ponedeljek, 30. junij 2014

30. Za temelj samega Boga imam


Bl. Alojzij Grozde (1923-1943), 27. maj
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče na Dolenjskem.
Bil je nezakonski otrok. Že v ranem otroštvu je bilo njegovo življenje obarvano z grenkobo, saj ni smel živeti skupaj z materjo. Odraščal je pri teti Ivanki in starem očetu. Čeprav je bil odrinjen od materine ljubezni, se je razvil v krepkega in svetniškega fanta. Zelo dobro se je učil in bil navdušen za vse, kar je novega izvedel. V šoli se je otresel občutka zapostavljenosti, saj je bil najboljši učenec. V šolo je tako rad hodil, da je včasih kar od dela pobegnil v šolo, ker so mu branili.
Ker je bil zelo nadarjen, so svetovali, da bi šel v šolo v Ljubljano, a na kaj takega ni bilo upati, saj so bili revni. Teta Ivanka, ki je šla v Ljubljano služit, je pri svoji go­spodinji izposlovala, da mu je pomagala pri sprejemnih izpitih in mu preskrbela stanovanje v Marijanišču. V drugem letniku je že bil najboljši dijak in je prejel zlato knjižico. Postal je dejaven član Dijaške Marijine kongre­gacije, kasneje pa še član Katoliške akcije.
Njegovo življenje je bilo eno samo pričevanje za Kri­stusa Kralja. Veliko je govoril in pisal, da je svoje vrstni­ke navduševal za krepostno življenje. Moč za vse to je črpal in svete evharistije. Zelo pogosto se je mudil v ka­peli in bil pri Jezusu ob tabernaklju. Vedno, kadar je šel mimo kapele, je vsaj za kratek čas vstopil in ostal pri Jezusu. Vsak dan je prejemal sveto obhajilo in se trudil, da je vse njegovo življenje rastlo iz evharistije. Zelo si je prizadeval, da bi za živo vero pridobil čim več sošolcev in prijateljev. V ta namen je veliko molil. Njegov prefekt dr. Anton Strle piše o njem: »Grozde je tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zai­de, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti.«
Lojze je vedel, da so za plemenita dejanja potrebne žrtve. Daroval se je za tiste, ki so bili potrebni, da se za­nje žrtvuje. Redno je opravljal duhovne vaje, si zapisoval sklepe in vedno znova pregledoval, koliko jih je uresničil. Po duhovnih vajah januarja 1942 je med drugim zapisal: »Moj Bog! Naj spoznam sebe, naj spoznam Tebe, … naj s Tvojo roko ustvarim iz sebe Tebe. … Kako močan je satan! Koliko nedolžnih src in oči mu tolikokrat nevede proti svoji volji služi! Skoraj bi obupal! Toda ne! Znova grem v boj!« Trdno se je zavedal, da mora vse svoje delo in prizadevanje postaviti samo na Boga, edinega, na ka­terega se lahko opreš. V pesmi je zapel: »Divjaj, življe­nje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.«
Jezusovo Srce je videl v Marijinem brezmadežnem Srcu. Kot prednik Marijine kongregacije je na marijanski akademiji nagovoril kongreganiste: »Biti moramo apo­stoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo… Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božje­mu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju Slovenci tako hudo žalili in jih še žalijo.

Evharistija je bila sonce njegovega življenja, kakor je zapisal na zadnjih duhovnih vajah. Ko so mu komunisti po hudem mučenju vzeli luč tega življenja, mu je vzšlo sonce Jezusove ljubezni, ki jo je zadnjič okusil v jutru pred smrtjo v stiškem samostanu, ko je bil na prvi petek, 1. januarja 1943, pri sveti maši in je prejel sveto obhajilo, ki je bilo zanj sveta popotnica v večnost. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja