torek, 10. junij 2014

10. V Jezusovem Srcu po­tešiti svojo žejo


Sv. Peter Kanizij (1521–1597), 21. december,
Njegova domovina je bila Nizozemska, kjer se je rodil 8. maja 1521. Po šolanju v domačem okolju se je odpra­vil v Köln in tam nadaljeval študij modroslovja in leta 1540 postal magister. Nekaj let kasneje ga je sv. Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Kot teolog je sodeloval na tridentinskem koncilu. Leta 1547 ga je sv. Ignacij poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje. Poslal ga je na Sicilijo, kjer je bil profesor retorike in veliko pridigal.
Leta 1549 se je vrnil v Rim in tam naredil slovesne zaobljube. Četrtega septembra istega leta je klečal pri ol­tarju presvetega zakramenta v baziliki svetega Petra. Le nekaj ur pred slovesnimi zaobljubami je imel duhovno videnje, ki je zaznamovalo celotno njegovo delovanje v Nemčiji, kamor ga je sveti Ignacij poslal. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začu­til vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu presvete­mu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil obla­čilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo se­stavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«
To duhovno doživetje ga je tako okrepilo, da je njego­vo življenje postalo samo še izgorevanje, »da bi živel in umrl za Nemčijo«. Veliko je pridigal, učil in pisal. Naj­bolj znani so bili njegovi katekizmi. Njegov Mali kateki­zem je bil večkrat izdan tudi v slovenskem jeziku.
Ko prebiramo poročilo o njegovem neutrudnem delo­vanju na vsem nemškem govornem področju, se lahko sprašujemo, kje je črpal moč za tako ogromno delav­nost. Bil je mož molitve, saj pravijo o njem, da »je bila molitev dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere«. Žeja, ki jo je občutil v duhovnem videnju, ga je vlekla k Srcu Je­zusovemu in tam je dobival moč za vse svoje delo. Zve­ličar mu je odprl svoje Srce in mu dajal zajemati vodo zveličanja iz vira svojega Srca. V moči te duhovne pijače je mogel prinašati Jezusa tako različnim stanovom, saj ni pridigal samo na prižnicah, marveč v samostanih, bol­nišnicah in ječah. Zelo rad se je zadrževal med otroki in jih učil katekizma.
Njegovim pridigam, ki so trajale tudi po več ur, so prisluhnili papež, cesar, kardinali in škofje, kralji, princi, duhovniki in menihi, pa tudi meščani, študenti, služin­čad in otroci. V globini Jezusovega Srca je črpal moč, da je vse delal v večjo Božjo slavo. To se je videlo že iz njegovega govorjenja, saj je največkrat na dan izgovoril prav besede: »Bog bodi hvaljen!« Ko ni mogel več pridi­gati, je pisal; ko pa tudi pisati ni več mogel, je vzel metlo in pometal zavodske hodnike in s tresočo roko poma­gal pomivati posodo. Ker je tešil svojo duhovno žejo ob viru Jezusovega Srca, je mogel tudi v dneh trpljenja in onemoglosti iz vsega srca reči: »Bog bodi hvaljen!« tudi za bolezen in trpljenje. In prav to so bile tudi zadnje besede, ki jih je izgovoril, preden je 21. decembra 1597 zatisnil oči in vstopil v večni mir. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja