIP TERČELJ – primorski trpin Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto

»Pred mnogimi stoletji je prerok Izaija napovedal: 'A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij … Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil po svojem potu. Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe … Zakaj odrezan je bil iz dežele živih, zaradi hudobije mojega ljudstva zadet na smrt' (Iz 53,5–8).

Filip Terčelj se je rodil v Grivčah nad Šturjami pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je trinajstleten šolanje nadaljeval v gimnaziji v Škofovih zavodih. Po študiju bogoslovja je bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Škofji Loki, kjer je štiri leta kaplanoval. Predstojniki so ga poslali na študij v Köln, kjer je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije. Poleg študija se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi).

Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Veliko je pisal. Sam je urejal in izdajal mesečnik Naš čolnič. Zelo se je trudil, da bi njegovo dušnopastirsko delo doseglo predvsem družine. Za otroke je napisal katekizem. Spesnil je veliko cerkvenih pesmi, nekatere od njih so danes ponarodele.

Ker je bil velik narodni buditelj in narodnostno zaveden, so ga fašistične oblasti leta 1931 aretirale in zaprle v Gorici in nato v Kopru, kjer so ga mučile, in poslale v taborišče Campobasso v srednji Italiji, kjer je bil tako ponižan, da si je želel smrti. Tam je preživel eno leto, zatem je bil pomiloščen. Ko se je vrnil domov, ni smel opravljati duhovniškega dela. Zvedel je, da ga fašisti spet nameravajo aretirati, zato se je umaknil v Ljubljano (1934), kjer je preživel 12 let. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji, bil dušni pastir duševnih bolnikov, sodeloval pri pripravi evharističnega kongresa.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Leta 1944 so ga Nemci izgnali iz Ljubljane in se je vrnil domov. Po koncu vojne so ga – kot prej fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe. Rad je pomagal raznim duhovnikom, ki so ga prosili za pomoč.

Župnik Franc Krašna iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani, kjer sta nameravala posredovati za zaprte prebivalce vasi Danje. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno mučili in ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu, ki jim je bil kažipot do groba.

V enem od pisem je Terčelj zapisal o svojem trpljenju: »Tri stvari so me duševno zlasti mučile: Prva: da sem po nedolžnem vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni izdajalec. Jaz, ki sem izmed duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova nastopiti težek križev pot, ki je bil najhujši. Druga: da sem bil popolnoma zapuščen. Kolikokrat sem mislil na vas! Brez perila, obleke, hrane sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega. Želel sem si, da bi po teh bridkih dogodkih prišel domov, da bi se odpočil in pozdravil. Kakor zgleda, ne dobim dovoljenja. Tako sem primoran, da boleham v Ljubljani, brez službe in postrežbe. Tolikim sem pomagal, sedaj sem sam, brez pomoči. Naj se zgodi volja Božja!«

 

 

ponedeljek, 21. junij 2021

21. FRANC SODJA– Pred vrati pekla Srce Jezusovo, sprava za naše grehe

»Moč za odpuščanje grehov, moč za zmago nad zlom, ki prebiva v človeškem srcu, je skrita v trpljenju in smrti Kristusa, našega Odrešenika. Njegovo Srce je posebno znamenje odrešile moči. Kristus je okusil trpljenje in smrt tudi telesno, in sicer v vseh ranah, ki jih je prejel v svojem trpljenju; oboje je bilo dopolnjeno v njegovem Srcu, ker je to Srce ob umiranju vsega telesa preživljalo grozo.«

Franc Sodja se je rodil 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Leta 1946 je bil kot kaplan v Beogradu. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 pri lazaristih na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Razmere so bile nevzdržne: higienske razmere, bolhe, stenice, hlad, neprespane noči, slaba hrana, negotovost, strah pred zasliševanji. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Najljubši spomin so mu bile skrite sv. maše, ki jih je opravljal v zaporu sam ali med sobrati. Najhuje si je očital podpis izjave proti škofu Rožmanu, ki ga je podpisalo več duhovnikov hkrati. Ta podpis ga je žgal kot trajen madež na duši. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. S sotrpini duhovniki je pri Žalah v Ljubljani gradil stanovanjske bloke, v Medvodah pa hidroelektrarno. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952. Iz zapora je prišel popolnoma živčno uničen, povsod je čutil zasledovalce in živel v strahu ponovne aretacije. Po zaporu so ga ponovno poslali kot kaplana v Beograd, leta 1954 v Makedonijo, nato spet v Slovenijo v Miren pri Gorici. Zaradi nenehnih pritiskov s strani Udbe je avgusta leta 1958 pobegnil v Kanado. Tam je nekaj časa okreval in v slovenski župniji pri Mariji Pomagaj bil kaplan, ljudski misijonar, sodelavec pri Katoliških misijonih ter sedem let urednik lista Božja beseda.

Leta 1966 je odpotoval v Buenos Aires, kjer je prevzel vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi v Lanusu. Tam je delal sedemnajst let. Zadnja desetletja se je zaradi slabega zdravja preselil v Kanado, kjer je imel urejeno zdravljenje. Leta 1982 je bil postavljen za kaplana v župniji Brezmadežne v Torontu. Ko je v 74. letu zbolel za rakom, je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu. Tu je v domu za starostnike umrl 15. julija 2007.

Za seboj je zapustil sled kot pisatelj in pesnik, čeprav so bile njegove knjige doma dolgo prepovedane.

 

nedelja, 20. junij 2021

20. ALOJZ RANT- Od sodnika do župnika Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti

»Jezus je zaklical z močnim glasom: 'Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor vame veruje, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode? To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo vanj. Vsi si želimo približati se temu viru žive vode, vsi želimo piti iz Božjega Srca, ki je vir življenja in svetosti.«

Alojz Rant se je rodil 18. junija 1901 v Retečah pri Škofji Loki kot peti otrok od dvanajstih. Po končani škofijski gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na študij prava, ki ga je zaključil leta 1926. Pravosodni izpit je opravil čez 2 leti skupaj z Leonom Štukljem, s katerim sta prijateljevala celo življenje. Rad se je ukvarjal z glasbo, režijo iger, s fotografijo in filmom. Prvo službo je dobil na Okrožnem sodišču v Novem mestu, čez 2 leti v Ljubljani in kmalu v Kranju. Leta 1931 je postal sodnik Okrožnega sodišča v Gornjem Gradu. Med službovanjem je veliko študiral tuje jezike. V tridesetih letih ga srečujemo v raznih pravniških službah na Balkanu (Krk, Rab, Bosna in Hercegovina. Po vojni je dobil mesto stalnega sodnika na Ministrstvu za pravosodje.

Leta 1945 je prejel dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je bila zoper njega podana prijava zaradi suma sodelovanja z okupatorjem. Takoj so ga razrešili službe na sodišču. Obtožen je bil nasprotovanja OF, da je zvit, potuhnjen, versko blazen, da sodeluje z domobranci. Ker se je dobro in temeljito zagovarjal, so ga izpustili. Vrnil se je v Reteče, kjer se je vključil v življenje vasi. Ker je nasprotoval vključitvi kmetov v kolhoze, so ga izključili iz volilnega imenika. Ostal je brez dela in pokojnine. Posipaval je ceste in opravljal priložnostna dela. Ob neki priložnosti je izjavil: »Sedaj so taki časi, da so na sodišču cestarji, na cesti pa sodniki!«

Julija 1949 je bil ponovno aretiran, odpeljan na prisilno delo v Medvode, kjer je s sotrpini duhovniki pomagal graditi elektrarno, kasneje pa dom milice v Tacnu. Čez slabo leto junija 1950 je bil za eno leto pogojno izpuščen.

Leta 1953 se je po posvetu s škofom Vovkom odločil za študij teologije na Reki. Čez 3 leta ga je škof Vovk posvetil v novomašnika. Kot kaplan je bil poslan v Begunje pri Cerknici. Leta 1958 je postal upravitelj župnije Sv. Helena Dolsko, leta 1971 pa v Velesovem do leta 1979, ko se je upokojil.

Kot duhovnik je bil srečen človek, duhovništvo mu je izpolnilo življenje. Rad je imel ljudi, rad je pomagal pri delu in v stiskah ljudi. Opravljal je kmečka opravila, znal pa je tudi več tujih jezikov. Dočakal je zlato mašo, kjer je izjavil: » Mašniška služba je nekaj tako velikega, da se splača biti duhovnik, pa če opraviš le eno samo sveto mašo!«Umrl je v duhovniškem domu v Ljubljani 28. decembra 1987.

sobota, 19. junij 2021

19. JANEZ RAZTRESEN – Suhorski župnik, žrtev Bogu Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno

»Kakor so se mnogi nad njim zavzemali, zakaj nečloveško je bil spačen njegov obraz, njegova podoba ni bila več človeški slična …!« (Iz 52,14). »Bil je mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, preziran da ga nismo čislali. On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega« (Iz 53,3–4). Srce Jezusovo, z zasramovanjem zasičeno, znamenje, kateremu bodo nasprotovali.

Janez Raztresen je bil rojen 27. marca 1895 v Šentjoštu nad Horjulom, a se je s starši kmalu preselil na Hlevni Vrh k Sv. Trem Kraljem. Po končani gimnaziji je vstopil v bogoslovje in 6. julija 1919 prejel mašniško posvečenje. Prvo kaplansko službo je nastopil v Koroški Beli, zatem je bil premeščen v Dobrnič in nato na Krko na Dolenjskem. Bil je vnet in delaven duhovnik. Dobro se je znašel tako v delavskem kot kmečkem okolju. Bil je odločen, dosleden, mož beseda, gostoljuben in vesele narave; rad je delal z mladimi, zato so ga imeli radi.

Leta 1930 je prevzel suhorsko župnijo pri Metliki, kjer je deloval do druge svetovne vojne. Tedaj je tudi njegova župnija začela čutiti nasilje italijanskih okupatorjev, pa tudi nasilje komunistične revolucije. Začele so padati prve žrtve. Raztresen je opozarjal, da bodo ljudje spregledali, ko bodo začele padati tudi duhovniške žrtve, saj je OF izvajala ne le partizanski odpor, temveč še bolj nasilje nad prebivalci, posebno je preganjala Cerkev in duhovnike. Zavedal se je, da je tudi sam ogrožen, zato se je Bogu izročil kot žrtev.

Partizani so prišli ponj 21. julija 1942. Odpeljali so ga v bližnjo vas Hrast in od tam naprej. Nekaj pričevalcev je govorilo o njegovem mučenju. Po vojni se je neki partizan v vinjenem stanju hvalil, kako ga je mučil. Raztresnov sošolec Ludvik Puš je v ZDA objavil članek, v katerem pravi, da je bil Raztresen mučen pri živem telesu tako, da so rezali jermene z njegove kože.

Še bolj pretresljivo pričevanje pa beremo v knjigi Jožeta Javorška-Brejca Spomini na Slovence, ko je še z dvema partizanoma obiskal taborišče Maverlen. Tam so zgroženi zagledali h kolu privezano starejšo žensko, pod katero je gorel ogenj. Že mrtva žena naj bi bila italijanska vohunka. Poleg nje so na konjski odeji zagledali ležečega nagega sivolasega moškega, ki je v mukah, hlipanju in ječanju skušal izreči prošnje besede, pa je onemogel. Javoršek je z grozo v tem ubožcu prepoznal suhorskega župnika Raztresna. Zraven žrtve je stal partizan Ahac (prof. Dušan Pirjevec) z okrvavljeno črepinjo v roki in srdito gledal. Dva mlada partizana sta stala ob nesrečnem župniku, ki je na hrbtu imel s črepinjo izrisan srp in kladivo. Z Ahacem so se skregali zaradi tako nečloveškega mučenja. Povedal jim je, da je župnik Italijanom pošiljal podatke o partizanskih četah. Ahac je zakrivil tudi pomor skupine Ciganov iz Bele krajine, ker naj bi za majhen denar izdajali Italijanom podatke o partizanskih premikih.

Raztresen je bil umorjen dne 22. julija 1942. V semeniški kongregacijski kroniki je o njem zapisano, »da so ga ustrelili sredi noči«.

 

petek, 18. junij 2021

18. FRANC PUNCER – duhovnik v taborišču smrti

Rodil se je 3. oktobra 1916 kot predzadnji od devetih otrok v družini, ki je živela v Spodnjih Gorčah v župniji Braslovče. V Mariboru je končal drž. Klasično gimnazijo, v jeseni 1936 se je prav tu vpisal na Visoko bogoslovno šolo. V 5. letniku je bil na dan napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 posvečen v duhovnika. Ker je bil predčasno posvečen, ga Nemci niso imeli v seznamu in je imel poldrugo leto mir pred njimi. Ker so pa opazili, da ima na vernike močan vpliv (bodril jih je, učil, prosvetljeval), so ga že leta 1942 aretirali in zaprli v Stari pisker v Celju. Tu ga je zasliševal in neusmiljeno mučil gestapovec Wiegele, ki ga je z glavo obešenega navzdol tepel z bikovko po podplatih. Od tu so ga prepeljali v taborišče Dachau, kjer je delal v tovarni letal. Tudi tu je s sotrpini preživljal lakoto, mraz, umazanijo, trpinčenje, pa vendar ostal pri življenju in se po koncu vojne vrnil domov. Oktobra 1945 je bil poslan v Gornjo Radgono, kjer je bil župnik do upokojitve leta 1989. Zadnja leta svojega življenja je živel v domu za ostarele duhovnike v Mariboru.

Takoj po vojni je začel okušati novo vrsto »svobode«. Partija je pozvala k popisu vse taboriščnike. Kmalu so ga začeli obiskovati razni »tovariši«, ki so ga vabili k sodelovanju z OZNO, ker pa je to odklonil, so mu začeli resno nagajati. Obtoževali so ga, da se pri zasliševanju pri gestapu ni dobro obnašal, da je njegovo ravnanje v Dachau sumljive narave, da je bil izdajalec in podobno. Kasneje so ga neprestano opazovali, kaznovali, kontrolirali, niso smeli zvoniti, pobirati pušice v cerkvi, vabili so ga v CMD, na pogovorih so ga izsiljevali, mu grozili, ga obtoževali. V knjigi »Duhovnik v taborišču smrti« je zapisal:

»Sprašujem se, kaj so naredili iz moje mladosti vsi ti, gestapo, SS in OZNA?! Končno je tudi takole lepo in osrečujoče biti v Gospodovi službi, saj hodi pred nami v okrvavljenem plašču s križem na rami in vabi: 'Kdor hoče za menoj, naj vzame svoj križ!'« Umrl je 11. februarja 2008.

 

18. FERDINAND POTOKAR Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo

»To je velikodušno Srce, saj v njem prebiva polnost božanstva; Bog pa je Ljubezen. Velikodušen je zato, ker ljubi, ljubiti pa pomeni odpirati se, dajati. Ljubiti pomeni, biti dar. Pomeni biti za druge, biti za vse, biti za vsakogar.«

Ferdinand se je rodil 31. avgusta 1911 na Breznem, tedaj župnija Dol pri Hrastniku, sedaj Sv. Jedrt nad Laškim. V duhovnika je bil posvečen 5. julija 1936 v Mariboru. Prvo kaplansko službo je nastopil pri Sv. Lenartu v Slovenskih Goricah. Leta 1939 je postal veroučni učitelj na mariborski realni gimnaziji. Leta 1941 je postal škofijski tajnik in prevzel dušnopastirsko službo po mariborskih župnijah. Tedaj so Nemci že zaprli veliko slovenskih duhovnikov. Zasledovali so tudi Potokarja, tako da je včasih prespal kar na pokopališču.

Duhovnik Franc Puncer je v Družinski pratiki leta 1993 napisal: Gestapo je Potokarja zaprl v zapore v celjski 'grofiji'. Tam so ga strahotno pretepali in mučili na vse načine, tako da so ga večkrat nezavestnega v košari nesli po ulici v Stari Pisker. Nekoč so Puncerja, ki je bil tudi zaprt v teh zaporih, priprli med dvojna vrata, tako da je skoznje videl, kako so Potokarja mučili. Gestapovci so ga vrgli na tla in trije v škornjih hodili po njem, ga brcali in preklinjali. Onesveščenega so polivali z mrzlo vodo, nato so ga odnesli v košari. Puncer je potem celo noč poslušal Ferdinandovo kričanje v deliriju, ki je proti jutru potihnilo. Zjutraj je pri zaslišanju v sobi na mizi videl mrliški list, kjer je bilo zabeleženo: raztrgana pljuča, poškodovane ledvice. Umrl je 5. novembra 1942. Nekdanji jetniški paznik je po vojni izjavil: »Bil je tako stepen, da ni bilo na telesu mesta, ki ne bi bilo ranjeno z udarci.«

Prvotno je bil pokopan v Celju, po vojni so ga prenesli k Sv. Jedrt nad Laškim na domače pokopališče. Na njegovi mizi so našli napisan verz: »Moči, moči mi daj, Gospod, da, ko objame me slabost, krepost me najde spet moža!«