sreda, 04. junij 2014

4. Vedno zreti v Jezusovo Srce


Sveti Albert Veliki (1200-1280), 15. november
V Augsburški škofiji ob Donavi je leta 1200 zagledal luč sveta sin plemiške rodbine Bollstatt. Pri krstu so mu dali ime Albert. Ker so bili starši premožni, so mu omo­gočili študij v Padovi. Raziskovalen duh mu je dal, da je z vsem srcem začel opazovati naravo in opisovati narav­ne pojave, rastline in živali. Vse Božje stvarstvo mu je bilo na široko odprta knjiga, ki mu je govorila o Bogu in Božji modrosti. Zato je ob temeljitem študiju poglabljal tudi svoj odnos z Bogom.
V vseučiliškem mestu Padova je srečal vrhovnega predstojnika novonastalega reda pridigarjev Jordana Sa­škega. Ta ga je navdušil, da je vstopil v novi red in postal duhovnik. Ker so kmalu opazili njegove velike znanstve­ne sposobnosti, so ga poslali nazaj v Nemčijo, da bi po tamkajšnjih samostanih uredil znanstveno in študijsko delo. Prišel je v Köln, ki je bil tedaj križišče velikih cest v severni Evropi. Tam je začel znanstveno delovati na področju bogoslovja, filozofije in naravoslovja. Med nje­govimi učenci je bil tudi Tomaž Akvinski.
Albertova znanstvena in pridigarska pot ga je vodila po različnih nemških mestih in ga končno privedla v Pa­riz, ki je bil takrat največje vseučiliško mesto v Evropi. Tam je pridobil naslov magistra in dolga leta predaval na tamkajšnji univerzi, kjer je imel dominikanski red dve stolici.
Jeseni 1248 se je vrnil nazaj v Köln in ustanovil vse­učilišče svojega reda, iz katerega se je potem razvilo mestno vseučilišče. Bil je prvi znanstvenik, ki je nara­vo preučeval s pomočjo opazovanja in poskusov. Toda vse njegovo delo ni bilo samo raziskovanje in odkrivanje zakonov v naravi, marveč hkrati globoko občudovanja Stvarnika in kontemplacija le-tega. Za njega je značilno, da je vedno molil: med delom, med študijem in na potu.
Bil je velik častilec Jezusovega Srca, saj je zapisal, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da bi se nikoli ne naveličali opazovati njegovo Srce«. V Jezusovem Srcu je videl in zrl izvir vseh milosti in tudi zakramentov. Zre­nje odprtega Jezusovega Srca mu je pomenilo neposre­dno srečevanje z najbolj čisto Božjo ljubeznijo. Zato mu ni bilo potrebno prositi svetnike, da bi ga privedli do srečanja z Jezusom. Ohranjena je njegova misel: »Pojdi sam k Bogu. To ti bo bolj pomagalo, kakor če pošiljaš k njemu vse svetnike, ki so v nebesih.«
V prebodenem Jezusovem Srcu je videl izvir evhari­stije. Iz njegovega mističnega zrenja Jezusovega Srca je vzklila misel: »Saj evharistija, ki nam jo je naklonil s to­liko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca.« Sveto evharistijo je dojemal tako tesno poveza­no z Jezusovim Srcem, da je dejal, da je del Jezusovega Srca, in to ne najmanjši. Zato ga je skrivnost evharistije vodila v še večje globine ljubezni Božjega Srca. Evhari­stija izvira iz prebodene Jezusove strani in tistega, ki jo dobro pripravljen prejema, vodi nazaj v središče Božje ljubezni.

Ni mogoče razumeti Kristusa križanega in doume­ti njegovega trpljenja, če nam ni razodeta skrivnostna notranjost Jezusovega Srca. Šele iz globin Jezusovega Srca lahko razumemo tisto silno ljubezen, ki je gnala Kristusa, da je dal sam sebe v duhovno hrano. V globini Jezusovega Srca najdemo ključ, ki nam razkriva najvišjo ljubezen, s katero je naš Odrešenik izlil vse bogastvo svo­jega Srca; da bi ostal pri nas do konca vekov. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar