torek, 03. junij 2014

3. Zazrt v Jezusovo srčno rano

Sveti Bernard (1098-1153), 20. avgust
V letu 1090 se je na gradu Fontaines [fontén] pri Dijo­nu rodil otrok, ki so mu plemeniti starši dali ime Bernard. Bil je tretji v vrsti sedmih otrok. Oče Teskelin je bil veren vitez, mati Aleta pa tiha, skromna in globoko verna plem­kinja. Ko je otrok doraščal, je prišel do izraza njegov rado­živi značaj. Bil je bistre glave in mu učenje ni delalo težav. Posebej mati mu je bila modra in skrbna vzgojiteljica, ki ga je vodila v bogoljubno življenje. Toda v letih odrašča­nja, ko bi jo najbolj potreboval, mu je umrla.
Z odhodom v šolo v Chatillon [šatijón] je postal ne­koliko bolj veseljaški, a se je ob spominu na rajno mater zopet umiril in vrnil na pot tihega zorenja v veri. Pred seboj je imel bleščečo prihodnost, toda odločil se je, da bo služil samo Bogu. Za njegove sorodnike je bilo to veli­ko presenečenje. A Bernard je vztrajal pri svoji odločitvi in še veliko svojih sorodnikov pridobil za svojo zamisel.
S štirimi brati, stricem in še drugimi sorodniki je po­trkal na samostanska vrata v kraju Cîteauxu [sitó]. Tam so, v novem cistercijanskem redu, začeli šolo uvajanja v strogo meniško življenje. Že leta 1115 je bil s sobrati poslan v odročno dolino, kjer je počasi začel rasti nov samostan Clairvaux [klervó]. Živeli so v veliki skromno­sti in se trudili za zvesto službo Bogu v molitvi in roč­nem delu. Prizadeval si je, da bi vse njegovo delovanje izviralo iz prisrčne molitve in pogovora z Jezusom. Zato je njegov odnos z Bogom postajal vse bolj zaupen in do­mač.
Kjer koli je bil ali delal, povsod je bil z Jezusom in se z njim pogovarjal. Čeprav je živel v odmaknjenosti, so okoliški ljudje hitro opazili bogastvo njegovega duha. Zato je moral veliko potovati, pridigati, svetovati in po­sredovati. Kljub obilni delavnosti v svetu, je uspel ohra­niti zbranost duha in živo povezanost z Bogom. Njegov vpliv je bil tako velik, da je oblikoval mišljenje in ravna­nje tistega časa.
Bernard je najraje klečal pred velikim križem v sa­mostanski cerkvi in bil popolnoma zagledan v trpečega Gospoda. V svetih Jezusovih ranah, je našel pribežališče in domovino. Iz globine srca mu je privrel vzdih: »Spra­šujem se: Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Če sem zagrešil kak velik greh, me bo pekla vest, a ne bom se dal pre­plašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. Saj je bil ranjen zaradi naših grehov.«
Od vseh Gospodovih ran pa mu je bila najbližja rana Jezusovega Srca. V njo je tako zaupljivo zrl, da mu je budila upanje na neizmerno Božje usmiljenje: »Jaz si iz Gospodovega Srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to Srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katera se to izliva. Prebodli so njego­ve roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem okušati in spoznavati, kako dober je Gospod.«
Svetega Bernarda ne moremo prištevati k častilcem Jezusovega Srca v današnjem pomenu besede. Smemo pa reči, da je on s svojo prisrčno ljubeznijo do trpečega Gospoda in njegovih ran vse zahodno krščanstvo vodil k začetkom čaščenja presvetega Srca Jezusovega. Njegov zgled je pritegnil mnoge njegove sobrate in druge ljudi, da so v prebodenem Jezusovem Srcu iskali in našli višek Božje ljubezni do človeka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar