ponedeljek, 02. junij 2014

2. Bog je ljubezen

Apostol Janez (II), 27. december
Za življenje apostola Janeza so bili odločilni dogod­ki, ki jih je doživel v zadnjih urah Jezusovega življenja. Videl je, da Jezus ne trpi kot drugi obsojenci, ki so za­grenjeno ali z maščevanjem v srcu prestajali smrtno ka­zen. Jezus je trpel drugače. Iz njegovega bitja je sijala ljubezen do vseh, ki so ga mučili, saj je njegovo trpljenje pomenilo odrešenje za ves svet. Da, težko je bilo Jezusu v tistih bridkih urah. Mogoče še bolj težko kot drugim obsojencem, ker je vedel, da ljubezen, ki jo je prinesel na svet, ni ljubljena.
Vse to je vplivalo na mladega apostola Janeza, ki je do­življal Učiteljevo trpljenje od blizu. Ko je v pozni starosti pisal evangelij, se je to tudi pokazalo. Četrti evangelist opisuje Jezusa v smrtnem boju kot trpečega kralja, ki gre prostovoljno v trpljenje, ki ga ne zlomi. Tudi v največjem navalu gorja ostaja pokončen in ohrani dostojanstvo.
Janez je edini od apostolov doživel uro Jezusove smr­ti. Razumel je, da je Jezus umrl kot nedolžno Jagnje ob
času, ko so v templju klali velikonočna jagnjeta. Jezuso­va daritev je bila zavestno izbrana, čeprav se zdi, da se je pač tako zgodilo le slučajno.
Apostol Janez je čutil, da stoji ob oltarju, kjer se da­ruje največja in najbolj čista daritev za greh. Zato mu je bilo jasno, da je bilo Jezusovo Srce prepolno ljubezni. Moralo je umreti in biti prebodeno, da se je razodela silna Božja ljubezen. V prebodenem Jezusovem Srcu je apostol videl predrta nebesa, odprtino, skozi katero je sijala Očetova ljubezen. Ta ljubezen se je razlivala na človeštvo in ga umivala greha. Še več! Božja ljubezen se je kakor očiščujoč studenec razlila, da bi dosegla vsa srca, jih očistila in vnela v ognju ljubezni.
Neizmerna Božja ljubezen želi doseči vsako srce, da bi v njem mogla izmiti madež greha in ga napolniti do vrha. Pa ne samo napolniti; želi, da bi se tudi človeška srca razplamtela v ognju Božje ljubezni. Na nek način jih želi raniti, da bi mogla tudi človeška srca razlivati ljubezen in se darovati za vse.
Apostol Janez je tako globoko razumel Jezusovo po­slanstvo in Očetov načrt, da je mogel v prvem pismu za­pisati veličastne besede: »Bog je ljubezen!« To je zmogel, ker je bil edini navzoč v Jezusovi šoli trpljenja in ker mu je bilo tako razodeto. Te besede so nekaj tako posebne­ga, da jih v vsej zgodovini človeštva ni še nihče zapisal. So delo Božje milosti.
Vsi spisi evangelista Janeza izžarevajo to čudovito resnico. Človeka vodijo v sredino krščanske stvarnosti: Bog je ljubezen. Apostol Janez pelje vsakega, ki premi­šljuje njegove spise, naravnost k prebodenemu Jezusovemu Srcu. Tu je bistvo vsega krščanstva: Bog nas neiz­merno ljubi in je za nas daroval svojega ljubljenega Sina. A ne samo to. Tudi nas kliče v isti proces darovanja in ljubezni. Želi, da bi mu postali čim bolj podobni. To se bo zgodilo, če se bomo z mislijo in ljubeznijo povezova­li z njim. Tako bomo postali deležni ljubezni njegovega Srca. Le-ta pa človeka kliče, da bi tudi sam postajal lju­bezen za svoje bližnje. Se pravi, prinašalec Božje ljube­zni. Pa ne samo prinašalec ali posrednik, marveč tisti, ki z življenjem pričuje, da je Bog ljubezen. Saj nam Jezus jasno pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebe­sih« (Mt 5,16). 

Ni komentarjev:

Objavite komentar