četrtek, 26. junij 2014

26. Jezusovo Srce, moja duhovna zibelka


Sv. Terezija Jezusova – Andska, (1900-1920), 13. julij
Rodila se je 13. julija globoko vernim in premožnim staršem v Santiagu v Čilu. Pri krstu so ji dali več imen: Juana (Ivana) Enriqueta Josefina od Najsvetejših Src, klicali pa so jo Juanita [Huaníta]. Bila je živahen otrok in nadpovprečno inteligentna. Po naravi sprva njen zna­čaj ni bil nič evangeljski. Bila je trmasta, ponosna in zagledana vase. V sebi je združevala možnost ljubiti in biti ljubljena. Po šestem letu življenja je zavestno prema­govala v sebi vsako nagnjenje, ki se ni rodilo iz ljubezni.
Šolala se je pri sestrah prevetega Srca Jezusovega. S sedmimi leti je bila prvič pri sveti spovedi in od takrat je neizmerno hrepenela, da bi prejela Jezusa v svetem obhajilu. Desetletna je na dan prvega obhajila zapisala v svoj Dnevnik: »Bližale smo se oltarju medtem ko so peli tisto čudovito pesem: ‚Srečna duša‘. Nikoli je ne bom pozabila! Ne da se popisati to, kar se je zgodilo v moji duši z Jezusom. Tisočkrat sem prosila, naj me vzame in prvič sem čutila njegov ljubeči glas. ‚O Jezus, molim te, vroče te ljubim.‘ Prosila sem za vse. Ob sebi sem čutila Devico Marijo. O, kako se širi srce. Prvič sem doživela prečudovit mir. Po zahvali smo šli na trg s svojimi dru­žinami, da smo delili stvari ubogim in objeli vsakega od svoje družine.«
Po prvem svetem obhajilu je bila vedno tesno zdru­žena z Jezusom in Marijo. Zapisala je, »da ji Jezus in Marija govorita«.
Imela je vnetje slepiča in je morala ostati v postelji. Zaradi dedkove bolezni jo je strežnica pustila sámo in stregla njemu. Vzbujala se ji je jeza in nevoščljivost, a Jezus ji je pomagal, da je premagala nečedno nagnjenje. Sama takole piše: »Moje oči, polne solz, so se ustavile na sliki Presvetega Srca in zaslišala sem nek zelo prijeten glas, ki mi je rekel: ‚Zakaj? Jaz, Juanita [Huaníta], sem sam na oltarju zaradi ljubezni do tebe in ti ne zdržiš niti
trenutka sama?‘ Od takrat dalje mi Jezus govori. Cele ure sem preživela v pogovoru z njim. Všeč mi je bilo, kadar sem bila sama. Poučil me je, kako moram trpeti (…) in ne prekiniti osebnega združenja z njim. Takrat mi je rekel, da me želi imeti zase.«

V družini in pri sestrah so jo uvedli v pobožnost do presvetega Srca Jezusovega. Postala je apostol Jezusove­ga Srca in čaščenje širila tudi med vrstnicami. Prijateljici Isabel takole piše Jezusove besede: »‘Nepopolnosti mo­rajo služiti kot stopnice, po katerih se dvigajo k meni s pomočjo ponižnosti, zaupanja in ljubezni. Nagibam se k duši, ki je ponižna, in prihajam k njenemu uboštvu, da jo pridružim sebi.‘ Vse to so besede Presvetega Srca. Tako, Isabelíta, opazuj svojo bedo, slabosti in nezvestobo. Z eno besedo, ne zaupaj sama sebi, a ne ostajaj v svoji bedi – dvigni se do Božjega Srca, vrzi se k Njemu in njegova usmiljenja polna ljubezen te bo okrepila. Ko boš padla, reci preprosto Jezusovemu Srcu: Gospod, se nisi spomnil, da jaz sama od sebe nič ne morem? In me nisi zadržal! Ne pozabi, sestrica, da je bilo Jezusovo Srce tvoja duhovna zibelka. Tam je tvoje gnezdo, tam te je Jezus ovijal s pesmimi miru in ljubezni. Se spominjaš? Moramo biti, draga Isabel, apostoli tega usmiljenega Srca. Podreti moramo zid hladu, s katerim je obkrožen. Tam v tabernaklju živi, ponižan, za ljudi. Samo lučka ga razkriva. Kakšna Ljubezen, moja draga Isabel! Nedoje­mljivo je. Mnogokrat se sprašujem, kako da se nam ne zmeša od ljubezni do našega Boga.« 

Ni komentarjev:

Objava komentarja