ponedeljek, 16. junij 2014

16. Srce Jezusovo - oltar, na katerem se darujem


Sv. Terezija Margareta Redi (1747-1770), 1. september
Terezija Margareta se je rodila v Arezzu v plemiški družini Redi. Vstopila je v samostan bosonogih karme­ličank v Firencah in prejela ime Terezija Margareta od presvetega Srca Jezusovega. Bila je zelo nadarjena ter čisto preprosta in skromna. Veliko je premišljevala in že v mladosti imela mistično izkustvo, ki je temeljilo na be­sedah apostola Janeza: Bog je ljubezen.
V duhovnosti je odkrivala svojo lastno pot globoke združitve z Jezusom. Zelo goreče je častila Srce Jezuso­vo, kar je bilo v nasprotju z janzenističnimi navadami, ki so se takrat širile po Toskani. Prejela je milost, da je od prve spovedi, ko je bila stara sedem let, v vsem ravnala le iz čistih verskih nagibov. V veliko oporo pri tem so ji bili verni starši, posebej oče, ki so ga označili kot »viteza z globoko in edinstveno vero«.
Božjo bližino je doživljala tako naravno kakor diha­nje. Vse jo je vodilo k Bogu in o njem govorilo. V aktih za razglasitev za svetnico so zapisali: »Čeprav je bilo ži­vljenje Terezije Margarete kratko, bi ga mogli imenovati nenehno dviganje nedolžnega srca k Bogu. Njena čista duša je stremela po Bogu, ker je bila prepričana, da se more samo v njem odpočiti.«
Ob vstopu k bosonogim karmeličankam je izjavila, da se hoče »udeležiti tekmovanja, kdo najbolj ljubi Gospo­da in mu najbolje služi«. Iskrivost in izjemna čistost nje­nega duha se je skladala z globoko ponižnostjo. Z rastjo ljubezni do Boga se je večala njena predanost bližnjim. Prizadevala si je ljubiti vse sestre in biti služabnica vseh. Rekla je: »Če ne bi bilo v redu nič drugega kakor stalna priložnost, vaditi se v medsebojni ljubezni, bi se že zara­di tega tisočkrat odločila zanj.« Požrtvovalno je stregla bolnicam in jim vlivala duhovno tolažbo. V njej so pre­poznavale angela ljubezni.

Po slovesnih zaobljubah je želela samo še to, da se njeno srce loči od vsega in pripada samo Bogu. S svojim očetom, ki ga je zelo cenila, se je hotela srečevati samo v notranjosti božanskega srca, ki jo je naučilo ljubiti.
V Jezusovem Srcu je našla zavetje in prostor, kamor se lahko umakne, da je sama s svojim Jezusom. Tam je prebivala, se veselila in tudi trpela. Ko je doživljala te­mno noč vere, ji je bilo Jezusovo Srce kot puščava, v ka­teri trpi in skrita čaka odrešenja. Prav tako ji je bilo Srce Jezusovo kot oltar, na katerem izgoreva v ognju Božje ljubezni.
Kot enega zadnjih sklepov je zapisala: »Da, moj Bog, samo eno še hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje samo skrito življenje v poni­žnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej táko tudi moje. Zato se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam v tebi, s teboj in zate žive­la skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega Presve­tega Srca, ki se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«

Njeno nepotešljivo hrepenenje po večji ljubezni do Boga ji je povzročalo pravo mučeništvo. Zdelo se ji je, kakor da Boga sploh ne ljubi več. Dosegala je tisto svo­bodo duha, po kateri je hrepenela, vse dokler se ni v popolni svobodi blažene večnosti 7. marca 1770 zedinila z Njim. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja