petek, 27. junij 2014

27. Praznik Srca Jezusovega


Ob prazniku presvetega Srca Jezusovega je prav, da se zamislimo, zakaj pravzaprav Jezus želi, da bi se širilo to čaščenje. Najprej premislimo, kje ta pobožnost temelji. Mirno lahko ugotovimo, da temelji na svetopisemskih dogodkih, posebej na velikonočni skrivnosti Jezusove­ga trpljenja in vstajenja. To pomeni, da s pomočjo te pobožnosti prodiramo globlje v samo središče našega verovanja. Čaščenje Jezusovega Srca nam pomaga bolje razumeti dogodke Jezusovega trpljenja in njegove smrti. Razodeva nam odrešenjsko vrednost Jezusove daritve na križu. Prebodeno Jezusovo Srce je znamenje tiste Božje ljubezni do nas ljudi, s katero je Božji Sin ljubil in še ljubi nas ljudi.
Češčenje Jezusovega Srca nas vodi v globlji in bolj za­upljivi odnos do njega. Zagotovo ni ta pobožnost samo v molitvi. To, da zmolim posvetitveno molitev in jo pogosto obnavljam, je le delček vsebine te pobožnosti, mogoče tisti, ki je viden na zunaj. Po čaščenju svojega Srca nas Jezus kliče v zaupljiv odnos z njim. S človekom se želi tesno po­vezati in mu spregovoriti na srce. Bog je spet prvi, ki išče človeka. Pa ne zato, da bi mu naprtil še eno pobožnost, marveč da bi ga privedel čim bliže k sebi. Jezus želi, da bi v njegovem odprtem Srcu našli svoj dom in zatočišče, kot so to doživljali mnogi svetniki. To pomeni tudi spreobrnjenje človekovega srca, da bi postalo čim bolj podobno Jezusove­mu Srcu. Jezus nam podarja to pobožnost zato, da bi nas pritegnil k sebi. Naše duhovne oči bi rad usmeril v Božje in nas navdušil, da bi Boga iskali in po njem hrepeneli.
Jezus nas s pobožnostjo do svojega Srca nikakor ne želi odtegniti svetu in ljudem. Prav nasprotno! Želi nam pomagati, da bi bili rodovitni za človeško družbo in se hkrati približali Bogu. Biti blizu Bogu pa pomeni, da si bliže tudi človeku. Jezus je naš brat, ki nam je enak v vsem, razen v grehu. Torej je popolnoma naravno, da nas z ljubeznijo svojega Srca želi narediti človeške v naj­bolj plemenitem pomenu besede.
Drugo, v kar nas vodi ljubezen Božjega Srca pa je, da bi spoznali pogubne posledice vsakega greha. Šele, ko se človek dobro zave slabega, ki ga je storil, se lahko začne proces spreobrnitve. Jezus nam razodeva, kako malo je ljubljeno njegovo Srce, ki se je použilo v ljubezni do nas. V nas budi občutek kesanja in zadoščevanja. Kliče nas k pokori in zadoščevanju za lastne grehe, saj samo iskreno kesanje in pokora razodevata resnično spreobrnjenje k Bogu. Hkrati pa nam daje razumeti, da človekovo za­doščevanje ne more popolnoma potolažiti Ljubezni, ki ni bila dovolj ljubljena. Celostno zadostitev je opravil samo Jezus, ko se je na križu daroval Očetu za nas. Za­doščevanje, ki danes ni moderna beseda, saj je ni niti v Pravopisu, nas vodi v rodovitno ljubezen do bližnjega. V nas budi usmiljenje in ljubezen do bližnjega, ki pada pod bremenom greha. Tisti, ki zadoščuje, pravzaprav z Jezusovimi besedami prosi Očeta, naj bo usmiljen: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Ljubezen Božjega Srca vabi človeka, da bi spoznal, kako zelo je ljubljen, kljub temu, da pogosto Božje ljube­zni ne opazi, ali jo celo zataji. Jezusovo Srce pa vedno bolj izgoreva za nas in v nas želi vneti tisti ogenj Božje 

ljubezni, ki bi nas navdušil, za krepostno in sveto življe­nje. Čaščenje Jezusovega Srca spreminja najprej človeka samega in nato tudi vso družbo. Zato gotovo Jezus hoče takih častilcev. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja