»Česa je bilo polno Jezusovo Srce? Bilo je polno ljubezni … To je Srce, napolnjeno z Očetovo ljubeznijo, in to na človeški in Božji način … Je polno sinovske ljubezni: vse, kar je delal ali govoril na zemlji, pričuje o tej sinovski ljubezni.«
Alojz Opeka je bil rojen 13. junija 1913 v kmečki družini v vasi Topol pri Begunjah na Notranjskem. Izučil se je za zidarja in pred drugo svetovno vojno delal pri gradnji utrdb Rupnikove linije. V Begunjah je zgodaj nastala vaška straža, h kateri sta pristopila tudi Alojz Opeka in njegov brat Tone. Tretjega brata, 33-letnega Ivana, so že pred nastankom vaške straže ustrelili Italijani zaradi partizanskega napada v bližini vasi. Alojz in Tone sta bila kasneje domobranca. Še pred »osvoboditvijo« so morali tudi oče, mati in sestra zapustiti dom in bežati v Velike Lašče. Maja 1945 so vsi prišli v Vetrinj in bili potem preko Pliberka vrnjeni na Teharje. Alojz in Tone sta bila oba zunaj na prostem, vendar nista vedela drug za drugega, oče, mati in sestra pa so bili v baraki med civilisti. Alojz je kmalu zvedel, da so odpeljali sestro Mimo in mamo. Njega so poklicali v noči na 8. junij. Že na Teharjah so ga zvezali skupaj s prijateljem Jožetom Turšičem iz Bezuljaka. Skupaj sta v Brnici z drugimi čakala na žalostno procesijo na Hrastniški hrib. Med vzpenjanjem so molili, vendar je Alojz hkrati mislil, kako bi ušel. Celo pot po strmini ni bilo prave prilike. Šele ko sta bila že skoraj na vrsti za streljanje, je Alojz dregnil sotrpina in rekel, naj beži, hkrati je odrinil stražarja ob sebi. Vojaki so ga skušali vreči na tla in zadržati, on pa se jim je iztrgal in bežal. Streljali so za njim, a ga niso zadeli, ker je bežal skoraj leže med grmovjem.
Po desetih dneh in nočeh je Opeka prišel v domači kraj na Notranjskem in se pridružil ostalim skrivačem. Ko je pripovedoval, kaj vse je doživel in kako je pobegnil, so mnogi mislili, da se mu je od vsega hudega zmešalo. Brat Tone Opeka je ostal v taborišču in 21. junija pobegnil s skupino domobrancev, med katerimi sta bila tudi Janez Zdešar in Ivan Korošec. Toneta so na begu ujeli, ga pripeljali nazaj v taborišče in po mučenju ubili. Očeta so po amnestiji spustili domov. Zaradi prestanega trpljenja je zelo oslabel in doma kmalu umrl.
Alojz je zbežal v Italijo. Po prihodu v Italijo je živel v taborišču in tam spoznal bodočo življenjsko sopotnico Marijo Marolt. Avgusta 1946 sta se poročila v božjepotnem svetišču v Lorettu. Prva hčerka Bernarda se jima je rodila še pred odhodom v Argentino. Januarja 1948 so Opekovi s skupino slovenskih beguncev prispeli v Buenos Aires in še isto leto je v njihovem skromnem novem domu prijokal na svet sin Peter, sedanji misijonar na Madagaskarju, v naslednjih letih pa še pet hčera in en sin. Oče, po poklicu zidar, je lastnoročno postavil dom za svojo družino in skrbel zanjo s svojim delom. Do pozne starosti je delal kot zidarski mojster, največ v Buenos Airesu in okolici, v začetku pa tudi po drugih krajih nove domovine.
Ko je Alojz Opeka po več kot štiridesetih letih spet obiskal Hrastniški hrib, se je spomnil zaobljube, da bo v zahvalo za svojo rešitev tu postavil križ ali kapelico. Predlagal je sinu Petru, da v ta namen postavi kapelico na Madagaskarju. Poslal mu je vsoto denarja za zidavo. Peter je očetov predlog obrazložil domačinom, ki so ga navdušeno sprejeli in pri gradnji veliko pomagali s prostovoljnim delom. Oče Alojz je bil že od doma vajen častiti Sveto družino, zato se ji je tudi pri begu s Hrastniškega hriba priporočal in bil prepričan v njeno pomoč. Kapelica je postala kar cerkev, posvečena Sveti družini. Domači umetnik je v njej naslikal Jezusa, ki tolče kamenje, v ozadju je kamnolom, kjer delajo nekdanji smetiščarji, na desni Marija, na levi pa sveti Jožef, zidar. Vsak prvi petek v mesecu je pri kapeli zelo obiskana maša.
Dne 6. aprila 2006 je v kraju Ramos Mejija (Miramar) v Argentini umrl oče Alojz, dva meseca kasneje je umrla še mama Marija. Ob obeh mašah zadušnicah se je pri tej kapeli v Antananarive zbralo več tisoč ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar