četrtek, 05. junij 2014

5. Prebivaj v Jezusovem Srcu!


Sv. Bonaventura (1221–1274), 15. julij
Blizu mesta Viterbo leži mala vasica Bagnorea [ban­jorea]. Tu se je okoli leta 1218 rodil fantič, ki so mu dali ime Janez. Ko mu je bilo štiri leta, je nevarno zbolel in nato na priprošnjo svetega Frančiška popolnoma ozdra­vel. Že v mladosti je vstopil v frančiškanski red in dobil ime brat Bonaventura. Študij je dokončal v Parizu in tam postal magister ali profesor teologije. Šestintridesetleten je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika frančiškanske­ga reda. To službo je opravljal skoraj do svoje smrti. Bil je odličen in svet redovnik, moder predstojnik, sloveč govornik in odličen teolog visoke sholastike. Zelo se je odlikoval v svojem duhovnem življenju, saj ga je papež Leon XII. imenoval »knez med mistiki«.
S svetim Tomažem Akvinskim sta bila iskrena prija­telja, čeprav sta si bila zelo različna. Tomaž je bil uči­telj, ki je poudarjal človeški razum, Bonaventura pa je bil človek, ki je razumska dognanja prevedel v praktično življenje in ogreval srce za Gospoda.
Junija 1273 ga je papež imenoval za kardinala in mu poveril pripravo koncila, ki ga je nameraval sklicati na­slednje leto. Bonaventura je bil srce vseh priprav. Pozor­no je poslušal nasvete modrih mož in usmerjal pripravo vesoljnega cerkvenega zbora v Lyonu. Na praznik apo­stolov Petra in Pavla je govoril na koncilu. Njegov govor so označili za mojstrovino jasnosti, dobrote, pomirljivo­sti in ponižne službe Božjemu ljudstvu.
Glede čaščenja Jezusovega Srca je nadaljeval usmeri­tev svetega Frančiška, ki je goreče častil Jezusove rane, še posebej rano na Gospodovi strani. Bonaventura pa je naredil korak naprej in jasno pokazal na prebodeno Jezusovo Srce. V skrivnost Jezusovega Srca se je sam veliko poglabljal, ga častil in o njem tudi veliko pisal. Zanj je bilo Jezusovo Srce priročnik za srce na poti k Bogu. On meni, da je bilo potrebno, da je bilo Jezusovo Srce prebodeno, da se je Božja ljubezen mogla še bolj ra­zliti na človeštvo. Zapisal je: »Zato je bilo ranjeno (tvoje Srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.«
Za sv. Bonaventura je Srce Jezusovo že čisto jasno simbol Jezusove ljubezni. V delu »Skrivnostna vinska trta« Bonaventura zatrjuje, da je bila ljubezen v Srcu učlovečenega Boga popolna, celotna in neprestano nova. Zato poudarja, da mora biti tudi naša ljubezen do Jezusa popolna, celotna in neprestano nova. Znane so Bonaventurove besede: »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel ljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?«
Tako kakor že mnogi pred njim, doživlja Bonaventu­ra v Jezusovem Srcu varno bivališče za človeka. Celo priporoča, da bi bivali, stanovali v Jezusovem Srcu. Do­besedno piše: »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!« Človek naj bi se s svojo naravnanostjo čisto po­istovetil z naravnanostjo Jezusovega Srca. To pomeni, da bi posvetitev Jezusovemu Srcu morala imeti za po­sledico, da bi kristjan v svoje življenje presadil kreposti Jezusovega Srca.

V knjigi »Les življenja« vabi kristjana, naj se zazre v križ in na njem vidi Jezusa, ki mu je vojak prebodel Srce. Dušo vabi, naj kot ptica poleti k Jezusovemu Srcu in v njem naredi gnezdo za svoje mladiče. Takole pravi: »Kakor grlica pridi in skrij otroke svoje čiste ljubezni in se približaj s svojimi ustnicami, da zajameš iz Odreše­nikovih studencev. Tam je vir vode, tekoče sredi raja, ki se deli na štiri veletoke in nato, razlita v ljubljena srca, namaka in dela rodovitno vso zemljo.« 

Ni komentarjev:

Objavite komentar